Jedro

Na vse očitke, ki jih vsebuje pritožba in ki so v celoti povzeti tudi v tožbi, je obširno in utemeljeno odgovorjeno v obrazložitvi odločbe drugostopenjskega organa. V čem in na katere pritožbene ugovore naj bi ne bilo zadovoljivo odgovorjeno, tožnica ne pove. Tožbeni ugovori tako ostajajo brez razlogov in s tem na ravni nedokazanih trditev. Sodišče pa se ni dolžno opredeljevati glede ugovorov, ki so brez razlogov in brez vsakršne utemeljitve, in zato tožbeni ugovor bistvene kršitve določb ZUP, ki naj bi bila posledica „nezadovoljivih“ razlogov organa druge stopnje, kot neutemeljen zavrača.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 4210-32574/2011 08-153-12 z dne 4. 10. 2012 tožniku v obnovljenem postopku odmeril dohodnino za leto 2009 v višini 14.103,72 EUR in navedel, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 11.214,32 EUR znaša 2.889,40 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve odločbe, da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ po tem, ko je postala prva odmerna odločba dokončna, izvedel za novo dejstvo in nov dokaz in s tem za obnovitveni razlog, in sicer s tem, ko je bil dne 7. 11. 2011 izdan zapisnik št. DT 0610-124/2010-02-220-13 o davčnem inšpekcijskem pregledu pri družbi A. d.d. - v stečaju. Tožniku je bil dne 3. 5. 2012 izdan sklep o obnovi postopka, v postopku obnove pa dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev v obnovljenem postopku. Tožnik je vložil pripombe, ki se nanašajo na tri sklepe o obnovi postopkov odmere dohodnine za leta 2007, 2008 in 2009, po tem, ko mu je bila vročena še fotokopijo dela zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri A. d.d. - v stečaju, pa je vložil še dodatne pripombe in predložil dokumentacijo, ki se nanaša na obravnavano zadevo („nefinalizirano stanovanje“). Ob tem pa je prerekal tudi vse, kar se nanaša na vse tri obnovljene postopke za leta 2007 („nefinalizirano stanovanje“), 2008 („stroški“) in 2009 („odpis in stroški“). Pripombe tožnika so bile deloma upoštevane, deloma pa obrazloženo zavrnjene.

Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi na podlagi vseh zbranih podatkov in pojasnil ugotavlja, da stanovanje št. … na naslovu ..., ki sta ga kupila od A. d.d. tožnik in B.B., na dan 28. 11. 2007, ni bilo nefinalizirano, oziroma je bilo primerno za bivanje. Iz komercialno tehnične dokumentacije namreč izhaja, da so se stanovanja na omenjeni lokaciji gradila za trg in so bila zato dokončana do take faze, da je bila možna vselitev in ni razumno, da sporno stanovanje po dveh letih po končanju celotenga kompleksa (2005) ne bi bilo dokončano. Pri tem pa ne A. d.d. ne tožnik glede tega nista predložila nobenih dokazov. Tako tožnik ni predložil dokazil (računov, plačil) o tem, da je v stanovanje vložil dodatna sredstva za finalizacijo, in sicer za izdelavo cementnega estriha, polaganje izravnalne mase, polaganje parketa, kitanje, barvanje sten in stropov, dobavo in montažo vrat, kopalniške opreme in ploščic. Da je bilo stanovanje primerno za vselitev že konec leta 2007, pa izhaja tudi iz računov za naročnino za TV, internet in telefon, saj ni razumno, da bi storitve plačeval nekdo, ki v stanovanju ne prebiva. Prav tako ni razumne razlage za to, da bi se poraba električne energije in toplotne energije v tem času (v letu 2007) za večkrat povečala, če v stanovanju nihče ne bi stanoval. Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-01-452/2012-4 z dne 12. 4. 2013 zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi ugovori ugotavlja, da je bil sklep o obnovi postopka pravočasen ter da so bili ob uvedbi obnove nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazani. Z odločbo o odmeri akontacije dohodnine od drugih dohodkov, izdano A. d.d., so bili za tožnika naknadno ugotovljeni višji osebni prejemki od tistih, ki so bili upoštevani v prvotni odmerni odločbi, kar vpliva na odmero dohodnine. Kot dan, ko je začel teči šestmesečni subjektivni rok iz 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za uvedbo obnove postopka, je bil pravilno upoštevan datum sestavitve zapisnika o nadzoru A. d.d. (7. 11. 2011), saj se dejanske ugotovitve, zbrane v inšpekcijskem postopku, na pravno relevanten način odrazijo šele v zapisniku, ki se sestavi ob zaključku pregleda. Pritožbene ugovore zoper takšno stališče, ki je podprto tudi s sodno prakso, zavrne kot neutemeljene. Prav tako zavrne tudi ugovor, ki se nanaša na izvedbo dokazov. Ob sklicevanju na načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ugotavlja, da to načelo postopku ni bilo kršeno, saj je bil tožnik hkrati z izdajo sklepa o obnovi vabljen k sodelovanju, kar je tudi izkoristil z z dne 16. 5. 2012 vloženo vlogo in predloženimi dokazili, posredovana pa mu je bila tudi fotokopija dela zapisnika, izdanega pri nadzoru A. d.d., v katerem so podrobno opisane vse okoliščine, ki se nanašajo na zadevo, ki je predmet obnove. Poudari še, da so očitki tožnika, ki se nanašajo na vodenje postopka in na udeležbo v postopku inšpekcijskega nadzora pri A. d.d. za odločitev nepomembni, saj gre v tem primeru za obnovljen postopek odmere dohodnine tožniku kot fizični osebi. V tem obsegu in v tem svojstvu pa je bilo njegovi pravici do sodelovanja v postopku zadoščeno. V postopku obnove je imel vse možnosti, da pojasni in dokaže, da je davčni organ v drugem (inšpekcijskem) postopku dejansko stanje, ki vpliva na njegov pravni položaj, napačno ugotovil. Tožnik te možnosti ni izkoristil in ni niti pojasnil niti dokazal, da bi bile inšpekcijske ugotovitve napačne. Tako so brezpredmetne navedbe, da se je z družbo A. d.d. pogajal za nakup stanovanja in da je bila pogodbena cena izdelana za finalizirano stanovanje, kot tudi, da je bilo v nadaljevanju dogovorjeno, da bosta z investitorko (B.B.) stanovanje dokončala sama, A. d.d. pa jima bo ceno znižal na dejansko plačani znesek. Bistveno v zadevi je, da je pogodbena cena znašala 274.880,82 EUR in da je bil plačan le prvi obrok v višini 250.000,00 EUR. Kljub temu je A. d.d. dne 30. 11. 2009 brez dokumentiranega razloga terjatev odpisal. Trditve, da je plačal celo kupnino, tožnik (listinsko) ni dokazal. Prav tako ni dokazal, čeprav je to možnost imel, da nadaljnjih obrokov kupnine ni bil dolžan plačati. Drugostopenjski organ se nato sklicuje na 76. člen ZDavP-2, po katerem mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, kar pomeni, da je dokazno breme na stani davčnega zavezanca. Tožnik pa v postopku ni dokazal, da bi preostale obroke kupnine za zadevno stanovanje plačal, oziroma, da je bila kupnina nižja. V postopku predložena dokumentacija namreč ne dokazuje, da bi tožnik stanovanje finaliziral sam. Dodaja, da iz knjigovodske temeljnice št. 7030182 z dne 30. 11. 2009 izhaja, da je bil opravljen popravek vrednosti terjatve do zakoncev v višini 24.880,81 EUR. To pa pomeni, da je A. d.d. kupnino v tem znesku dokončno odpisal in da kupcev ne terja več. Zato je tudi odveč bojazen tožnika, da je za sporni znesek z A. d.d. še vedno v dolžniško-upniškem razmerju. Odpis terjatve je zato tudi po presoji organa druge stopnje šteti za druge dohodke, ki se vključijo v letno odmero dohodnine. Z dohodnino so namreč obdavčeni vsi dohodki, doseženi v davčnem letu, za dohodke pa se šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan ali prejet. Po 6. točki 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se med dohodke po tem zakonu štejejo tudi drugi dohodki, to pa so vsi dohodki, ki se skladno s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena in niso dohodki, ki se ne štejejo za dohodke po tem zakonu, oziroma niso dohodki, oproščeni plačila dohodnine po tem zakonu.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo v kateri v celoti povzame pritožbene navedbe ter zatrjuje, da tožena stranka na očitke iz pritožbe ni zadovoljivo odgovorila, kar je bistvena kršitev določb ZUP in s tem razlog za ugoditev tožbi. Pritožbeni očitki se nanašajo na vodenje oziroma na sodelovanje v postopku pri družbi A. d.d., pri čemer poudarja, da (ne) sodelovanje v postopku zoper A. d.d. ne more biti v škodo tožnikoma v postopku obnove. Davčni organ bi moral v postopku obnove izvesti vse dokaze ter dati možnost vpogleda in dajanje pripomb na vse podatke, ki jih je pridobil v postopku pri A. d.d. Zavezanca sta imela možnost, da se opredelita zgolj do zapisnika, ki ni dokaz in ki je bil razen tega v pretežni meri počrnjen. Prav tako nista imela vpogleda v spis in nista bila povabljena k izvajanju dokazov, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik ugovarja tudi stališču, da se za dan seznanitve z obnovitvenimi razlogi šteje dan sestavitve zapisnika. To drži za A. d.d., ne pa za povezane osebe. V postopku zoper A. d.d. tožnika nista vložila zahteve za priznanje položaja stranke zato, ker takrat nista imela pravnega interesa. Na možnost obnove pa nista bila opozorjena niti nista bila seznanjena z okoliščinami, saj nista bila povabljena na ustno obravnavo niti na pregled relevantne dokumentacije iz inšpekcijskega nadzora.

Vrednotenje zalog je za ta postopek nepomembno. Tožnika sta sklenila pogodbo za nakup stanovanja in dveh parkirnih mest kot celoto. Zato je posebno vrednotenje parkirišč neustrezno ter upoštevanje njihove vrednosti v znesku 24.000,00 EUR absurdno, saj na trgu takšne vrednosti niti garaže ne dosežejo. Izpostavlja še, da sta se z družbo A. d.d. pogajala za nakup stanovanja in da je bila ponudbena cena izdelana za finalizirano stanovanje. V nadaljevanju sta se dogovorila, da bosta stanovanje dokončala sama, A. d.d. pa jima je zato znižal ponudbeno ceno na dejansko plačani znesek. Pogodbo z višjo pogodbeno ceno, enako ponudbeni, sta podpisala zato, da jima ne bi propadla možnost najetja hipotekarnega kredita, nesporazum pa naj bi se reševal naknadno z aneksi. Morda je šlo pri tem za nečiste namene A. d.d., zato sta o tem obvestila upravo in morda je zato nato prišlo do odpisa terjatev. Kljub temu pa kot pogodbenika do sedaj še nista prejela nikakršnega odstopa od terjatve in dokler se to ne zgodi, sta kot kupca še vedno zavezana za plačilo, A. d.d. - v stečaju pa terjatev še vedno lahko sodno izterja. Plačevanje davkov za korist, ki še ni nastopila, pa ni upravičeno. Za pridobitev premoženjske koristi bi šlo le v primeru, če bi se A. d.d. terjatvi izrecno in oblično odrekel. Ker pa je terjatev še vedno lahko predmet izterjave, je izpodbijana odločba preuranjena. Opozarja, da se davčni organ ni opredelil do dokaznih predlogov, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je na vse očitke, ki jih vsebuje pritožba in ki so v celoti povzeti tudi v tožbi, obširno in utemeljeno odgovorjeno. V čem in na katere pritožbene ugovore naj bi ne bilo zadovoljivo odgovorjeno, kot tožnik navaja v tožbi, tožeča stranka ne pove. Tožbeni ugovori tako ostajajo brez razlogov in s tem na ravni nedokazanih trditev. Sodišče pa se ni dolžno opredeljevati glede ugovorov, ki so brez razlogov in brez vsakršne utemeljitve in zato tožbeni ugovor bistvene kršitve določb ZUP, ki naj bi bila posledica „nezadovoljivih“ razlogov organa druge stopnje, kot neutemeljen zavrača. V okviru presoje izpodbijane odločitve glede kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče nepravilnosti oziroma nezakonitosti ni našlo.

Sicer pa se sodišče, kot je že navedeno, strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe argumentirano zavrača pritožbene ugovore. Ker so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče, v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je torej po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa niso utemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.