Jedro

Vnaprejšnja izpolnitev bodočega stečajnega dolžnika sicer vpliva na sestavo stečajne mase, ne vpliva pa na njen obseg in zato ne povzroči zmanjšanega poplačila stečajnih upnikov. Pravna dejanja, pri katerih je bodoči stečajni dolžnik izpolnil vnaprej, zato niso izpodbojna.

Izrek

1. Reviziji se v delu, ki se nanaša na verižno kompenzacijo, sklenjeno med pravno prednico tožeče stranke in toženo stranko 29.12.1999 v vrednosti 15.525.335,00 SIT, ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu (ki se nanaša na verižne kompenzacije, sklenjene med pravno prednico tožeče stranke in toženo stranko 26.10.1999, 5.11.1999, 18.11.1999, 15.12.1999, 10.1.2000 in 17.1.2000 v skupni vrednosti 4.393.806,46 SIT) se revizija zavrže. 3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča in tožena stranka sta bili udeleženi pri sedmih tako imenovanih verižnih pobotih, sklenjenih konec leta 1999 in v začetku leta 2000. Nad tožečo stranko se je v letu 2000 začel stečajni postopek. Tožeča stranka je v tem gospodarskem sporu verižne pobote izpodbijala po prvem odstavku 125. člena ZPPSL.

Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbo izpodbija tožena stranka z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeni sodbi razveljavi in samo odloči v zadevi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija je deloma utemeljena, deloma pa nedovoljena.

I.

Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost spornega predmeta znaša nad 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta se določa po vrednosti glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožeča in tožena stranka sta bili udeleženi pri skupaj sedmih pravnih dejanjih. Pravna podlaga za vse tako imenovane verižne pobote je sicer enaka, ni pa enaka dejanska podlaga. Predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se tudi pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 41. člena ZPP.

Vrednost spornega predmeta dne 29.12.1999 sklenjenega verižnega pobota znaša 15.525.335,00 SIT. Vrednost spornih predmetov vseh ostalih izpodbijanih pravnih dejanj (z dne 26.10.1999, 5.11.1999, 18.11.1999, 15.12.1999, 10.1.2000 in 17.1.2000) pa znaša skupaj le 4.393.806,46 SIT.

Ker vrednost spornega predmeta pri nobenem od izpodbijanih pravnih dejanj, razen pri t. i. verižnem pobotu z dne 29.12.1999 ne presega 5.000.000,00 SIT, je revizija dovoljena le glede pravnega dejanja z dne 29.12.1999, glede vseh ostalih pravnih dejanj pa ne (prvi odstavek 374. člena in 490. člen ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo, kolikor se nanaša na vsa ostala pravna dejanja, razen na pravno dejanje z dne 29.12.1999, zavrglo (377. člen ZPP).

II.

Predpostavka za izpodbitje pravnega dejanja je, da dejanje povzroči zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (prvi odstavek 125. člena ZPPSL). Poplačilo upnikov pa ni zmanjšano, če pravno dejanje na obseg stečajne mase nima vpliva. Po pravnem mnenju iz leta 1997 (objavljeno v: Pravna mnenja 2/97, stran 10; temelj za pravno mnenje je odločba III Ips 105/97) vnaprejšnja izpolnitev bodočega stečajnega dolžnika sicer vpliva na sestavo stečajne mase, ne vpliva pa na njen obseg in zato ne povzroči zmanjšanega poplačila stečajnih upnikov. Pravna dejanja, pri katerih je bodoči stečajni dolžnik izpolnil vnaprej, zato niso izpodbojna. Na navedeno pravno mnenje so senati Vrhovnega sodišča vezani (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih; Ur. l. RS št. 19/94, 45/95, 26/99, 38/99 in 28/2000) vse do njegove spremembe. S tem pravnim mnenjem je usklajena tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (glej III Ips 72/2002; odločba je dostopna po Intranetu oz. Ius-infu).

Prvostopenjsko sodišče je izrecno zavzelo stališče, da je brez pomena, ali je bila obveznost ene stranke opravljena prej, sočasno ali naknadno po izpolnitvi obveznosti nasprotne stranke. Glede na opisano pravno naziranje prvostopenjsko sodišče niti ni ugotavljalo, ali drži trditev tožene stranke, da je tožeča stranka izpolnila vnaprej. Pritožbeno sodišče zmotne uporabe materialnega prava ni odpravilo. Zmotno materialnopravno stališče je povzročilo, da je dejansko stanje glede ugovora vnaprejšnje izpolnitve stečajnega dolžnika ostalo neugotovljeno. Ker glede na drugi odstavek 380. člena ZPP ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče drugo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskem sodišču v novo sojenje.

Ker je bilo treba že zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljaviti obe sodbi in vrniti zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, revizijsko sodišče ni preizkušalo, ali je podan še kak drug uveljavljani revizijski razlog.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.