Jedro

Tožnik se ni poškodoval pri nevarni dejavnosti, za katero tožena stranka objektivno odgovarja. Tek vojakov po travnatem nogometnem igrišču, za katera je značilno, da imajo kje kakšno krtino, ne pomeni nevarne dejavnosti, saj gre za sorazmerno enostavno dejavnost, ki ne zahteva posebne usposobljenosti za gibanje. Pri tem ni nepomembno, da je šlo za vojaško urjenje. sodna praksa je v podobnem primeru že zavzela stališče, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji, kot bi bil pri presoji podobnih dejavnosti v civilnem življenju, saj so vojaški obvezniki (vojaki in kandidati za vojake) praviloma zdravi moški, ki so telesno sposobnejši v primerjavi z drugo populacijo. Sam zase tek po neravnem terenu ob povprečni skrbnosti tudi sicer ni nevarna dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in mu naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.173,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, napačen in v nasprotju z listinami, zlasti z zapisniki opravljenih zaslišanj, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka z vplivom na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Navaja, da sta tožnik in priča A.A. izpovedala, da nogometno igrišče, na katerem se je tožnik poškodoval, ni bilo ustrezno vzdrževano. Po njegovem mnenju je A.A. verodostojna priča, saj nima nobenega interesa v predmetnem postopku. Sklicuje se tudi na izpoved B.B., ki je izpovedal, da je po obvestilu tožnika glede poškodbe skupaj z njim odšel na igrišče, kjer je tudi sam opazil krtine. Meni, da glede na navedeno igrišče ni bilo primerno vzdrževano in urejeno za vojaške aktivnosti (predvsem tek) zaradi neravnin, pri čemer ni bistveno, ali je šlo za krtine ali luknje. Opozarja na neprerekano trditev, da je kritičnega dne prvič izvajal vaje na travnatem delu tega igrišča. Sodišču prve stopnje očita, da mu neutemeljeno šteje v škodo, da ni navedel imen sovojakov, ki so bili kritičnega dne skupaj z njim na igrišču, saj je bil do poškodbe pri toženi stranki zaposlen šele dobra dva tedna, od tedaj do obravnave pa je minilo več let. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik o svoji poškodbi in o bolečinah tistega dne ni obvestil nadrejenega B.B., saj je bil ta še pred začetkom teoretičnega usposabljanja obveščen o poškodbi tožnika - skupaj sta si ogledala mesto poškodbe. Ker taka poškodba splošno znano boli, je po tožnikovem mnenju nelogično in neživljenjsko, da bi želel nadaljevati s teoretičnim delom usposabljanja in odlašal z odhodom k zdravniku. Pove, da je pojasnil, zakaj ni šel v najbližji zdravstveni dom, ter dodaja, da ga je A.A. peljal, ker je njega na usposabljanje pripeljal tožnik. Dalje nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje tudi glede opravljanja dela ob prvi vrnitvi na delo. Po njegovem mnenju je dokazni postopek potrdil, da je do stražarskega mesta na C., kjer je opravljal stražo, moral prehoditi daljšo pot. Graja ugotovitev, da bi lahko na tem mestu sedel, saj bi s tem kršil svojo dolžnost. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni posredoval zdravniških potrdil svojemu delodajalcu, saj je med postopkom večkrat opozoril, da je delodajalca neuspešno pozival k posredovanju kopije celotnega personalne mape (v kateri bi morala biti tudi celotna dokumentacija, ki se nanaša na izrabo bolniškega staleža, vključno s predloženimi zdravniškimi potrdili). Trdi, da je ob prihodu na delovno mesto ustrezno zdravniško potrdilo posredoval nadrejenemu D.D., pa je bil vseeno poslan na stražo na strelišče C., kjer je moral več ur skupaj stati na nogah, kljub temu da mu je bila 4 tedne odsvetovana hoja, tek ipd. Meni, da tožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna za njegovo poškodbo, ker ni poskrbela za ustrezno podlago za izvajanje vojaškega usposabljanja, ker po poškodbi tožniku ni omogočila, da si takoj poišče zdravniško pomoč, in ker mu je po vrnitvi na delo odredila delo v nasprotju z zdravniškim navodilom. Vse navedeno po njegovem mnenju pomeni protipravno ravnanje delodajalca. Podredno še izpostavlja, da je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke, saj je tek po stadionu na vadbišču z oblečenim neprebojnim jopičem, prenos težkih bremen in pospravljanje celotne opreme s stadiona med tekom nevarna dejavnost. Dalje navaja, da tožena stranka ni bila zadosti skrbna pri načrtovanju in organizaciji usposabljanja svojih vojakov, ker je vztrajala pri izvedbi vseh vaj kljub neugodnemu in neprimerno pripravljenemu terenu - neravnemu nogometnemu igrišču, ki je pokrito s travo. Meni, da ni pomembno, ali je bila trava zelo visoka, saj je splošno znano, da se v zimskem letnem času vsa trava in drugo rastlinje na travnatih površinah poleže, zaradi česar neravnine niso vidne. Navaja, da je treba upoštevati, da je moral pospravljanje opreme izvajati med tekom, zaradi česar ni opazil krtine. Dalje meni, da je treba upoštevati, da je bil predmetni stadion v redni uporabi s strani tožene stranke in zunanjih uporabnikov, posledično pa celotna površina močno obrabljena in še dodatno uničena, saj ga kljub večjim obremenitvam tožena stranka ne vzdržuje redno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in jo zavrača kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, oziroma po vsebini kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je sprejelo zaključek, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik, kar naj bi bilo v nasprotju z listinami spisa, zlasti z zapisniki opravljenih zaslišanj. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je pritožba konkretizirano ne očita. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o odškodninski odgovornosti tožene stranke za poškodbo, ki je tožniku nastala 27. 12. 2011 na nogometnem igrišču Vojašnice E. med pospravljanjem opreme, uporabljene pri vojaškem urjenju. Pravilno je ugotovilo, da iz izvedenih dokazov izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - da tožnik ni stopil v luknjo, pač pa kvečjemu na krtino, - da je bilo nogometno igrišče, na katerem se je tožnik poškodoval, vzdrževano in primerno za vojaško usposabljanje, - da tožnik neposredno po poškodbi ni opravljal dela, ki bi mu ga naložil njegov nadrejeni, sam pa ni izrazil želje po takojšnji zdravniški pomoči, - in da tožnik ni dokazal, da bi mu je tožena stranka v času od 9. 7. 2012 do 20. 7. 2012 odredila delo (straža na C.), za katerega je vedela, da ga tožnik ne sme opravljati zaradi svojega zdravstvenega stanja, in da je to vplivalo na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.

8. Tožnik v pritožbi predvsem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnikovega nadrejenega ter prič B.B., D.D. in F.F.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ob tem dodaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, kako je prišlo do tožnikove poškodbe, sprejelo dokazno oceno, da bolj verjame izpovedi priče B.B., ki je izpovedal, da ob ogledu kraja nezgode ni videl luknje, ampak več krtin, tožnik pa v zvezi s tem ogledom ni ne trdil, ne izpovedal drugače. Da na predmetnem nogometnem igrišču ni bilo lukenj, ampak je bilo vzdrževano in primerno za vojaško usposabljanje, izhaja tudi iz izpovedi kot priča zaslišanega F.F.. Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje tožnik ne more omajati niti s sklicevanjem na izpoved pričeA.A., ki je izpovedala, da nogometno igrišče ni bilo čisto ravno, saj je bilo pokrito s travo, ter da je bilo delno vzdrževano, saj so bile na robnikih okrog igrišča vidne razpoke, da torej ni bilo urejeno čisto tako, kot bi moralo biti. Glede na to, da se je tožnik poškodoval na travnatem delu nogometnega igrišča, kot priča zaslišani A.A. pa je delno nevzdrževanost igrišča videl v vidnih razpokah na robnikih okrog igrišča, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nobena priča ni potrdila tožnikovih trditev o nezadostni vzdrževanosti travnatega dela igrišča. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da se tožnik ni poškodoval tako, kot je zatrjeval, da je namreč stopil v luknjo, globoko 20 do 30 cm, pač pa kvečjemu tako, da je stopil na krtino, je povsem prepričljiva in pritožbeno sodišče glede na vse navedeno vanjo ne dvomi. Enako velja za dokazno oceno glede trditev o tem, da B.B. kot tožnikov nadrejeni tožniku ni dovolil oditi k zdravniku takoj, ko mu je ta povedal, da se je poškodoval. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedi B.B., ti razlogi so prepričljivi, tožnik pa jim nasprotuje le s splošnim sklicevanjem na neživljenjskost in nelogičnost odlašanja z odhodom k zdravniku, ker taka poškodba splošno znano zelo boli. Ugotovitev, da je tožnik sam želel nadaljevati z aktivnostmi pri toženi stranki še po 15.20 uri, ko se je poškodoval, oziroma da je prav on odlašal z odhodom k zdravniku, je sodišče prve stopnje oprlo tudi na nesporno dejstvo, da tožnik ni iskal zdravniške pomoči v najbližjem zdravstvenem domu. Njegovo pojasnilo, da se je skupaj s sovojakom A.A. peljal v G. zaradi lokacije osebnih vozil, potrjuje pravilnost ugotovitve, da tožnik svojih bolečin ni ocenjeval kot tako hudih, da bi iskal takojšnjo zdravniško pomoč, saj se sicer ne bi obremenjeval s tem, kje sta vozili.

9. Ne drži pritožbeno zavzemanje, da naj bi se tožnik poškodoval pri nevarni dejavnosti, za katero tožena stranka objektivno odgovarja. Aktivnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, upoštevajoč konkretne okoliščine, ni dosegla praga pravnega standarda dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za udeležence. Ne drži pritožbena navedba, da se je tožnik poškodoval pri teku po stadionu z oblečenim neprobojnim jopičem in pri prenašanju težkih bremen. Tožnik je namreč sam izpovedal, da so že med samo vajo odložili vso svojo opremo na asfaltni del stadiona, pospravljanje opreme (kanistrov) pa jim je bilo odrejeno neposredno po sami vaji. Prav tako je izpovedal, da sam ni nesel nobenega od kanistrov, saj se je prej poškodoval. Tudi če je bilo vojakom po končani vaji odrejeno, naj pospravijo opremo v teku (pri čemer je tožnikov nadrejeni izpovedal, da jim ni bilo odrejeno pospravljanje v teku in da to ni bilo del vaje, je pa bilo pospravljanje časovno omejeno), tek vojakov po travnatem nogometnem igrišču, za katera je značilno, da imajo kje kakšno krtino, ne pomeni nevarne dejavnosti, saj gre za sorazmerno enostavno dejavnost, ki ne zahteva posebne usposobljenosti za gibanje.1 Pri tem ni nepomembno, da je šlo za vojaško urjenje, pri čemer je sodna praksa že zavzela stališče, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji, kot bi bil pri presoji podobnih dejavnosti v civilnem življenju, saj so vojaški obvezniki (vojaki in kandidati za vojake) praviloma zdravi moški, ki so telesno sposobnejši v primerjavi z drugo populacijo.2 Sam zase tek po neravnem terenu ob povprečni skrbnosti tudi sicer ni nevarna dejavnost.3

10. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za to, da ni bistveno, ali je tožnik stopil v luknjo ali na krtino. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno in ji tudi ni mogoče pripisati krivdne za nastalo škodo, čeprav nogometno igrišče, na katerem se je tožnik poškodoval, ni bilo povsem ravno zaradi krtin. Pravilno je stališče, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti glede zagotovitve varnih delovnih pogojev tožniku, ker ni poskrbela za to, da bi bilo travnato nogometno igrišče povsem ravno. Travnate površine so po naravi stvari do neke mere neravne, prav tako ni nič nenavadnega ali celo nevarnega, če so na njih krtine. Priča B.B. je izpovedal, da je bila na dan tožnikove poškodbe vidljivost dobra ter da so se ob kasnejšem ogledu kraja nezgode krtine videle. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo tožnikovi drugačni izpovedi, da je bil predel, kamor je stopil, prekrit s travo tako, da neravnina sploh ni bila vidna. Ob tem ni nepomembno, da je tožnikovo usposabljanje pred nezgodo trajalo polne štiri tedne (in ne zgolj dva tedna, kot zmotno trdi v pritožbi), da je pred tem dnevom večkrat hodil mimo travnatega dela igrišča in da se je na dan poškodbe več ur usposabljal na istem igrišču, tako da mu dejstvo, da so tudi na tem nogometnem igrišču krtine, ni moglo ostati neznano. Na to ne vpliva njegova trditev, da je bil na dan poškodbe prvič na travnatem delu igrišča. Glede na to, da je bil tožnik kandidat za poklicnega vojaka, od tožene stranke ne bi bilo upravičeno pričakovati, da bo vojaško usposabljanje izvajala izključno na povsem ravnem terenu, brez neravnin v smislu krtin. Tožena stranka pa ne more biti odškodninsko odgovorna zgolj zato, ker se je tožnik poškodoval pri vojaškem usposabljanju,4 ne da bi bilo dokazano njeno protipravno ravnanje ali opustitev. Do tožnikove poškodbe je, če je bil tožnik dovolj skrben, prišlo zaradi nesrečnega naključja, za katerega pa odgovornosti ni mogoče pripisati toženi stranki.

11. Pritožba ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na zatrjevano zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede nedopustno odrejenega dela na straži na C., ki naj bi vplivalo na poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja po poškodbi. Da tožena stranka tožniku ni odredila dela, ki bi bilo neskladno z zdravniškim priporočilom (listina A 6 oziroma A 8), izhaja že iz tožnikovih navedb. Za obdobje štirih tednov je bilo tožniku odsvetovano delo, ki zahteva tek, daljšo hojo, počepe ali telovadbo, tako da tožena stranka ni mogla brez tožnikovega opozorila vedeti, da tožnik ni sposoben stoje opravljati straže v trajanju 3 ur. V zvezi s tem, kakšno razdaljo je do stražarske utice tožnik moral premagati, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi D.D. ugotovilo, da je to največ 400 m, čemur tožnik v pritožbi nasprotuje z navedbo, da je moral do stražarskega mesta prehoditi "daljšo pot". Zgolj s to trditvijo ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da prihod do stražarske utice ni predstavljal daljše hoje, ki bi kršila zdravniška navodila. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik po odrejenem delu straže na C. ni iskal zdravniške pomoči, na podlagi tega pa je pravilno sklepalo, da zaradi opravljanja navedenega dela ni prišlo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik niti ni podal konkretnih trditev, v čem je bilo njegovo zdravstveno stanje zaradi tega odrejenega dela slabše, niti ni predlagal za to dokazov. S pritožbenimi navedbami o tem, da je moral na stražarskem mestu obvezno stati in da je ustrezno zdravniško potrdilo o omejitvah pri delu delodajalcu po nadrejenem D.D. posredoval, tožnik na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s tem ne more vplivati, saj ni pravno pomembno. Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo treba nalagati toženi stranki, naj predloži tožnikovo celotno personalno mapo zaradi preverjanja, ali je v njej tudi zdravniško potrdilo pod A 6 oziroma A 8. 12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 83/2006 z dne 8. 5. 2008. 2 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 83/2006 z dne 8. 5. 2008, sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1181/2014 z dne 6. 11. 2014. 3 Prim. s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 4253/2010 z dne 2. 3. 2011. 4 Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1135/2004 z dne 19. 4. 2005 v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 83/2006 z dne 8. 5. 2008, ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1181/2014 z dne 6. 11. 2014.