Jedro

Tožnik šele v tožbi navaja, da ima sklenjeno zakupno pogodbo, da je ta še vedno veljavna in da je zato upravičen, da ima sporne GERK-e vpisane pri svojem kmetijskem gospodarstvu. Sodišče soglaša tako s toženo stranko kot tudi z agrarno skupnostjo, da so take navedbe tožbena novota, ki je v postopku ni dopustno upoštevati in tudi ne izvajati predlaganih dokazov v tej smeri. Odločitev je zato treba sprejeti le na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili pridobljeni v upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je na zahtevo Agrarne skupnosti A. z izpodbijano odločbo odločila, da se deli GERK-ov z identifikacijskimi številkami ID 3659761 - ..., ID 5441232 - ..., ID 440247 - As - 9, ID 440278- As - 10, ID 411701 - As - 196, ID 4400310 - As - 12, ID 4400400 - As - 13 in ID 5442043 - ..., zarisani na parc. št. 1043/3, 1320/1 in 1230/2 k.o. ..., brišejo s KMG-MID 100477237, katerega nosilec je tožnik. Odločila je tudi, da se ta vpis po dokončnosti odločbe izvrši po uradni dolžnosti, o vpisanih spremembah pa se obvestijo stranke. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi pojasnil, da je po tem, ko je prejel zahtevo Agrarne skupnosti A. za izbris delov GERK-ov pri prej navedenih parcelah, najprej pridobil izpis iz zemljiške knjige ter ugotovil, da je pri teh nepremičninah vknjižena lastninska pravica v korist članov Agrarne skupnosti A. kot skupna lastnina. Ugotovil je tudi, da tožnik ni preložil dokazov, ki bi izkazovali, da ima pravico do uporabe teh parcel in to kljub temu, da ga je k temu pozval s pozivom. Skladno s to ugotovitvijo je prvostopenjski organ odločil, da se GERK-i brišejo iz tožnikovega kmetijskega gospodarstva.

2. Odločitev prvostopenjskega organa je po tožnikovi pritožbi potrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločitve se je drugostopenjski organ uvodoma skliceval na obrazložitev prvostopenjskega organa. Ugotovil je, da je imel tožnik na parc. št. 1043/3, 1320/1 in 1320/2 k.o. ... vpisane GERK-e, ne da bi imel za to soglasja vsaj polovice članov Agrarne skupnosti A., oziroma o tem ni predložil dokazil, ko ga je k temu pozval prvostopenjski organ. Nepremičnine so v skupni lasti 55 solastnikov, eden od njih je tudi tožnik. Drugostopenjski organ je izpostavil, da je v postopku ugotavljal zgolj upravičenost do uporabe zemljišč in posledično pravilnost vpisa GERK-ov, pri svoji odločitvi pa izhajal iz določb 5. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), kot tudi iz določbe 30. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je izbris GERK-ov zahtevala Agrarna skupnost A. in navajala, da izbris zahteva zato, ker je tožniku prenehala najemna pogodba. Prvostopenjski organ je zato pravilno tožnika pozval, naj predloži soglasja preostalih solastnikov glede uporabe kmetijskih zemljišč, in sicer več kot polovico vseh, česar pa ta ni storil. Drugostopenjski organ je ocenil, da je bila odločitev prvostopenjskega organa zato pravilna in je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Izpostavlja, da je prvostopenjski organ zmotno zaključil, da naj ne bi imel soglasja solastnikov na zemljiških parcelah, navedenih v odločbi. Te nepremičnine so namreč del skupnega premoženja članov Agrarne skupnosti A., ki ni razdeljeno na solastniške deleže. V letu 2001 je tožnik z drugimi člani Agrarne skupnosti A. sklenil zakupno pogodbo, s katero je prevzel v zakup sporne dele nepremičnin. Pogodba je bila sklenjena za čas enega leta, nato pa podaljšana z aneksi, nazadnje z aneksom št. 4 z dne 18. 9. 2005 za leto 2005. Kljub poteku časa veljavnosti tega aneksa tožnik nepremičnine še vedno uporablja, člani Agrarne skupnosti A. pa temu ne nasprotujejo. Ugotovitev tožene stranke, da je prenehal čas veljavnosti pogodbe, je torej sicer točna, vendar pa je iz tega izpeljala napačno pravno posledico, češ da zaradi tega dejstva tožnik nima več soglasja za uporabo nepremičnin. ZKZ glede zakupnih razmerij napotuje na uporabo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po določbi prvega odstavka 615. člena OZ se zakupna pogodba, sklenjena za določen čas, spremeni v zakupno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, če zakupnik, kljub poteku roka zakupa, še vedno uporablja zakupljeno stvar, lastnik pa temu ne nasprotuje. Podobno določa tudi ZKZ v 31. členu. To torej pomeni, da je tožnik še vedno zakupnik nepremičnin, na katerih so vrisani sporni deli GERK-ov. Dejstvo, da tožnik ni poravnal zakupnine, na obstoj tega zakupnega razmerja ne more vplivati. Izpodbijana odločba je torej nezakonita in zato sodišču predlaga, naj jo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Ponovno poudarja, da tožnik prvostopenjskemu organu ni predložil dokazil o pravici do uporabe zemljišč, skladno s 30. členom Pravilnika, četudi je bil k temu pozvan. Tožbena navajanja, usmerjena v dokazovanje njegove pravice do uporabe spornih delov zemljišč, pa so nedovoljene tožbene novote.

5. Sodišče je tožbo vročilo tudi Agrarni skupnosti A. kot prizadeti stranki. Ta v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbene navedbe izvzete iz konteksta in niso utemeljene, poleg tega gre za tožbene novote, ki jih tožnik v pritožbenem postopku ni zatrjeval. Zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Agrarna skupnost A. še pojasnjuje, da je tožnika z dopisom, ki ga je prejel dne 4. 2. 2014, pozvala k plačilu neporavnanih obveznosti. Ker tega ni storil, je bil povabljen na 13. redno sejo Upravnega odbora Agrarne skupnosti A., kjer mu je bilo pojasnjeno, da je pogodba prenehala veljati in da bo zato vložen predlog za izbris GERK-ov. Najemno pogodbo je treba obravnavati kot poseben sporazum med skupnimi lastniki, ki enemu od njih omogoča posebno pravico do uporabe skupnih nepremičnin, ki pa preneha, če se sporazum razveljavi. Za upravljanje in razpolaganje s skupno lastnino je namreč potrebno soglasje vseh skupnih lastnikov in ga torej ne gre enačiti s podaljšanjem najemne, oziroma zakupne pogodbe.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi prvostopenjske, podrobneje pa še drugostopenjske odločbe, po oceni sodišča navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

8. Nosilec kmetijskega gospodarstva ima pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva, ki so vpisana v register kmetijskih gospodarstev in je obenem odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz ZKZ. Šteje se, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča (prvi in drugi odstavek 5. člena ZKZ), torej v skladu z določili ZKme-1. 7. člen tega zakona v prvem odstavku določa, kako mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik obdelovati kmetijsko zemljišče. Za dosego tega cilja zato drugi odstavek tega člena dopušča, da, ne glede na določbe stvarnopravnega zakonika, za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča in načina rabe zemljišča zadošča soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, če je kmetijsko zemljišče v solastnini ali soglasje več kot polovice lastnikov, če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini. Kmetijsko gospodarstvo se vpiše v register kmetijskih gospodarstev skladno z določbami Pravilnika. Predvideno je, da se zemljišča, ki tvorijo posamezno kmetijsko gospodarstvo, po po določbi 7. člena Pravilnika vpišejo v register tako, da se na podlagi dejanskega stanja v naravi vriše GERK (grafična enota rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva). Vpis v GERK opravi Upravna enota na predlog nosilca kmetijskega gospodarstvo. Če nosilec ni lastnik vpisanih zemljišč, ga lahko upravna enota pozove, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Če teh dokazil ne predloži ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis GERK-a niso izpolnjeni, odloči o izbrisu GERK-a ali dela GERK-a. Vlogo za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč v registru kmetijskih gospodarstev lahko vloži lastnik ali uporabnik zemljišč, ki izkaže pravico do uporabe teh zemljišč (30. člen Pravilnika).

9. Med strankama ni sporno, da so bili deli GERK-ov, ki so navedeni v izreku izpodbijane odločbe, vpisani v registru kmetijskega gospodarstva, katerega nosilec je tožnik. Prav tako ni sporno, da so nepremičnine, na katerih so vrisani ti deli GERK-ov, v skupni lasti članov Agrarne skupnosti A. (v drugostopenjski odločbi se sicer nedosledno navaja tudi, da so v solastnini članov, četudi je iz zemljiškoknjižnih izpiskov nesporno, da gre za skupno lastnino), kot ni sporno, da je prvostopenjski organ tožnika v upravnem postopku za izbris GERK-ov, ki ga je pričel voditi na predlog Agrarne skupnosti A., pozval, naj predloži dokaze, ki bi izkazovali njegovo pravico do uporabe navedenih nepremičnin in da se tožnik na ta poziv ni odzval. V pritožbenem postopku je tožnik navajal, da se mu godi krivica, da je tudi sam član Agrarne skupnosti A. z dvema deležema, kar znaša približno 60 hektarjev, nadalje, da mu Sklad priznava le 35 hektarjev in da za to tudi dobi subvencijo, četudi ima ograjen pašnik na večji površini. Navajal je tudi, da je s prejšnjim vodstvom Agrarne skupnosti A. sklenil najemno pogodbo ter da bi moralo, glede na to, da tožena stranka trdi, da morajo tako pogodbo podpisati vsi solastniki, enako veljati tudi za izbris GERK-ov.

10. Tožnik šele v tožbi navaja, da ima sklenjeno zakupno pogodbo, da je ta še vedno veljavna in da je zato upravičen da ima sporne GERK-e vpisane pri svojem kmetijskem gospodarstvu. Sodišče soglaša tako s toženo stranko kot tudi z Agrarno skupnostjo A., da so take tožnikove navedbe tožbena novota, ki je v postopku ni dopustno upoštevati in tudi ne izvajati predlaganih dokazov v tej smeri. Po določbi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče ugotavlja, da je tožnik tako možnost vsekakor imel in to že v postopku pred prvostopenjskim organom, ki ga je pozval k predložitvi dokazov o upravičenosti razpolaganja z zemljiščem, kar je v obravnavani zadevi tudi ključnega pomena, nato pa še v pritožbenem postopku, vendar pa tožnik teh možnosti ni izkoristil. Tožnikovih navedb o trajanju zakupnega razmerja torej ni dopustno upoštevati, pač pa je treba odločitev sprejeti le na podlagi dejstev in dokazov, ki so bili pridobljeni v upravnem postopku. V tem postopku pa je bilo ugotovljeno, da ni izkazano, da bi imel tožnik pravico do uporabe nepremičnin s parc. št. 1043/3, 1320/1 in 1320/2 k.o. ..., kjer je v korist članov Agrarne skupnosti A. vknjižena skupna lastnina. Ta ugotovitev vodi zato sodišče do zaključka, da je bila, skladno z določbo 30. člena Pravilnika, odločitev tožene stranke, da sporne dele GERK-ov izbriše iz tožnikovega kmetijskega gospodarstva, utemeljena.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.