15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. pri Z., na seji senata 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1819/2004 z dne 28. 9. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju št. I P 87/99 z dne 15. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo (ugotovitveni, prepovedni in stroškovni) zahtevek pritožnice in druge tožnice zoper toženca v zvezi z dejanji motenja posesti na parc. št. 498/1, vl. št. 379, k. o. Ž. pri Ž. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožečih strank po nasprotni tožbi, da je pritožnica (prvo tožena stranka po nasprotni tožbi) motila tožeči stranki v neposredni posesti služnostne pravice gospodarskih voženj v korist parc. št. 498/2 in 499/1, k. o. Ž. pri Ž., s tem, da je na parc. št. 498/1 tik ob meji in vzporedno s parc. št. 498/2 bočno postavila več "fosnov" (desk), katere je utrdila s količki, ter s tem tožeči stranki preprečila izvrševanje služnostne pravice gospodarskih voženj v korist navedenih parcel in ji prepovedala v bodoče izvrševati takšna ali podobna posestnomotitvena dejanja. Zavrnilo pa je zahtevek tožečih strank po nasprotni tožbi v delu zoper drugo toženo stranko in v delu glede določitve denarne kazni. Toženima strankama po nasprotni tožbi je naložilo tudi plačilo 225.205,20 SIT pravdnih stroškov tožečih strank. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi pritožnice in delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje (v razdelku I izreka v točki 1a, v točki 2 v delu, ki se nanaša na prepoved bodočih posegov v posest nepremičnin in v točki 3), v preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica navaja, da sta ji sodišči z izpodbijanima odločitvama naložili v plačilo pravdne stroške nasprotnih strank tako po tožbi kot tudi po nasprotni tožbi, čeprav postopek glede dela tožbe, ki ga je Višje sodišče razveljavilo, še ni končan. Odločitev sodišča glede stroškov naj bi bila očitno napačna in naj bi odstopala od enotne sodne prakse. Pritožnica sodišču očita, da ni navedlo razumnih razlogov za takšno odločitev. Zatrjuje, da se izpodbijana sodba v ugotovitvenem delu glasi na motenje posesti stvarne služnosti, v prepovednem delu pa se glasi na prepoved motenja stvari, namesto na prepoved motenja stvarne služnosti. Zato meni, da bi moralo sodišče takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 221/00. Višjemu sodišču očita tudi kršitev določbe 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Zatrjuje kršitve pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave ter pravic, ki jih pritožniku zagotavlja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), zlasti določbe o pravičnem in nepristranskem sojenju (6. člen).

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba pogoja.

4.Odločitev sodišč (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more povzročiti pomembnejših posledic za pritožnico. Obveznost, ki jo pritožnici nalaga sodišče, standardu pomembnejših posledic očitno ne ustreza. Po oceni Ustavnega sodišča ne gre za zadevo, ki bi za pritožnico lahko imela takšen pomen, da bi to upravičevalo presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodne oblasti za varstvo ustavnosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Drugačne odločitve Ustavnega sodišča pritožnica tudi ne more doseči z zatrjevanjem, da ji je naloženo plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke tako za tožbo kot tudi za nasprotno tožbo in da bi moralo Višje sodišče odločitev o stroških pridržati za končno odločitev. Zlasti glede na to, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so bili stroški tožečih strank po nasprotni tožbi v znesku 225.205,20 SIT naloženi pritožnici in drugo toženi stranki nerazdelno.

5.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člen ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Kolikor se pritožnica dotika ustavnopravno relevantnih vidikov (očitna napačnost, odstop od ustaljene sodne prakse), pa je Ustavno sodišče o njihovi vsebini že izoblikovalo stališča in ni treba, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

6.Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan