Jedro

Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep, glede na trenutno bolezensko stanje udeleženke, ni primeren. Ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da je udeleženka še vedno nezmožna samostojnega življenja. Realitetna kontrola je pri njej zabrisana, ni kritična do psihotične motnje in do situacije, v kateri se nahaja, v primeru premestitve na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako z izrekom milejšega ukrepa ne bi bilo ustrezno preprečeno ogrožanje njenega zdravja in življenja, kot tudi ne zdravja drugih ljudi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je sprejem udeleženke na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... dne 18. 8. 2024 ter njeno zdravljenje na tem oddelku utemeljen (I. točka izreka sklepa), da je utemeljen tudi predlog za podaljšanje zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom (II. točka izreka sklepa) in da se imenovana oseba zadrži na zdravljenju še vključno do dne 15. 10. 2024 (III. točka izreka sklepa). Stroški postopka bremenijo proračun (IV. točka izreka sklepa).

2.Proti navedenemu sklepu se je pritožila udeleženka po pooblaščenki, ki jo zastopa po uradni dolžnosti, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačno uporabljenega materialnega prava. Udeleženka trdi, da sta nesposobnost obvladovanja njenega ravnanja in neustreznost odzivanja na različne situacije, s čimer naj bi ogrožala svoje življenje in zdravje kot tudi zdravje drugih ljudi, zgolj hipotetični. Po terapiji je sedaj bolj umirjena, bivanje izven bolnišnice ima urejeno, lahko poskrbi sama zase. Morala bi biti odpuščena z oddelka oziroma bi ji moral biti kvečjemu izrečen milejši ukrep. Pri udeleženki ne gre za takšno naravo duševne motnje, ki bi nujno narekovala, da se ji omeji svoboda gibanja.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen URS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5.Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem odločanju razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje, ki samo ne razpolaga s potrebnim in strokovnim znanjem (243. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr) za oceno duševne motnje udeleženke, se je oprlo na mnenje izvedenca. Ta je v okviru ponovljenega postopka udeleženko ponovno pregledal in dne 13. 9. 2024 podal dopolnilno izvedensko mnenje. Višje sodišče v podanem mnenju ne najde nasprotij ali pomanjkljivosti, ki bi vzbujale utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja. Kot je razvidno iz zapisnika naroka z dne 6. 9. 2024 (list. št. 28), tudi pooblaščenka udeleženke nanj ni imela pripomb. Sodišče prve stopnje je ponovno opravilo tudi razgovor z udeleženko in zaslišalo tri priče, zdravnico iz Zdravstvenega doma ..., očeta ter sosedo udeleženke. Vse izvedene dokaze je ocenilo v skladu z navodilom iz 8. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr), torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

6.Višje sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da udeleženka pod vplivom bolezenskega stanja hudo ogroža svoje zdravje in zdravje drugih ter ugotovitvijo da je ogrožanje posledica njene duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje (prvi in drugi pogoj iz 39. člena ZDZdr). Navedeno izhaja iz strokovnega mnenja izvedenca kot tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Izvedenec je ugotovil, da je udeleženka nekritična do lastnega zdravstvenega stanja, mnenja je, da ne potrebuje psihiatričnega zdravljenja in predpisane antipsihotične terapije. Takoj po premestitvi na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil, kar bi pripeljalo do stopnjevanja psihotične bolezni in poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. S tem bi posledično ogrožala ne samo lastnega zdravja, temveč bi lahko prišlo do ogrožanja tujih življenj (možnost heteroagresivnih izbruhov) kot posledice neprimernih reakcij s strani oseb, v bližini katerih živi, saj so bile te zaradi njenega načina življenja vznemirjene. Z neprestanim kričanjem in razbijanjem po stanovanju tekom noči je vplivala na zdravstveno stanje stanovalcev v bivalni enoti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da lečeči psihiatri v bolnišnici prav tako predlagajo podaljšanje zdravljenja na varovani enoti, saj je pri udeleženki še vedno prisotna simptomatika psihotične motnje, do katere je povsem neuvidevna. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanj prič ugotovilo tudi, da je bivalno okolje udeleženke zanemarjeno in neprimerno za bivanje (vse pohištvo je iz stanovanja odstranila) ter da ni bila zmožna poskrbeti za lastne potrebe (med drugim za redno prehrano in vzdrževanje lastne higiene). Ugotovilo je tudi, da udeleženka cele noči kriči in razgraja ter da so sosedje zaradi intenzivnosti tega dogajanja pogosto klicali policijo. Kot že pojasnjeno zgoraj, višje sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v zapisano v izvedenskem mnenju kot tudi ne v celovito dokazno oceno ter posledično v ugotovitve sodišča prve stopnje.

7.Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep, glede na trenutno bolezensko stanje udeleženke, ni primeren. Ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da je udeleženka še vedno nezmožna samostojnega življenja. Realitetna kontrola je pri njej zabrisana, ni kritična do psihotične motnje in do situacije, v kateri se nahaja, v primeru premestitve na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako z izrekom milejšega ukrepa ne bi bilo ustrezno preprečeno ogrožanje njenega zdravja in življenja, kot tudi ne zdravja drugih ljudi.

8.Višje sodišče izpostavlja, da je trajanje zdravljenja udeleženke določeno do 15. 10. 2023. Če se bo njeno zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da ne bo več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, jo mora psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpustiti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvestiti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr). Udeleženka ali njena pooblaščenka lahko pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, predlagata sodišču, da se udeleženko odpusti (drugi odstavek 71. člena ZDZdr).

9.Pritožba torej ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr zavrnilo in sklep potrdilo.

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.

2Višje sodišče je v zadevi že odločalo s sklepom z dne 3. 9. 2024, ko je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v ponovljenem postopku z dopolnitvijo dokaznega postopka ugotovi manjkajoča dejstva, v sklepu pa navede razloge o vseh odločilnih dejstvih, da ga bo mogoče preizkusiti.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3 Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 30, 30/1, 39, 39/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 243 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 42

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.