Jedro

Skozi vztrajno pritožbeno zatrjevanje, da gre dejansko za vozilo kategorije B in ne F, saj ne gre za traktor oziroma gozdarsko vozilo, neposredno namenjeno delu v kmetijstvu, obdolženi povsem zanemari izsledek uradne poizvedbe prvostopenjskega sodišča pri Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa z dne 13. 6. 2023, iz katerega jasno izhaja, da je za vožnjo obravnavanega vozila potrebno dovoljenje kategorije F, pri čemer sta poljski proizvajalec in homologacijski organ tista, ki določata potrebno kategorijo dovoljenja za upravljanje vozila. Obenem ostane pritožbeno prezrto, da sta izpostavljeni ugotovitvi pritrdila tudi oba sodna izvedenca prometne stroke, Č. Č. in C. C..

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 57. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po četrtem odstavku 324. člena KZ-1 določilo kazen enajst mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolženemu za primer preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen vštelo plačano globo 150,00 EUR, iz naslova plačila za prekršek po odločbi prekrškovnega organa PP A. št. plačilnega naloga 0000*****, pri čemer je vsakih 42,00 EUR izenačenih z enim dnevom zapora. Po 48. členu KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 324. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi prepoved vožnje motornega vozila F kategorije za čas osem mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe. Skladno določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skupnem znesku 3.462,86 EUR. Medtem ko je obdolženega na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodnih taks iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, mu je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov oškodovanega in njegove pooblaščenke iz 8. točke 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovanega B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. Takšno sodbo s pritožbo izpodbija obdolženi, smiselno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga ustavitev kazenskega postopka ali izrek oprostilne sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Jedro pritožbenih navedb predstavlja očitek obdolženega, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dejavnikov, ki so bili tekom postopka ugotovljeni glede kategoričnosti vozila, nastanka poškodbe oškodovanega B. B. in njegove sokrivde pri nastanku poškodbe. Obdolženi namreč skozi obširna pritožbena izvajanja izraža prepričanje, da je B. B. tudi sam pripomogel k lastni ogroženosti z dejanjem, saj ni bil pripet ali pa se je odpel in pri tem iz vozila izskočil. 5. Povzetemu zatrjevanju obdolženega pa ne gre slediti. Dejansko stanje je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega A. A. in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu storitev očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu v celoti dokazana. Sprejete dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno, jasno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče s ponujenim razlogovanjem v celoti soglaša in ga v zaobid nepotrebnega podvajanja tudi dosledno povzema, medtem ko v zvezi s pritožbenimi izvajanji le še dodaja:

6. Obdolženi izraža nestrinjanje z dokazno oceno, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje, in skuša prepričati z lastno dokazno oceno. Ob predložitvi literature o varnem delu s traktorjem in traktorskimi priključki obširno polemizira o neupravičeni umeščenosti inkriminiranega vozila Polaris Ranger 570 v kategorijo F. Tozadevno pojasnjuje, da kategorija F zajema vozila, ki jih imenujemo traktorji in gozdarska vozila, neposredno namenjena delu v kmetijstvu. Nasprotuje umeščenosti vozila v kategorijo T1, kjer mora neobremenjeno vozilo presegati 600 kg. Vsa vozila Polaris Ranger 570, proizvedena od leta 2015 dalje, dosegajo neobremenjeno težo 500 do 600 kg in nič več, zatorej inkriminirano vozilo po njegovem mnenju ni kategorija F. Pri tem se sklicuje na ugotovitve izvedenca C. C., da takšnih vozil ni v uradni literaturi za vozila F kategorije. Ponudi stališče, da je to dejansko vozilo kategorije B, saj se v ničemer ne razlikuje od motornih vozil, ki sodijo v kategorijo B in ne presegajo 3,5 t teže in jih tudi proizvajalci uvrščajo med UTV vozila, torej terenska vozila. Kot bistveno izpostavi, da je inkriminirano vozilo razvrščeno napačno in za njega zadostuje kategorija B, s katero je razpolagal in je potemtakem dejansko bil uradno sposoben za vožnjo vozila, ki je podobno vozilom ATV in ne traktorjem.

7. S takšnim pritožbenim izvajanjem pritožbeno sodišče ne more soglašati. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je že sodišče prve stopnje ponudilo zadostne in tehtne razloge, ki obdolženčevo tezo, da za vožnjo inkriminiranega vozila znamke Polaris, tip TP 30-RM, prepričljivo kot netočno ovržejo. Skozi vztrajno pritožbeno zatrjevanje, da gre dejansko za vozilo kategorije B in ne F, saj ne gre za traktor oziroma gozdarsko vozilo, neposredno namenjeno delu v kmetijstvu, obdolženi povsem zanemari izsledek uradne poizvedbe prvostopenjskega sodišča pri Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa z dne 13. 6. 2023, iz katerega jasno izhaja, da je za vožnjo obravnavanega vozila potrebno dovoljenje kategorije F, pri čemer sta poljski proizvajalec in homologacijski organ tista, ki določata potrebno kategorijo dovoljenja za upravljanje vozila. Obenem ostane pritožbeno prezrto, da sta izpostavljeni ugotovitvi pritrdila tudi oba sodna izvedenca prometne stroke, doc. dr. Č. Č. in C.C. Obdolženi s pritožbenim sklicevanjem na ugotovitve slednjih zavaja, saj iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta se oba izvedenca cestnoprometne stroke izjasnila, da je kategorizacija predmetnega vozila med traktorji ustrezna. Pri tem povsem prezre, da sta oba tudi pojasnila, da vozilo znamke Polaris Ranger uvrščamo v t.i. kategorijo UTV (Utility Terrain Vehicles), ki so tipična vozila za vožnjo izven ceste po terenu. Njihova konstrukcijska zasnova, višje težišče od navadnih vozil ter namen za vožnje po terenu izven utrjenih vozišč zahtevajo podobna znanja in veščine, kot jih morajo imeti vozniki običajnih traktorjev (znanje in veščine vožnje z vsemi štirimi kolesi ali njihovo kombinacijo po različnih vrstah terenov, ter bi moral imeti vozniško dovoljenje za traktor. Na ponujeno razlogovanje prvostopenjskega sodišča s trditvijo obdolženega, da je bil s kategorijo B uradno sposoben za vožnjo vozila, saj je to podobno vozilom ATV in ne traktorjem, pritožbeno sodišče ne more soglašati. Pri tem je zgolj pripomniti, da se obdolženčevo poudarjanje neobremenjene teže vozila pokaže kot odvečno, saj glede na ugotovitve v točkah 17 do 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, ločnica 600 kg v danem primeru ne pomeni merodajne okoliščine. Posledično izraženo nestrinjanje obdolženega z enostransko predstavljeno vsebino priložene literature pravilnosti prvostopenjsko sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati.

8. Prav tako ne gre pritrditi obdolženemu v zatrjevanju motnje delovanja zavor. Pritožbeno izpostavlja, da izvedenca nista mogla pojasniti stanja zavor v času nastanka poškodbe oškodovanca. Ponudi razlogovanje, da izvedenca lahko trdita samo glede na pojemek vozila, in opozori, da če. pri tem upoštevamo lastnosti motorja in avtomatskega menjalnika, ki do neke mere samostojno zavira, saj je to normalno za motorje in prestave ter da je motnja delovanja zavor v vozilu bila, kot to dejansko obrazloži izvedenec C. C., motnje ali napake pa se lahko dokaže ali ovrže samo s tehničnim pregledom, na kar bi morala posumiti že policija. Nepravilno delovanje zavornega sistema veže tudi na oškodovančev skok iz vozila in razloži, da se takšna dejanja pojavijo ravno v situacijah, kjer zavore ne delujejo. Skok iz vozila zatorej smatra kot dokaz za nepravilno delovanje vozila oziroma njegovega sistema.

9. S povzetim se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Na pritožbeno izpostavljeno stališče je namreč z ustreznim in neomajnim razlogovanjem odgovorilo že sodišče prve stopnje, predvsem v točkah 11, 14 in 15 obrazložitve. Zagovor obdolženega, da v kritični situaciji ni obvladoval vozila zato, ker niso delovale zavore, je bil namreč ovržen prav glede na zaključek obeh sodnih izvedencev cestnoprometne stroke, da so zavore delovale izpravno. Izvid in mnenje C. C. si tako obdolženi razlaga po svoje in povsem prezre v točki 11 obrazložitve ponujeno pojasnilo sodnega izvedenca, da v kolikor zavore ne bi delovale, sploh ne ni prišlo do drsenja po podlagi, traktor pa ne bi mogel biti ustavljen po 13,5 m drsenja. Prav tako obdolženi v pritožbeni graji zanemari nadaljnjo ugotovitev sodnega izvedenca, da je zaradi neprilagojene hitrosti in reakcije voznika z zaviranjem prišlo do gibanja vozila iz desnega pasu smeri vožnje na nasprotni pas in posledično na bankino nasprotnega pasu in njivo. Da je vzrok za prometno nesrečo neprilagojena hitrost obdolženega, ki je napačno ocenil dejansko stanje na vozišču (mokro vozišče, ostra krivina v klancu navzdol), je navedel tudi sodni izvedenec Č. Č., ki je tudi ocenil, da v kolikor bi obdolženi vozil s hitrostjo, ki je nižja od hitrosti zanašanja, bi krivino lahko zvozil brez prevrnitve vozila. Pri tem je izpostavil, da je bil pojemek takšen, ki na pokvarjene zavore ne nakazuje oziroma, da bi bilo z zavorami kaj narobe. Na tako ugotovljeno obdolženi z lastno interpretacijo glede stanja zavor inkriminiranega vozila tempore criminis ne more uspeti.

10. Pravilnih zaključkov izpodbijane prvostopenjske sodbe pa ne more omajati niti pritožbeno zatrjevana sokrivda oškodovanega B. B.. Obdolženi tozadevno poudarja, da je Zakon o varnosti v cestnem prometu glede uporabe varnostnega pasu jasen. Razvije tezo, da če oseba izskoči iz vozila, varnostnega pasu zagotovo ni pravilno uporabljala in je s tem sokriva oziroma kriva nepripetosti. Izrazi prepričanje, da je pri skoku iz vozila oškodovani mogel vedeti, da se bo zagotovo poškodoval, ker je to enako, kot če bi skočil v bazen brez vode. Meni, da od trenutka, ko oseba vozilo zapusti in voznik nad njo več nima kontrole, je vsak nadaljnji gib le njeno dejanje. Vendar nima prav. Sicer se je že prvostopenjsko sodišče do pritožbeno izpostavljenih pomislekov v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo s tehtno argumentacijo, da in zakaj zaključki o samem položaju oškodovanca v času zaustavitve vozila za presojo dokazanosti obravnavanega kaznivega dejanja niso odločilni. Pritožbeno sodišče zatorej le še dodatno pojasnjuje, da poudarjana stopnja sokrivde oškodovanega iz razloga neuporabe varnostnega pasu namreč obdolženega krivdne odgovornosti ne more razbremeniti, pač pa bi lahko bila v skladu z 49. členom KZ-1 kvečjemu upoštevna kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni. Prav tako tudi ne more vplivati na umestitev inkriminiranega dejanja v zvrst "zgolj" prekrška, kot si to zmotno predstavlja obdolženi.

11. Nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, obdolženi tako izraža z nekritičnim, fragmentiranim izpodbijanjem sprejete dokazne ocene, pri čemer pa v utemeljitev drugačnega gledišča na sprejete dokaze in iz njih izvedenih lastnih pravnih in dejanskih zaključkov, ne ponudi prepričljivih in vzdržnih razlogov za dvom v pravilno sprejete zaključke sodišča prve stopnje.

12. V pritožbenem zavzemanju za ustavitev kazenskega postopka ali meritorni izrek oprostilne sodbe obdolženi odločbe o kazenski sankciji izrecno ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega namreč tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, ter obdolženemu ob upoštevanju v točkah 39 in 41 obrazložitve razumno in izčrpno pojasnjenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, kot pravično in primerno izreklo primerno kazensko sankcijo opominjevalne narave, to je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen enajst mesecev zapora pod preizkusno dobo dveh let (pri čemer je za primer preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen pravilno vštelo iz naslova prekrška plačano globo v znesku 150,00 EUR) in obvezno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila F kategorije za čas osem mesecev, ki je v obdolženčevo korist ne gre spreminjati .

13. Obdolženi pa neutemeljeno graja tudi odločbo o stroških kazenskega postopka. Glede na strinjanje oškodovanega, da na vozilu prisede in upoštevaje njegovo samovoljno dejanje, je namreč prepričan, da se mora prvostopenjsko sodišče opredeliti do odstotka stroškov, ki izvirajo iz dokazovanja poškodbe pri vseh izvedencih. Meni, da oškodovancu kot sokrivemu pritičejo tudi sodni stroški in stroški odvetnika, ki so v takem primeru nastali. Vendar takšnemu pritožbenemu izvajanju ne gre slediti. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških kazenskega postopka odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP in mu v plačilo naložilo plačilo vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, prav tako pa ga je obremenilo za plačilo pooblaščenke oškodovanega iz 8. točke 92. člena ZKP, kot to izhaja iz točk 43 in 44 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tehtno podani stroškovni specifikaciji pritožbeno sodišče pritrjuje, saj je pritožbena izvajanja z ničemer ne ovržejo. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno preproznalo razloge na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP in obdolženega oprostoilo plačila sodnih taks iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

14. Po obrazloženem, in ker obdolženi glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo pritožbo obdolženega zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

15. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).