Jedro

Če se določena izjava, ki bi lahko povzročila kršitev osebnostnih pravic, nanaša na skupino ljudi, nobene osebe med njimi pa ni mogoče individualizirati, neindividualiziranemu posamezniku ni mogoče nuditi pravnega varstva. Posameznik samo zato, ker se uvršča, prišteva, se čuti pripadnik določene skupine, nima pravnega sredstva za varstvo pred kršitvami pravic osebnosti nedoločenega števila ljudi te skupine. Osebnostne pravice njenih članov niso njegove pravice.

Izjava, dana širšemu krogu ljudi, vključuje najmanj tisto osebo, kateri je bila v živem dialogu dana, če sodi v ta širši krog. V takšnem primeru bi prišlo do pretrganja vzročne zveze le, če bi toženec jasno razmejil igralniški lobi od tožnika. Moralo bi torej iz njegove izjave izhajati, da je obdolžitev namenjena članom "njegove" skupine, ne pa njemu.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 700.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1994 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 104.847,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1994 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo. Tožniku je zato naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške in sicer stroške prvostopnega postopka v znesku 76.460,00 SIT ter stroške pritožbenega postopka v znesku 57.225,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji trdi, da je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tega napravilo pravilen zaključek. Tožnik je z vprašanjem "kdo?" pokazal svoje popolno presenečenje nad nevzdržno in do danes nedokazano trditvijo toženca. Ni mogel verjeti, da mu nekdo lahko očita nekaj, česar ni storil. Tožnika je "ja, meni grozite" tako prizadela, da se vso oddajo ni mogel zbrati in normalno vključevati v razpravo.

Nadaljnja trditev toženca "in to grozite s smrtjo, ampak ne vem komu ste to naročili ..." samo dodaja težo prejšnji ugotovitvi in sicer, da tožnik sam grozi ali da je nekomu naročil, da se tožencu grozi s smrtjo. Zanjo še do danes ni in ne more predložiti sodišču nobenih konkretnih dokazov. Toženčeva trditev, da je govoril v pogovornem primorskem jeziku, ni resnična. Splošno znano je, iz njegovih javnih nastopov v Državnem zboru ali medijih, da se izraža v pravilnem slovenskem knjižnem jeziku in ne v dialektu. Sicer pa, tudi če bi bila izjava namenjena nekemu širšemu krogu ljudi, ki ga toženec označuje kot igralniški lobi, bi bila posredno namenjena tudi tožniku, ki ga toženec v ta krog očitno šteje. V oddaji beseda igralniški lobi ni bila nikoli omenjena, tako da iz celotnega poteka razgovora ne more izhajati zaključek, ki ga je naredilo pritožbeno sodišče. Težko pa bi tudi fantomski igralniški lobi nekomu naročil, da se komu grozi, razen če bi imel kakšen izvršilni organ. Običajno pa takšno naročilo opravi točno določena oseba. Vsi ostali člani t.im. igralniškega lobija so do danes ostali neodkriti, kar zopet kaže na to, da je bila izjava namenjena konkretno tožniku. Sam toženec trdi, da je bil na "Omizju" prisoten pripadnik t.im.

asociacije. Pravno relevantna vzročna zveza med toženčevim dejanjem in škodo, ki jo tožnik zatrjuje, je s tem vzpostavljena in s tem tudi toženčeva odgovornost za odškodnino tožniku. Sicer pa je toženec svojo krivdo pokazal tudi s tem, ko se je skliceval v kazenskem postopku na poslansko imuniteto. V civilnem postopku pa se sedaj neutemeljeno sklicuje na primorski dialekt. Tožniku je bila kot medijsko izpostavljeni osebnosti povzročena še toliko večja nepopravljiva škoda v poslovnem življenju, v zasebnem življenju pa njemu in njegovi družini. Duševne bolečine še trpi in sicer ne glede na to, ali so bile izrečene njemu neposredno kot konkretni osebi ali posredno kot članu t.im. igralniškega lobija.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijanje med postopkom ugotovljenega dejanskega stanja v revizijskem postopku prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Prepoved ne velja le za dejanske ugotovitve na prvi stopnji, temveč tudi za dejanske ugotovitve na drugi stopnji. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku spremenilo odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 373. člena ZPP. Čeprav je ugotovilo, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča o izjavah, ki so bile izrečene v oddaji Omizje na TV Slovenija dne 11.10.1993 pravilne, pa se ni strinjalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da so bile te izjave namenjene tožniku. S tem je spremenilo dejansko podlago spora. Revident bi sicer odločitev tega sodišča lahko izpodbijal zaradi procesnih kršitev (tudi po 1. odstavku 354. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 385. člena ZPP), vendar ne le pavšalno in brez natančnejše opredelitve določb pravdnega postopka, ki so bile kršene. Tudi pri kršitvah določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče omejeno. Po 386. členu ZPP sme izpodbijano sodbo preizkusiti le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti sme upoštevati le kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa v tem postopku ni bila storjena. Ker revident ni opredeljeno uveljavljal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je revizijskemu sodišču odvzel možnost poseganja v procesno dimenzijo take spremembe dejanskega stanja na drugi stopnji.

Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali je sodišče druge stopnje na tako spremenjeno dejansko podlago pravilno uporabilo materialno pravo. Ta razlog je sicer revident dovolj opredeljeno uveljavljal, na pravilno uporabo materialnega prava pa mora revizijsko sodišče po že navedenem 386. členu ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti.

Pravno odločilna ugotovitev na drugi stopnji (drugačna od prvostopne ugotovitve), ki je bila podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka, je, da je bila sporna izjava, kljub temu, da je bila dana v dialogu med tožnikom in tožencem, namenjena širšemu krogu ljudi, "igralniškemu lobiju", in ne le tožniku osebno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je za presojo aktivne legitimacije, v primerih, ko je določena obdolžitev oz. trditev naslovljena na skupino ljudi in ne le na posameznika, pravno odločilno naslednje: Oškodovanec mora biti določen ali vsaj določljiv tako, da ljudje (v tem primeru televizijski gledalci) lahko razberejo, za katero osebo konkretno gre. Če se določena izjava, ki bi lahko povzročila kršitev osebnostnih pravic, nanaša na skupino ljudi, nobene osebe med njimi pa ni mogoče individualizirati, neindividualiziranemu posamezniku ni mogoče nuditi pravnega varstva. Posameznik samo zato, ker se uvršča, prišteva, se čuti pripadnik določene skupine, nima pravnega sredstva za varstvo pred kršitvami pravic osebnosti nedoločenega števila ljudi te skupine. Osebnostne pravice njenih članov niso njegove pravice.

V obravnavanem primeru je predmet spora izjava, izrečena v dialogu med pravdnima strankama. Sodišče druge stopnje v sodbi navaja, da je toženec potem, ko je tožnik vprašal "kdo?", tožniku odgovoril (3. stran sodbe) z izjavo "in to grozite s smrtjo, ampak ne vem, komu ste to naročili". Tudi sodišče druge stopnje torej šteje, da je prišlo do izmenjave vprašanja in odgovora med tožnikom in tožencem, da je torej bila izjava, čeprav po mnenju sodišča druge stopnje ne le po slovnični formulaciji, temveč tudi dejansko naslovljena v drugi osebi množine, izrečena (tudi) tožniku. Toženec je v oddaji nastopal kot član preiskovalne komisije v zvezi z delovanjem X. in kot poslanec Državnega zbora, tožnik pa kot svetnik v Državnem svetu in glavni direktor X. ter obenem kot edini predstavnik "igralniškega lobija" iz N. G.. Naslov oddaje Omizje z dne 11.10.1993 je bil namreč "Primer N. G.".

Revizijsko sodišče zato ne more soglašati s presojo sodišča druge stopnje, da ni pravno relevantne vzročne zveze med toženčevim dejanjem in škodo, ki jo tožnik zatrjuje. Izjava, dana širšemu krogu ljudi, vključuje najmanj tisto osebo, kateri je bila v živem dialogu dana, če sodi v ta širši krog. V takšnem primeru bi prišlo do pretrganja vzročne zveze le, če bi toženec jasno razmejil igralniški lobi od tožnika. Moralo bi torej iz njegove izjave izhajati, da je obdolžitev namenjena članom "njegove" skupine, ne pa njemu. Ker sporne toženčeve izjave niso bile takšne, da bi narekovale tako razumevanje njihove vsebine, in ker predvsem niti sodišče druge stopnje ni česa takega ugotovilo, temveč je v celoti sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje glede poteka dialoga, revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za zmotno uporabo materialnega prava na drugi stopnji.

Pravilna uporaba materialnega prava terja presojo, da izjava, kakršna je po ugotovitvi sodišča druge stopnje bila sporna toženčeva izjava, formulirana v drugi osebi množine in naslovljena tudi na navzočega tožnika, ne izključuje, zaradi take slovnične formulacije, tožnika iz kroga neposrednih oškodovancev. Pravno odločilna vzročna zveza med trditvijo tožnika, da je zaradi dane izjave trpel, in izjavo toženca torej obstaja. Če je tožnik trdil, da je bila izjava dana njemu, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je bil v izjavi zajet širši krog ljudi - vendar v njem tudi tožnik - sodišče ne prekorači postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), če ugotovi, da je s takšno izjavo prišlo do kršitve tudi tožnikovih osebnostnih pravic. Taka naslovitev izjave na širši krog ljudi bi se v kontekstu tega spora zato pogojno mogla izkazati kot upoštevna kvečjemu za višino odškodnine, nikakor pa ne more izključiti obstoja temelja odškodninske odgovornosti.

Pravna podlaga za ugotovitev, katere temeljne človekove pravice so bile v konkretnem primeru kršene, pa je po presoji revizijskega sodišča pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje (34. in 35. člen v povezavi s 4. odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije in 200. člen v povezavi s 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje le zaradi pomanjkanja vzročne zveze med toženčevim dejanjem in tožnikovo škodo, je ostala neizčrpana tako pritožba tožene stranke v preostalih delih, kakor tudi pritožba tožnika glede višine prisojene odškodnine. Zaradi tega je revizijsko sodišče moralo sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti (2. odstavek 395. člena ZPP) in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju pritožbenega postopka moralo odgovoriti na vse pritožbene ugovore pravdnih strank v njunih pritožbah.

Izrek o revizijskih stroških je odpadel, ker jih revident ni priglasil.