Jedro

"Službeno stanovanje" je pravni standard, ki mu mora sodišče dati konkretno vsebino upoštevaje določbo 4. člena SZ. Pri tem ni odločilno, kako je bilo stanovanje opredeljeno v času veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba prve stopnje r a z v e l j a v i ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka s tožniki dolžna skleniti najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino glede stanovanj, ki jih tožniki že uporabljajo ter je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam pravdne stroške v skupnem znesku 247.144,40 SIT, v 15 dneh.

Tožena stranka se pritožuje proti navedeni sodni odločbi v celoti in uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da stanovanja, ki jih zasedajo tožniki niso bila opredeljena kot službena stanovanja. Stanovanjski zakon (SZ) v 2. alinei 2. odst. 4. čl. določa, da je službeno stanovanje tisto, ki ga delodajalec namenja za oddajo za zadovoljevanje službenih potreb. Iz tega sledi, da se za ta stanovanja ne zahteva splošni akt oziroma pravilnik, ki bi jih opredeljeval kot službena tako, kot je bilo določeno v prejšnjih predpisih. Odločitev o tem, katera stanovanja so namenjena za službene potrebe, je stvar tožene stranke. Tožena stranka pripominja, da z osamosvojitvijo Republike Slovenije sporna stanovanja postajajo last R. Slovenije. Vsa stanovanja v njeni lasti so namenjena službenim potrebam. Izjemo predstavljajo le tista stanovanja, ki so jih uporabljali imetniki stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ. V skladu s 147. čl. SZ je bil lastnik stanovanja v teh primerih dolžan skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas.

Sporna stanovanja so bila na dan uveljavitve SZ prazna in torej tožniki niso imeli stanovanjske pravice. Upravnik Carinarnice ni bil pooblaščen za izdajo odločb o dodelitvi stanovanj tožnikom za nedoločen čas. Za službena stanovanja je mogoče skleniti najemno pogodbo le za določen čas.

Pritožba je utemeljena.

Tožniki uporabljajo sporna stanovanja od leta 1992, oziroma 1993, dalje in ob uveljavitvi SZ (19.10.1991) nedvomno niso imeli statusa imetnikov stanovanjske pravice. Sodišče prve stopnje je napačno presojalo pravni standard "službeno stanovanje", kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in s tem v zvezi tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Službeno stanovanje je opredeljeno v 2. alinei 2. odst. 4. čl. SZ kot stanovanje, ki ga delodajalec namenja za oddajo zaradi zadovoljevanja službenih potreb. S tem v zvezi je popolnoma irelevantno kako so bila sporna stanovanja opredeljena v času pred uveljavitvijo SZ, pomembno pa je ali je tožena stranka, kot sedanja lastnica stanovanj, namenila stanovanja za oddajo tožečim strankam, zaradi zadovoljevanja službenih potreb. V tej smeri sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je moralo zato razveljaviti izpodbijano sodbo na podlagi 370. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) v zvezi s 498. čl. ZPP/99. V novem postopku naj sodišče prve stopnje predvsem ugotovi ali so bila stanovanja dodeljena tožnikom zaradi opravljanja njihovega dela v Carinarnici ter nato ponovno odloči o tožbenih zahtevkih (377. čl. ZPP/77 v zvezi s 498. čl. ZPP/99). Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 3. odst. 165. čl. ZPP/99.