Jedro

Če pomanjkljivost glede procesne (ne)sposobnosti stranke, ki je bila podana že ob vložitvi tožbe, do njene smrti v teku postopka, ni bila odpravljena, gre za neodpravljivo pomanjkljivost in se takšna tožba zavrže. Dediči lahko vložijo le novo tožbo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča v točkah 1, 2, 3 in 4. spremeni tako, da se glasi: Tožba se zavrže. Ugovoru tožene stranke zoper sklep s katerim je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 24. 02. 2010 se ugodi, izdana začasna odredba se razveljavi in se predlog zavrže. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 3.156,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku petnajstih dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 2.069,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče je v tej pravdni zadevi z izpodbijanim sklepom pod točko 1. odločilo, da zavrže tožbo tožnice TS z dne 09. 02. 2009, pod točko 2. je ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 05. 03. 2010 zavrnilo, pod točko 3. pa ugodilo delnemu dopolnilnemu ugovoru z dne 16. 03. 2010 in sklepu o izdani začasni odredbi dodalo točko 8 z vsebino kot izhaja iz izreka sklepa, ter pod točko 4. odločilo, da pritožba zoper to začasno odredbo ne zadrži izvršitve sklepa.

(2.) Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

(3.) Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper odločitev pod točko 1 in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep pod točko 1 razveljavi ter vrne sodišču v nadaljnji postopek. V bistvenem navaja, da je bil pokojni TS z odločbo CSD z dne 20. 10. 2006 postavljen začasni skrbnik JP le za zastopanje v nepravdnem postopku, ne pa tudi za ostala pravna dejanja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ob sumu na pomanjkanje procesne sposobnosti tožnice izvesti določene poizvedbe ter o tem obvestiti CSD, ki bi pokojni TS tudi za ta primer postavil skrbnika za poseben primer. Do tega ni prišlo, ker je tožnica 24. 10. 2009 umrla. Ker pomanjkljivosti tako ni bilo več mogoče odpraviti s postavitvijo začasnega skrbnika, je bilo to mogoče storiti na način, da sta dediča prevzela pravdo, pooblastila odvetniško družbo ter odobrila vsa že opravljena dejanja za nazaj. Za pravilnost takšnega stališča je moč najti oporo tudi v že predloženi odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cp 591/2008. Ker je bila glede na navedeno pomanjkljivost v zvezi z vloženo tožbo odpravljena, je odločitev sodišča v točki 1 napačna.

(4.) Tožena stranka vlaga pritožbo zoper celoten sklep, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo v celoti zavrže in da ugodi ugovoru toženca v zvezi s sklepom o začasni odredbi in ta sklep, dopolnjen z izpodbijanim sklepom z dne 31. 08. 2010, razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške. V izredno obširni pritožbi, ki se zato povzema zgolj v bistvenih delih, navaja, da sodišče povsem brez podlage deli zadevo na dve tožbi, saj sta tožnika kot dediča tožbeni zahtevek le dopolnila oziroma spremenila s tem, da je tožena stranka nasprotovala tako subjektivni kot objektivni spremembi tožbe. Da tudi sodišče dopolnitve ni štelo za samostojno tožbo izhaja iz dejstva, da tožene stranke ni pozvalo, da vloži odgovor na tožbo. Ker pokojna tožnica ob vložitvi tožbe ni bila procesno sposobna, bi moralo sodišče celotno tožbo zavreči. Vložitev tožbe bi lahko odobril zgolj skrbnik, ne moreta pa dediča z vstopom in odobritvijo povzročiti učinka, da bi bila s tem sanirana pomanjkljivost glede procesne predpostavke. Ob zavrženju tožbe bi moralo sodišče posledično ugoditi tudi ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi. Odločitev sodišča tako glede zavrženja kot glede odločitve v zvezi z izdano začasno odredbo je neobrazložena in ni sposobna preizkusa. Tako ni jasno, kateri zahtevki so zavrženi, prav tako pa ne, glede česa pravda sploh še teče in kaj se varuje z izdano začasno odredbo. Po mnenju toženca so neobrazloženi tudi razlogi za izdajo začasne odredbe. Opozarja na vsebino ugovorov, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje in na katere sodišče ni odgovorilo. Z odločitvijo pod točko 3 izpodbijanega sklepa je bil prekoračen predlog, brez odločitve pa je ostal tudi predlog glede varščine.

(5.) Stranki na pritožbi druga druge nista odgovorili.

(6.) Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

(7.) Po 77. členu ZPP lahko le stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna sama opravlja pravdna dejanja. Gre za tako imenovano pravdno oziroma procesno sposobnost, ki mora biti podana ves čas postopka, tudi v trenutku vložitve tožbe. V kolikor stranka procesne sposobnosti nima, mora procesna dejanja opravljati preko zakonitega zastopnika (78. člen ZPP). V teoriji in sodni praksi ni sporno, da je sklep, da oseba v določenem trenutku ni imela poslovne sposobnosti (in s tem tudi ne procesne sposobnosti) možen tudi, če ji poslovna sposobnost v spornem času ni bila odvzeta in torej stališče, da je procesno sposoben vsak, ki mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta in to vse do takrat, ko je o tem odločeno v posebnem (nepravdnem) postopku, ni pravilno. Po 80. členu ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka in ali je pravdno (procesno) sposoben. Gre torej za procesno predpostavko v zvezi s katero lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izvede določene dokaze in glede na ugotovitve nato ustrezno ukrepa (primerjaj 81. člen ZPP).

(8.) V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnice MSŠ in z vpogledom v izvedeniško mnenje dr. JR z dne 08. 01. 2009 zaključilo, da tožnica v trenutku podpisa pooblastila za vložitev tožbe, ni bila več poslovno in s tem tudi ne procesno sposobna. Takšne ugotovitve pritožbi ne izpodbijata, soglaša pa z njo tudi pritožbeno sodišče. Izvedenec, ki je mnenje izdelal za potrebe nepravdnega postopka za odvzem poslovne sposobnosti, je pokojno TS pregledal 27. 12. 2008 in že takrat ugotovil, da je zaradi demence povsem nesposobna skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Glede na to, da je bilo pooblastilo podpisano 26. 01. 2009, tožba pa nato vložena 17. 02. 2009, upoštevaje tudi izpoved zaslišane MSŠ ter dejstvo, da je bila pokojni TS 10. 03. 2009 s sklepom opr. št. N 22/2008 (pravnomočen 16. 09. 2009) odvzeta poslovna sposobnost, v pravilnost takšnega zaključka ne more biti prav nikakršnega dvoma.

(9.) V kolikor tožnica TS 24. 10. 2009 ne bi umrla, je postopek, ki bi ga moralo izvesti sodišče jasen in v sodni praksi to vprašanje ni sporno. Procesno nesposobni stranki, pri čemer se izpostavlja tudi vprašanje veljavnosti pooblastila za zastopanje preko odvetnika, bi moralo samo ali preko pristojnega CSD-ja postaviti skrbnika za poseben primer, ki bi nato odločal o odobritvi predhodno opravljenih dejanj pooblaščenca in odločal tudi o podpisu novega (veljavnega) pooblastila (tako tudi odločba VSL Cp 591/2008, na katero se sklicujeta tožnika v pritožbi). Pomanjkljivost glede obstoja te procesne predpostavke in vprašanje veljavnosti pooblastila bi bila na ta način odpravljena.

(10.) Ker pa je tožnica umrla in ta dejanja, kar ni sporno, niso bila izvedena, se postavlja vprašanje, ali je pomanjkljivost glede procesne sposobnosti sedaj pok. tožnice v okviru tega postopka še odpravljiva ali ne.

(11.) Pritožbeno sodišče meni, da je s smrtjo tožnice sicer odpravljiva pomanjkljivost postala neodpravljiva, saj procesna situacija, ki je nastala, ni primerljiva s situacijo, ko je sicer stranka, ki je bila poslovno sposobna in je vložila tožbo, med postopkom umrla in so dediči vstopili v postopek oziroma s situacijo, ko poslovno sposobna oseba preko pooblaščenca, vendar brez pooblastila, vloži tožbo in nato pred odpravo pomanjkljivosti v zvezi s pooblastilom umre in imajo dediči možnost odobriti opravljena dejanja in podpisati pooblastilo. V obeh primerih dediči namreč vstopijo v procesni položaj svojega pravnega prednika in z njegovo smrtjo ne pridobijo nič več in nič drugačnih pravic kot jih je imel pred njimi umrli pravni prednik kot stranka v postopku. V konkretnem primeru pa bi, z načinom, kot sta se ga poslužila dediča pok. tožnice, slednjima priznali povsem drugačen procesni položaj kot ga je imela pok. tožnica in sicer pravico, da sama odpravljata pomanjkanje procesne predpostavke procesne sposobnosti, kar je sicer po zakonu pridržano zakonitemu zastopniku oziroma skrbniku za poseben primer. To pa po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno. Ker pomanjkljivosti zaradi smrti tožnice ni mogoče več odpraviti na način, ki ga zakon predvideva, je takšen položaj tako bistveno bolj primerljiv s položajem, ko stranka umre še preden je bila tožba vložena, pooblaščenec pa (lahko tudi na podlagi sicer pred smrtjo veljavno podpisanega pooblastila) po smrti vloži tožbo. Takšno tožbo bi sodišče zavrglo, saj pomanjkanja procesne predpostavke (v tem primeru sposobnosti biti stranka) ni mogoče odpraviti. Če stranka v trenutku vložitve tožbe ni mogla biti pravdna stranka , tega ni mogoče priznati niti dedičem in zato le-ti ne morejo le vstopiti v postopek in odobriti dejanj pooblaščenca, to je vložitve tožbe, ampak lahko vložijo zgolj novo tožbo na podlagi novega pooblastila (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 961/2006).

(12.) Tudi v konkretnem primeru tožnika kot dediča po mnenju pritožbenega sodišča z odobritvijo vložene tožbe in podpisom novega pooblastila pomanjkljivosti, ki se nanaša na pomanjkanje poslovne in posledično procesne sposobnosti pokojne tožnice ne moreta odpraviti, ampak lahko le v svojem imenu vložita novo tožbo, pri čemer imata za to podlago tudi v napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča. Tožbo v tej zadevi pa je, upoštevaje pri tem 5. odst. 81. člena ZPP, potrebno zavreči. (13.) Sodišče prve stopnje je, kot je smiselno razbrati iz razlogov izpodbijanega sklepa, sicer sprejelo enako stališče, saj je tožbo (vendar izrecno opredeljeno v izreku kot tožbo pokojne TS) zavrglo, vendar pa je nato, na kar toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, brez podlage v določilih ZPP štelo, da je kljub odločitvi o zavrženju tožbe, predmet nadaljnjega postopka še tožba obeh dedičev pokojne tožnice s tem, da ob tem niti ni jasno, kaj sodišče prve stopnje šteje kot takšno tožbo. Oba dediča sta namreč s strani pokojne tožnice vloženo tožbo zgolj dvakrat spremenila, pa še teh sprememb sodišče prve stopnje, čeprav je tožena stranka spremembi nasprotovala, še ni dovolilo (primerjaj 185. člen ZPP). V kolikor je sodišče prve stopnje morebiti štelo, da sta toženca z odobritvijo že vložene tožbe vložila novo tožbo, ki bo predmet odločanja v tem postopku, tudi za takšno stališče določila ZPP ne dajejo podlage. Sočasno se namreč lahko v istem postopku (pod pogoji, ki jih določa ZPP v 183. členu) obravnava skupaj s tožbo le še nasprotna tožba. V tem postopku je torej potrebno odločiti zgolj o (eni in edini) vloženi tožbi, to je tožbi, ki jo je vložila pok. TS. Ker je tožbo, glede na že obrazloženo stališče o neodpravljivosti napake glede procesne sposobnosti, treba zavreči, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo tako, da je izrek sklepa pod točko 1, na podlagi pooblastila v 358. členu ZPP v zvezi z 366. členom ZPP, spremenilo tako, da je tožbo zavrglo, torej brez razlikovanja na tožbo tožnice TS in dejansko neobstoječo tožbo njenih dveh dedičev. Sočasno je bilo iz istih razlogov pritožbo tožeče stranke potrebno zavrniti (2. točka 365. člena ZPP).

(14.) Zaradi takšne odločitve je bilo posledično potrebno, ne da bi se pritožbeno sodišče pri tem spuščalo v utemeljenost pritožbenih razlogov tožene stranke, ki se nanašajo na samo začasno odredbo, poseči tudi v odločitev, ki se nanaša na ugovor zoper sklep s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu dedičev pok. TS za izdajo začasne odredbe in sicer tako, da je izpodbijani sklep v točkah 2, 3 in 4 spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi ugodilo, začasno odredbo razveljavilo in predlog za njeno izdajo zavrglo.

(15.) Ker je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov tožene stranke posebej ne opredeljuje.

(16.) Zaradi spremembe odločitve glede tožbe, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških postopka na prvi stopnji in je tožečima strankama, upoštevajoč pri tem 154. člen ZPP naložilo, da toženi stranki povrneta njene stroške, odmerjene v višini 3156 EUR. Pri tem je pritožbeno sodišče, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT), toženi stranki priznalo nagrado za postopek in nagrado za narok v priglašeni višini, saj je le ta nižja od nagrade, ki bi ji sicer pripadala po zakonu.

(17.) Ker je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrniti pritožbe (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka pa je glede na to, da je s pritožbo uspela, do povračila upravičena. Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek plačane sodne takse, nagrado za pritožbeni postopek (tar.št.3210) v priglašeni višini, pavšalni materialni strošek v višini 20 EUR (tar. št. 6002) ter 20 % DDV, skupaj 2069 EUR in ta znesek naložilo v plačilo tožeči stranki v roku 15-ih dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje. V primeru, da bi plačilo opravila z zamudo, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.