Jedro

Sodišče na podlagi drugega odstavka 344. člena ZKP ni dolžno prekiniti glavne obravnave za pripravo obrambe, temveč to stori le, če sta obseg in vsebina spremembe takšna, da to narekuje zahteva po poštenem sojenju.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 160 €.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Sodišče je še odločilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 61422/2010 z dne 22. 8. 2013 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeni sodbi vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za ogled kraja dejanja z rekonstrukcijo dogodka. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbami, da gre za pravno relevanten dokaz, ki je obsojencu v korist. Z izvedbo tega dokaza bi se lahko izkazalo, da ne držijo oškodovankine trditve o tem, kako naj bi jo obsojenec porinil v podboj vrat, saj po prepričanju vložnika to glede na situacijo na kraju dogodka sploh ni mogoče. V nadaljevanju navaja, da oškodovanka in njen mož nista govorila resnice in da oškodovanki ne gre verjeti, saj se je po pridobljenem izvedenskem mnenju izkazalo, da zatrjevanih telesnih poškodb ni mogla zadobiti v obravnavanem dogodku. Tudi oškodovankin mož ne more veljati za verodostojno pričo, ker je v sporu z obsojenčevo družino glede služnostne poti. Zaradi vsega navedenega je po presoji vložnika izvedba dokaza z ogledom kraja dogajanja in rekonstrukcijo relevantna v zvezi s presojo verodostojnosti izpovedb obeh prič.

6. Vrhovno sodišče je glede načela proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) v svojih odločbah že presodilo, da sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev, ter tudi v primeru, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

7. Vložnik zahteve z navedbami glede kršitve pravic obrambe v večji meri podaja lastno dokazno oceno izpovedb obeh prič, s čimer izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po vsebini tako uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, kar predstavlja bistveni očitek vložnika v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je presodilo obsojenčev zagovor in izpovedbi oškodovanke in njenega moža ter ugotovilo in obrazložilo vsa odločilna dejstva glede zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki ne puščajo nikakršnega dvoma v ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s kršitvijo pravice do obrambe s tem, ko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za opravo ogleda kraja dogodka in rekonstrukcijo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi bistveno pripomogla k ugotovitvi, kako se je odvijal dogodek, saj so potek dogajanja zaslišani dovolj natančno opisali, poleg tega pa je iz fotografskega posnetka razviden prostor, kjer se je dogodek odvijal, in tudi vrata, za katera je prijela oškodovanka. Pritožbeno sodišče je ugotovitvam prvostopenjskega sodišča pritrdilo, takšnemu stališču pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, saj je izvedba predlaganega dokaza glede na ugotovljena dejstva v postopku nepotrebna.

8. V nadaljevanju vložnik kršitev pravice do obrambe utemeljuje tudi z zavrnitvijo dokaznih predlogov z zaslišanjem prič D. Č. in M. Š. V zvezi z omenjenima pričama navaja, da nista bili navzoči na samem kraju dogodka, vendar pa sta dogajanje opazovali z dvorišča in bi lahko izpovedali o tem, kaj sta slišali. Sodišče prve stopnje je predlagana dokaza zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta bili predlagani priči oddaljeni od kritičnega mesta in nista mogli videti, kaj se je ob vratih dogajalo, temveč sta lahko le slišali kričanje. Tudi sodišče druge stopnje je ocenilo, da izvedba teh dokazov ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči v pravnomočni izpodbijani sodbi utemeljeno zavrnili navedena dokazna predloga obrambe, saj predlagani priči ne predstavljata vira materialnopravno relevantnih dejstev v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem. Že iz utemeljitve dokaznih predlogov namreč izhaja, da je zagovornik dokazni predlog za zaslišanje obsojenčeve žene D. Č. utemeljeval z navedbami, da priča sicer ni bila prisotna ob dogajanju, je pa bila na dvorišču in je slišala kričanje, glede obsojenčevega vnuka M. Š. pa, da je celotno dogajanje spremljal od zunaj, ni pa videl samega dogodka. Iz povzetega izhaja, da predlagani priči inkriminiranega dogodka nista videli, zato njuno zaslišanje ne bi pripomoglo k drugačni presoji o obstoju odločilnih dejstev, to je ugotovitvi, da je obsojenec tisti, ki je z grdim ravnanjem ogrozil varnost oškodovanke, s tem ko jo je prijel za desno roko in jo porinil v železna vrata in kamniti podboj vrat. Po presoji Vrhovnega sodišča zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje omenjenih prič ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

9. Kršitev pravice do obrambe zagovornik utemeljuje tudi z očitkom, da po modifikaciji obtožnega predloga obsojenec ni imel časa za pripravo obrambe, ker sodišče glavne obravnave ni prekinilo in je le odredilo odmor. Očitek vložnika, da sodišče ni prekinilo glavne obravnave, je neutemeljen, kar je ugotovilo že sodišče druge stopnje. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 1. 2013 izhaja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavno prekinilo in dalo obsojencu in njegovemu zagovorniku 35 minut časa za pripravo obrambe glede na spremenjeni obtožni predlog, po prekinitvi pa se je obsojenčev zagovornik o spremembi obtožnega predloga izjasnil, obsojenec pa je izjavil, „da ni storil prav nič“. V zvezi s tem očitkom pa Vrhovno sodišče še poudarja, da na podlagi drugega odstavka 344. člena ZKP sodišče ni dolžno prekiniti glavne obravnave za pripravo obrambe, temveč to stori le, če sta obseg in vsebina spremembe takšna, da to narekuje zahteva po poštenem sojenju. V obravnavani zadevi je obtožni predlog obsojencu prvotno očital storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, spremenjeni obtožni predlog pa je očitek zožil na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Vložnik v zahtevi navaja, da prekvalifikacija za obsojenca ni bila milejša in da gre za popolnoma drugo kaznivo dejanje, ki zahteva drugačno obrambo. Navedeno ne drži, saj je sprememba obtožnega predloga pomenila dejansko zožitev obtožbe, kar je posledično pripeljalo do blažje pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Znaki tega kaznivega dejanja so se že dokazovali s pomočjo dejstev in dokazov v dotedanjem poteku postopka, zato takšna sprememba obtožbe nikakor ni pomenila presenečenja za obsojenca, saj je v postopku imel možnost izjaviti se o vseh navedbah oziroma očitkih spremenjenega obtožnega predloga. Vrhovno sodišče je tako presodilo, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo predlogu zagovornika za preložitev glavne obravnave vsaj za teden dni, obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave ni kršilo in tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

10. Vložnik še navaja, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s sporom glede služnostne poti oziroma tekočimi pravdnimi postopki, ki potekajo pred Okrajnim sodiščem v Piranu med obsojenim, njegovo ženo in hčerko ter oškodovankinim možem F. Š., zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S temi navedbami po vsebini ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Navedena kršitev ni podana. Višje sodišče je dolžno presoditi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in svoje stališče do njih tudi obrazložiti. Pri tem se ni dolžno opredeliti do tistih pritožbenih navedb, ki pravno niso relevantne, in tudi ne do navedb, ki niso konkretizirane. Navajanja v zvezi s tekočimi pravdnimi postopki med družinama obsojenca in oškodovanke, na katere se v obravnavani zadevi sklicuje vložnik, so pravno nerelevantna, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, zato se višje sodišče do njih, kot že rečeno, ni bilo dolžno izrecno opredeliti.

11. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik uveljavlja tudi z navedbami, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni navedlo, od kod izhaja trditev v sodbi, da je policija prišla na kraj dogodka. V sodbi nadalje ni razlogov, da naj bi obsojenec oškodovanko močno prijel za roko. Vsa ta navajanja zahteve se nanašajo na dejstva, ki za obravnavani primer niso pravno relevantna, poleg tega je na te navedbe v celoti odgovorilo že sodišče druge stopnje in ugotovilo, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Z navedbami, da oškodovanka ni bila prestrašena in ne vznemirjena, pa vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev zahteve.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.

Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, upokojenec s 700 € mesečnega dohodka.

Vrhovno sodišče je sodno takso odmerilo po tar. št. 71113 (količnik 0,8 za izrek pogojne obsodbe) v zvezi s tar. št. 7111, po kateri je sodna taksa določena v razponu od 70 €

do 170 €, ter upoštevalo količnik 2 po tar. št. 7152 (zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti). Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer vložnika je Vrhovno sodišče ocenilo, da plačilo takse v znesku 160 € ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja.