Jedro

Tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neuporabe denacionalizirane nepremičnine za obdobje od pravnomočnosti odločbe v denacionalizaciji. Za to škodo pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoče trditi, da bi bila v vzročni zvezi s toženčevo neaktivnostjo štiri leta prej. Odločba o prekinitvi upravnega postopka namreč dodatno potrjuje pravilnost ravnanja oziroma presoje toženca, da bi bilo nepravilno izvajati kakršnekoli aktivnosti s pridobivanjem potrebnih dovoljenj prav zaradi tekočega denacionalizacijskega postopka, saj tudi iz njenih razlogov izhaja, da je treba najprej rešiti sporno predhodno vprašanje lastništva nepremičnine.

Po vrnitvi nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu toženec sam ni mogel nadaljevati upravnega postopka, lahko pa bi ga s pooblastilom tožnika ali na podlagi posebne pogodbe s tožnikom. Tako je veljalo tudi prej, ko je toženčev pravni prednik na podlagi posebne pogodbe z naročnikom pridobil gradbeno dovoljenje in sodeloval v upravnem postopku. V tej smeri je tudi tožnikova graja zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena, razlogi pritožbenega sodišča o pomembnosti spremembe lastništva ali po prejšnji terminologiji pravice uporabe (prva alinea 36. člena takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (iz leta 1984) pa pravilni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora povrniti tožencu 1.894,49 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine, stavbe v A., ki jo je tožnik zahteval v obliki 70 % najemnine za obdobje od vrnitve nepremičnine v februarju 1998 do novembra 2002, zavrnilo pa je tudi zahtevano plačilo stroškov za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja. Ugotovilo je, da tožnik ni bil v pogodbenem razmerju s toženčevim pravnim prednikom, da bi lahko uveljavljal odškodnino na podlagi kršitve pogodbe, do katere pa tudi sicer ni prišlo. Presodilo je še, da tožencu zaradi njegove pasivnosti v upravnem postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Sodišče druge stopnje je v pretežnem delu zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glede na pritožbene trditve je postalo jasno, da tožnik svoj odškodninski zahtevek temelji (le) na neposlovni podlagi, in sicer na trditvah, da po vrnitvi stavbe ni mogel uporabljati, ker zaradi toženčevega ravnanja ni imel uporabnega dovoljenja. Pritožbeno sodišče je ob sklicevanju na ustrezne predpise v zvezi s postopkom pridobivanja gradbenega in uporabnega dovoljenja opozorilo na prekinitev tega upravnega postopka do pravnomočnega končanja denacionalizacijskega postopka. Zato neizvedba tehničnega pregleda objekta ni posledica toženčevega nedopustnega ravnanja ali opustitve. Strinjalo se je tudi z opredelitvijo prvostopenjskega sodišča o pomenu tožnikovih ravnanj v času revitalizacije stavbe oziroma gradbenih del v upravnem sporu, v motenjskem sporu in denacionalizacijskem postopku. Poudarilo je še, da je bil po vrnitvi nepremičnine v last in posest tožnik tisti, ki bi kot lastnik lahko zahteval izdajo gradbenega dovoljenja. Pritožbeno sodišče je spremenilo le stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji se ukvarja s praktično vsakim posameznim stavkom pritožbene odločbe, ga analizira, prikazuje svoje razumevanje posameznih ugotovitev in v zvezi s tem uveljavlja bistvene kršitve ter očita pritožbenemu sodišču, da je neustrezno poenostavilo nekatere njegove pritožbene trditve, da ni odgovorilo na vse pritožbene ugovore itd.. Revizijsko sodišče obširnih revizijskih trditev na tem mestu ne bo povzemalo. Na pomembnejše bo odgovorilo v nadaljevanju, saj tako kot za pritožbeno tudi za revizijsko sodišče velja, da je dolžno odgovoriti le na tiste trditve, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007- UPB3).

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tej zadevi, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki je prestala preizkus na pritožbeni stopnji, so bile ugotovitve, da se je z obnovo oziroma revitalizacijo spornega objekta začelo že leta 1989 s sklenitvijo pogodbe med pravno prednico sedanje Mestne občine ... kot naročnikom in pravnim prednikom sedanjega toženca kot izvajalcem del, da je bilo v upravnem postopku izdano gradbeno dovoljenje za III. fazo revitalizacije, vendar je tožnik kot sosed in mejaš v upravnem sporu septembra 1991 dosegel odpravo odločbe pritožbenega upravnega organa o zavrnitvi njegove pritožbe proti odločbi o gradbenem dovoljenju, da je v novembru 1991 na podlagi njegovih prijav gradbena inšpekcija izdala odločbo o prepovedi gradbenih posegov, da je v decembru 1991 v motenjskem sporu dosegel izdajo začasne odredbe s podobno vsebino, da je po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in naslednji) pisal denacionalizacijskemu organu in opozarjal na prepoved iz 88. člena ZDen, da je upravni organ s sklepom z dne 5.6.1994 prekinil postopek izdaje gradbenega dovoljenja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, do česar je prišlo v februarju 1998; nadalje da sta pogodbenika ugotovila, da so vse obveznosti izvajalca del izpolnjene razen pridobitve upravnih dovoljenj, česar je bil toženec s posebnim dogovorom razrešen, po vrnitvi nepremičnine denacionalizacijskemu upravičencu oziroma tožniku kot njegovemu dediču pa toženec tudi sicer ni bil več legitimiran v upravnem postopku.

Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim materialnopravnim razlogom pritožbenega sodišča, da morajo biti za obstoj splošnega civilnega delikta kumulativno podani štirje elementi, kar pomeni, da izostanek le enega od njih zadostuje za ugotovitev, da civilnega delikta ni in zato tudi ne odškodninske obveznosti (primerjaj 154. člen Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in naslednji), ki ga je treba v tej zadevi uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonikaĆ. O tem sta enotna tako sodna praksa kot pretežno vsa literatura. V tej zadevi iz razlogov pritožbenega sodišča izhaja, da ni vzročne zveze med toženčevim ravnanjem, ki tudi ni nedopustno, ter med zatrjevano škodo.

Te razloge revizija obširno izpodbija. Med drugim graja razloge pritožbenega sodišča o okoliščinah, ki naj bi preprečevale tožencu vzpostavitev uporabnosti objekta. Tako na primer v zvezi z odločbo upravnega organa z dne 1.6.1994 o prekinitvi upravnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji sicer navaja, da v času od 1.6.1994 do pravnomočnosti te odločbe (26.2.1998) res ni bilo mogoče izvesti tehničnega pregleda, vendar tožnik meni, da je bistveno vprašanje, zakaj je prišlo do izvajanja gradbenih del, s čimer je sploh nastala obveznost izvedbe tehničnega pregleda teh del, (pravnomočnega) gradbenega dovoljenja pa ni bilo. Razlog je potrditvi revizije v nezakonitem izvajanju gradbenih del brez gradbenega dovoljenja. Zato neizvedba tehničnega pregleda ni posledica prekinitve upravnega postopka, temveč dejstva, da toženec ni spoštoval z zakonom predpisanega vrstnega reda potrebnih ravnanj v postopku gradnje in izdaje gradbenega dovoljenja. V času od izdaje sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.9.1991 o odpravi odločbe pritožbenega upravnega organa o zavrnitvi pritožbe zoper izdano gradbeno dovoljenje pa vse do 1.6.1994 je bilo po mnenju tožnika dovolj časa za pridobitev gradbenega dovoljenja in noben razlog tega ni onemogočal. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija pri tem prezre, da je za obstoj odškodninskega delikta poleg zatrjevanega nedopustnega ravnanja potrebna tudi vzročna zveza med njim in zatrjevano škodo. Tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi neuporabe denacionalizirane nepremičnine za obdobje od pravnomočnosti odločbe v denacionalizaciji. Za to škodo pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoče trditi, da bi bila v vzročni zvezi s toženčevo neaktivnostjo štiri leta prej. Odločba o prekinitvi upravnega postopka namreč dodatno potrjuje pravilnost ravnanja oziroma presoje toženca, da bi bilo nepravilno izvajati kakršnekoli aktivnosti s pridobivanjem potrebnih dovoljenj (gradbeno dovoljenje je tudi potrditvah tožnika obstajalo, v času gradnje pa je bilo nepravnomočno zaradi sproženega upravnega spora, vendar izvršljivo) prav zaradi tekočega denacionalizacijskega postopka, saj tudi iz njenih razlogov izhaja, da je treba najprej rešiti sporno predhodno vprašanje lastništva nepremičnine. Neaktivnost toženca je poleg tega pogojevalo še ravnanje samega tožnika, ki je vsaj znatno oteževalo pridobivanje pravnomočnega gradbenega dovoljenja (sprožitev upravnega spora, obvestila inšpekciji, začasna odredba, dopis v denacionalizacijskem postopku itd.). Vsa ta konkretna dejanja in njihov pomen tožnik v pritožbi in zlasti v reviziji poskuša prikazati v drugačni luči in pomenu. V postopku na prvi stopnji se je namreč nanje skliceval, da bi utemeljil nezakonitost ravnanja toženca, vendar nezakonitost določenega ravnanja sama po sebi nima avtomatično za posledico tudi nedopustnosti ravnanja v konkretnem odškodninskem deliktu. Nezakonitost ima namreč tiste posledice, ki jih za konkretno ravnanje določa zakon (na primer za odločbo inšpekcijskega organa).

Zato niso več pravno odločilne revizijske trditve o drugačnem pomenu sodbe v upravnem sporu, v motenjskem sporu izdane začasne odredbe, odločbe gradbene inšpekcije, tožnikovega dopisa in tudi ne razlogov v zvezi z 88. členom ZDen. Nanje revizijsko sodišče le na kratko odgovarja, da s pripisovanjem drugačnega pomena in učinkov teh aktov in dejanj ni mogoče uveljavljati revizijskega razloga bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne gre za pomanjkanje odločilnih dejstev, pač pa za tožnikovo drugačno materialnopravno presojo, da nobeno od teh dejanj in odločb ni onemogočalo pridobitve gradbenega dovoljenja. Poleg tega te kršitve ni mogoče prikazovati z iztrganjem posameznih dejanskih ugotovitev iz njihovega vsebinskega sklopa in z zatrjevanjem nasprotnih razlogov v pritožbeni sodbi. Pritožbeno sodišče mora v skladu prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovoriti le na tiste trditve pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zato ni dolžno odgovarjati na vsako, tudi manj pomembno trditev pritožbe, ki je v tej zadevi obsegala kar 32 strani. Kot je bilo pojasnjeno, enako velja tudi za trditve v reviziji, ki obsega 18 strani, saj tožnik enake procesne kršitve o nasprotjih v razlogih pri ostalih konkretnih aktih in dejanjih prikazuje na enak način in očita tudi neodgovor pritožbenega sodišča. V nadaljevanju revizija graja razloge pritožbenega sodišča, da toženec (tudi) po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, ker mora prosilec izkazati lastninsko pravico na objektu. Razlogi prvostopenjskega sodišča so po mnenju revizije drugačni, ker je navedlo, da bi moral lastnik, če bi želel, da določena izvajalska dela še naprej opravlja toženec, z njim skleniti posebno pogodbo, do česar pa ni prišlo. Zato revizija trdi, da se povzeti razlogi pritožbenega sodišča opirajo na dejansko stanje, ki ga prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, kar naj bi spet pomenilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi tu je odgovor revizijskega sodišča enak: ne gre za drugačne ali dopolnjene dejanske ugotovitve, pač pa za materialnopravno presojo, pri čemer ti razlogi pritožbenega sodišča ne izključujejo razlogov prvostopenjskega sodišča. Toženec sam ni mogel nadaljevati upravnega postopka, lahko pa bi ga s pooblastilom tožnika ali na podlagi posebne pogodbe s tožnikom. Tako je veljalo tudi prej, ko je toženčev pravni prednik na podlagi posebne pogodbe z naročnikom pridobil gradbeno dovoljenje in sodeloval v upravnem postopku. V tej smeri je tudi tožnikova graja zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena, razlogi pritožbenega sodišča o pomembnosti spremembe lastništva ali po prejšnji terminologiji pravice uporabe (prva alinea 36. člena takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov; Uradni list SRS, št. 34/84 do 29/95) pa pravilni.

Na koncu revizija utemeljuje, zakaj so podane tudi druge predpostavke odškodninskega delikta, nastanek škode in odgovornosti zanjo. Pri tem ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, ki pa niso bile preizkušene niti v prvostopenjski sodbi niti v drugostopenjski sodbi (na primer obstoj škode), saj je za odločitev o zadevi zadostovala že ugotovitev, da ni podana vsaj ena od štirih kumulativno zahtevanih predpostavk.

Razlogi pritožbenega sodišča o neobstoju vzročne zveze med zatrjevano nedopustnim toženčevim ravnanjem in zatrjevano škodo so torej tako za čas pred prekinitvijo upravnega postopka kot po prekinitvi in tudi po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe materialnopravno pravilni. Zato je bila taka tudi odločitev obeh sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka oziroma zavrnitvi tožnikove pritožbe.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške, na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa mu je naložilo, da mora tožencu povrniti stroške revizijskega odgovora, ki jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.