Jedro

Sodišče prve stopnje bi se po presoji pritožbenega sodišča že na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine sicer lahko po 19. členu ZPP izreklo za stvarno nepristojno, a le v primeru, da bi za takšen zaključek imelo podlago v samem predlogu, saj se po uradni dolžnosti lahko izreče za stvarno nepristojno na podlagi predhodnega preizkusa "tožbe". Ker iz nobene iz predloga za izvršbo razvidne okoliščine ne izhaja, da gre za delovni spor, je ravnalo napačno, ko je o pristojnosti odločalo (le) na podlagi navedb in dokazov tožene stranke, pri čemer tožena stranka ugovora v tej smeri sploh ni podala. Z navedenim ravnanjem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo procesno določbo iz 19. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj se je po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno na podlagi okoliščin, ki ne izhajajo iz predhodnega preizkusa tožbe (v konkretnem primeru predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Hkrati je storilo še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožeči stranki s sklicevanjem na navedbe in dokaze tožene stranke, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in do katerih se tožeča stranka (ali na podlagi dopolnitve tožbe ali na podlagi poziva) ni imela niti možnosti opredeliti, odvzelo pravico do izjave.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, (I.) da Okrajno sodišče v Celju ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in (II.) da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Celju.

2. Zoper predmetni sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo s predlogom, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva s stroškovno posledico odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Celju. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen, ker gre za zmotno presojo o stvarni pristojnosti, in preuranjen. Preden je sodišče prve stopnje odločilo o stvarni pristojnosti bi moralo ali pridobiti dopolnitev tožbe ali tožečo stranko pozvati, da se do vsebine obveznosti oziroma ugovornih navedb tožene stranke opredeli. Ker sodišče prve stopnje razpolaga le z navedbami tožene stranke, še ne pozna podlage zahtevka in ni moglo pravilno odločiti o stvarni pristojnosti. Gre za preuranjen sklep o stvarni pristojnosti. Sklep je tudi nepravilen, ker terjatev ne izvira iz delovnega razmerja, čeprav je bila tožena stranka zaposlena pri tožeči stranki. Terjatev temelji na posojilu, ki je bilo dogovorjeno s pisno pogodbo, in gre za obligacijsko razmerje. Tožeča stranka k pritožbi prilaga omenjeno pogodbo s prevodom v slovenski jezik.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru navaja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev. Stvarna pristojnost se presoja na podlagi navedb v tožbi (ta zadeva se je začela kot izvršba na podlagi verodostojne listine s kataloško številko 4, s katero tožeča stranka ne razpolaga, tožena stranka pa je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla vsa dejstva in zanje predložila dokaze) in na podlagi sodišču znanih dejstev. V tej fazi postopka se ne izvajajo dokazi za ugotavljanje dejstev od katerih je odvisna pristojnost. Odločitev ni bila preuranjena. Denarno posojilo je bilo dano v času, ko je bila tožena stranka v delovnem razmerju in se nanaša na izvrševanje nalog pri tožeči stranki, kar tožeča stranka sama dobro ve. Posojilo je bilo dano zaposlenemu in je bilo vezano na prenehanje delovnega razmerja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo v fazi začetega pravdnega postopka, ko mu je bila zadeva s strani izvršilnega sodišča odstopljena v reševanje na podlagi obrazloženega ugovora tožene stranke zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila s sklicevanjem na verodostojno listino s kataloško številko 4 (izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe) in od tožene stranke zahtevala plačilo 4.566,00 EUR s pripadki. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala, da ne gre za verodostojno listino in da s tožečo stranko ni bila v poslovnem razmerju, saj je bila z njo v delovnem razmerju (po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, to je do dne 6.3.2021, ki je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati 3.9.2019). Tožena stranka je predmetno pogodbo o zaposlitvi tudi predložila. Sodišče prve stopnje je kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa že v tej fazi postopka in sklicujoč se na navedbe tožene stranke in predložene listine s strani tožene stranke (pogodbo o zaposlitvi) „menilo“, da se vtoževana terjatev nanaša na razmerje med delavcem in delodajalcem in je v zvezi z delovnim razmerjem, saj je glede na datum verodostojne listine nastala v času trajanja delovnega razmerja. Skladno z navedenim je na podlagi 19. člena Zakona o pravdnem postopku odločilo kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ker je zaključilo, da gre za spor iz delovnega razmerja.

6. V pravdnih postopkih, ki izhajajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, tožbo sestavljata in predlog za izvršbo in dopolnitve tožbe. Sodišče prve stopnje tožeče stranke še ni pozvalo k dopolnitvi tožbe, temveč se je pri presoji pristojnosti po uradni dolžnosti oprlo predvsem (v pravno relevantnem delu le) na navedbe in dokaze tožene stranke, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep preuranjen in da bi morala biti tožeča stranka ali pozvana k dopolnitvi tožbe ali pozvana k morebitni opredelitvi do navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi se po presoji pritožbenega sodišča že na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine sicer lahko po 19. členu ZPP izreklo za stvarno nepristojno, a le v primeru, da bi za takšen zaključek imelo podlago v samem predlogu, saj se po uradni dolžnosti lahko izreče za stvarno nepristojno na podlagi predhodnega preizkusa "tožbe". Ker iz nobene iz predloga za izvršbo razvidne okoliščine ne izhaja, da gre za delovni spor, je ravnalo napačno, ko je o pristojnosti odločalo (le) na podlagi navedb in dokazov tožene stranke, pri čemer tožena stranka ugovora v tej smeri sploh ni podala. Z navedenim ravnanjem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo procesno določbo iz 19. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj se je po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno na podlagi okoliščin, ki ne izhajajo iz predhodnega preizkusa tožbe (v konkretnem primeru predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine). Hkrati je storilo še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožeči stranki s sklicevanjem na navedbe in dokaze tožene stranke, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in do katerih se tožeča stranka (ali na podlagi dopolnitve tožbe ali na podlagi poziva) ni imela niti možnosti opredeliti, odvzelo pravico do izjave.

7. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo že na podlagi zgoraj izpostavljenih utemeljenih procesnih kršitev in se ni opredelilo do pritožbenih očitkov v smeri, da ne gre za delovni spor, ter izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo.

8. Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili.