Jedro

Tožnik si je poškodoval nogo kot vojaški obveznik med izvajanjem vaje na terenu, ko je obremenjen z 9 kg težko vojaško opremo med tekom navkreber stopil v 30 – 40 cm globoko in z do 50 cm visoko travo poraščeno luknjo kot le eno izmed številnih takih in podobnih lukenj na terenu, predvidenem za izvedbo vojaške vaje. Izvedba pehotne vojaške vaje v takih pogojih na terenu, posejanem z globokimi in zaradi poraščenosti z visoko travo prikritimi luknjami, pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Taki dejavnosti, ki sama po sebi sicer ni nevarna, daje pečat povečane nevarnosti specifičnost terena glede na neopaznost (skritost) globokih in nevarnih lukenj spričo poraščenosti teh z visoko travo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 2.110.623 tedanjih SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval 4.650.000 tedanjih SIT) je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo tudi plačilo z uspehom strank v pravdi sorazmernega dela tožnikovih stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je podana odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik med služenjem vojaškega roka pri izvajanju terenske taktične vaje, prav tako pa s stališčem, da so zneski tožniku priznanih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode v skladu s standardom pravične denarne odškodnine in da je tožnik upravičen le do zmanjšane odškodnine za že izplačani mu znesek zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja.

Pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, izpodbijata z revizijama obe pravdni stranki. Tožena stranka jo izpodbija v obsodilnem delu zaradi (po njenih navedbah) bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da vaje „postopki vojaka v obrambi“, pri kateri se je tožnik poškodoval, ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. Z razmerami oziroma pogoji, v katerih se je izvajala vaja, se po mnenju tožene stranke srečuje velika večina prebivalstva ob ukvarjanju s povsem običajno rekreativno dejavnostjo, kot je na primer pohodništvo, gorništvo, gorsko kolesarjenje in podobno, pri čemer tudi vojaška oprema, težka največ 9 kg, ni pomenila ovire v gibanju, sicer pa takšna vaja ne bi smela biti nobena posebnost zlasti za vojake, ki se redno usposabljajo za obvladovanje še bistveno zahtevnejših terenov. Enako velja za elemente vaje, ki niso bili zahtevni, po mnenju tožene stranke pa bi morala biti upoštevana tudi pričakovana stopnja vojakove samoiniciativnosti in avtonomnosti v izvajanju ukazov. Če je tožnik med tekom dobil ukaz, da mora zavzeti določen položaj in se je v istem trenutku nahajal v globeli ali luknji, bi moral presoditi, ali lahko izvrši ukaz takoj in na mestu ali morda nekaj trenutkov pozneje na ugodnejšem terenu. Namen vaje ni bil, da se vojaki poškodujejo, temveč da vajo izvedejo varno in brez poškodb. Pravni temelj za objektivno odgovornost tožene stranke po mnenju slednje ni podan. Predlaga spremembo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v obsodilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

Tožnik pa z revizijo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Graja tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da je treba od priznanega zneska zadoščenja odšteti zavarovalno vsoto, ki jo je tožnik prejel iz naslova nezgodnega zavarovanja in pri tem dobesedno ponovi že v pritožbi nanizane razloge s tem v zvezi. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe – to je v smeri ugoditve zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnima strankama, ki odgovorov na njiju nista podali, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

O reviziji tožene stranke: Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot uveljavljan revizijski razlog se tožena stranka sklicuje le v uvodu revizije, ne da bi jo konkretizirala ali sploh kakorkoli obrazložila. Na tak način pa ne more doseči formalnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe, saj ta v postopku z revizijo spričo določbe 371. člena ZPP po uradni dolžnosti ni predviden. Revizijsko sodišče ga lahko opravi le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Z revizijo tožene stranke izpodbijana odločitev o podlagi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. Za razrešitev vprašanja njenega obstoja po pravilih o kavzalni vzročnosti (t.i. objektivni odgovornosti) iz določb drugega odstavka 154. člena in 173. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) so z materialnopravnega vidika pomembne neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP), da si je tožnik poškodoval nogo kot vojaški obveznik med izvajanjem vaje na terenu, ko je obremenjen z 9 kg težko vojaško opremo med tekom navkreber stopil v 30 – 40 cm globoko in z do 50 cm visoko travo poraščeno luknjo kot le eno izmed številnih takih in podobnih lukenj na terenu, predvidenem za izvedbo vojaške vaje. Izvedba pehotne vojaške vaje v takih pogojih na terenu, posejanem z globokimi in zaradi poraščenosti z visoko travo prikritimi luknjami, pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Taki dejavnosti, ki sama po sebi sicer ni nevarna, daje pečat povečane nevarnosti specifičnost terena glede na neopaznost (skritost) globokih in nevarnih lukenj spričo poraščenosti teh z visoko travo. Prav zaradi tega je bil tožnik prikrajšan za možnost presoje oziroma izbire nejugodnejšega mesta za izvrševanje posamičnih ukazov med potekom vaje, ki jo v okviru terjane samoiniciativnosti vojaka hoče tožena stranka v revizijo neutemeljeno uveljaviti kot tožniku namenjen očitek njegove opustitve. Ostale revizijske navedbe tožene stranke (na primer o ponudeni primerjavi z običajnimi rekreativnimi dejavnostmi, o namenu varne izvedbe vaje brez poškodb in podobno) pa se glede na pravkar obrazloženo izkažejo za take, ki za odločitev niso pomembne in ki zato ne terjajo odgovora. Že povzete pomembne specifične okoliščine tega primera – ob upoštevanju tudi dejstva, da tožnik ni bil poklicni vojak – utemeljujejo pravilnost pravne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je šlo za nevarno dejavnost in da tožena stranka objektivno odgovarja za škodo, ki jo je tožnik pri tem utrpel (drugi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR). Zato je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

O reviziji tožeče stranke: Tožnikovi revizijski graji odmere zadoščenja ni mogoče pritrditi. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanje). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli; natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili. Zneski odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). V zvezi s tožnikovim zavzemanjem za upoštevanje tudi obdobja čakanja na odškodnino pri odmeri njene višine pa zadošča napotitev tožnika na izjemnost situacij, ko ima lahko potek časa od nastanka škode do odločanja sploh kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine; v obravnavanem primeru obstoj kakšnih izjemnih okoliščin s tem v zvezi namreč ni izkazan.

Tožnik neutemeljeno graja tudi upoštevanje že izplačanega mu zneska zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja kot odbitek od odškodnine. Nekega obširnega odgovora tožnikove revizijske navedbe s tem v zvezi ne terjajo, saj so te dobeseden prepis tožnikovih navedb iz njegove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in jih je po obsegu celovito, po vsebini pa pravilno izčrpalo že sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe. V pravnomočno končanem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je „tožena stranka zavarovala nabornike ... za zavarovanje njene odgovornosti za škodo, ki bi lahko nastala“ nabornikom kot udeležencem dejavnosti in da sklenjeno nezgodno zavarovanje krije del odgovornosti tožene stranke (gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano); zato kumulacija odškodnine in zavarovalnine ni dopustna (glej odločbe VS RS II Ips 267/99, II Ips 506/2003, II Ips 727/2004 in druge).

Ker je pravnomočna sodba materialnopravno pravilna tudi v zavrnilnem delu, izpodbijanem z revizijo tožnika, je bilo treba tudi njegovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.