Jedro

Pravdni stranki sta sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožnik med ostalim zavezal, da v obdobju desetih mesecev od sklenitve te poravnave ne bo vstopal in bival v stanovanju, ter da bodo stiki med tožnikom in mladoletnima otrokoma pravdnih strank potekali trikrat tedensko v stanovanju ali drugje, po dogovoru strank. To pa pomeni, da se tožnik ne more sklicevati na nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, ker mu je z ravnanjem toženke onemogočena uporaba lastnega stanovanja, saj že pred tem v stanovanju določeno obdobje ni bival.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo sledeč predlog tožnika za izdajo začasne odredbe: da mu je toženka dolžna v roku štiriindvajset ur izročiti ključe nove nameščene ključavnice na vhodnih vratih stanovanja na ulici A., ali pa odstraniti novo nameščeno ključavnico in ponovno namestiti staro ključavnico na vhodna vrata navedenega stanovanja, na ta način pa tožniku omogočiti nemoten dostop in neovirano uporabo stanovanja; da se toženki do pravnomočnosti odločitve sodišča prepoveduje posegati v posest tožnika na tej nepremičnini na način, da namešča nove ključavnice, preprečuje vstop ali kakršnokoli drugačno poseganje v posest tožnika, ki bi mu onemogočalo neoviran dostop in uporabo nepremičnine; da se za primer kršitve navedenih prepovedi z začasno odredbo toženki izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR; da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

2. Tožnik izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni, podrejeno pa razveljavi. Kot bistveno v predlogu navaja, da mu je bila z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih onemogočena uporaba stanovanja, kar je hud poseg v njegove pravice. S tem dejanjem mu je toženka odvzela njegovo pravico uporabljati lastno stanovanje, kar že samo po sebi pomeni nastanek težko nadomestljive škode. Zaradi samovoljne zamenjave ključavnice tožnik nima dostopa do osebnih stvari v stanovanju, bivati mora drugje, za stanovanje pa plačuje kredit in stroške. Meni, da v tem postopku ni pomembno, ali ima drugo stanovanje, v katerem lahko živi, ampak le, da je izvrševal neposredno posest na stanovanju, da mu je bila ta samovoljno onemogočena ter da mu zaradi navedenega nastaja vsakodnevna škoda. Odločitev sodišča grobo posega v ustavni pravici tožnika do nedotakljivosti stanovanja in do njegove zasebne lastnine. Poleg tega ga ravnanje toženke neupravičeno ločuje od mladoletnih otrok, ki imata svoj dom v stanovanju. Poudarja, da bi toženka gotovo vložila nov predlog po ZPND, če bi se počutila tako ogroženo, kot poskuša to prikazati za potrebe tega postopka. Četudi se stiki tožnika z otrokoma niso ves čas izvrševali na ulici A., to še ne pomeni, da s tem tožniku ni kratena ali otežena pravica do stikov ter da mu zato ne more nastajati škoda. Tožnik je v predlogu pojasnil, da bi toženka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo, medtem, ko bi sam utrpel hujše posledice, če začasna odredba ne bi bila izdana, ker zaradi zamenjave ključavnice ne more uporabljati stanovanja.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik s tožbo zoper toženko uveljavlja varstvo zaradi motenja posesti na stanovanju na ulici A. in sicer s takojšnjo izročitvijo ključev novo nameščene ključavnice ali s ponovno namestitvijo stare ključavnice na vhodna vrata stanovanja, da se s tem tožniku omogoči nemoten dostop in neovirano uporabo stanovanja. Hkrati je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, ki se v bistvenem delu pokriva s tožbenim zahtevkom.

6. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik predlaga izdajo t. im. regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, ki jo je potrebno izdati le ob izpolnjevanju strožjih pogojev iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)1. Poleg začasnih odredb, ki so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe, sodna praksa dopušča tudi regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja pred pravnomočnostjo sodne odločbe, njihovo bistvo pa je v varstvu obstoječega stanja pred grozečim nasiljem ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Gre za primere, ko terjatve oziroma pravice strank ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bo več moglo doseči svojega namena.2 Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je po stališču sodne prakse potreben restriktiven pristop, njihova izdaja je omejena na izjemne primere ter na upoštevanje strogih pogojev. Izdaja regulacijske začasne odredbe, s katero je zahtevek dejansko v celoti izčrpan in doseženo pravno varstvo, do katerega je tožnik sicer upravičen šele po izvedenem kontradiktornem postopku, je torej utemeljena le, kadar je takšno začasno varstvo nujno potrebno, da kasneje zaradi nastanka težko nadomestljive škode oziroma uporabe sile ne bi ostalo brez pomena.

7. Predstavljeno stališče sodne prakse je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da je tožnik izkazal verjeten obstoj terjatve, ne pa tudi nastanka nenadomestljive škode, zaradi katere bi poznejše sodno varstvo zanj ostalo brez pomena.

8. V predlogu za izdajo začasne odredbe se je tožnik skliceval na težko nadomestljivo škodo, ki mu dnevno nastaja, ker mu je toženka z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih onemogočila uporabo stanovanja ter s tem preprečila dostop do stvari v stanovanju, hkrati pa onemogočila stike tožnika z otrokoma, ki bi se morali izvajati v stanovanju. Prvostopenjsko sodišče je bistvo tožnikovih trditev v zvezi s predlagano začasno odredbo pravilno povzelo (v 7. in 11. točki obrazložitve sklepa). Pri odločitvi pa je pravilno upoštevalo nesporno dejstvo, da sta pravdni stranki pred zatrjevanim motilnim ravnanjem toženke sklenili sodno poravnavo v nepravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani V N 1173/2019, s katero se je tožnik med ostalim zavezal, da v obdobju desetih mesecev od sklenitve te poravnave ne bo vstopal in bival v stanovanju na naslovu ulica A., ter da bodo stiki med tožnikom in mladoletnima otrokoma pravdnih strank potekali trikrat tedensko v stanovanju ali drugje, po dogovoru strank. To pa pomeni, da se tožnik ne more sklicevati na nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, ker mu je z ravnanjem toženke onemogočena uporaba lastnega stanovanja, saj že pred tem v stanovanju določeno obdobje ni bival. Poleg tega ni nepomembno, kot meni pritožba, da ima toženec možnost bivati v drugem stanovanju v obdobju do meritorne odločitve v obravnavani pravdni zadevi. Kar se tiče izvajanja stikov tožnika z otrokoma pa je prav tako treba pritrditi stališču izpodbijanega sklepa, da navkljub dejstvu, da otroka bivata v stanovanju, pravica tožnika do stikov z njima ni onemogočena, saj se lahko po dogovoru (kot doslej) izvaja tudi drugje.

9. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, češ da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika, ki se tičejo obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje interesov obeh strank). Prvostopenjsko sodišče se je tudi do tega ustrezno opredelilo. Kot že pojasnjeno, je regulacijska začasna odredba dopustna ob upoštevanju pogojev verjetno izkazane nevarnosti nasilja ali nenadomestljive škode in ob hkratnem tehtanju interesov tožnika z interesi toženca. Tudi po stališču novejše sodne prakse pa za regulacijsko začasno odredbo ne zadošča zgolj izpolnjenost pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZPP, ampak mora biti kumulativno izpolnjen tudi pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ3. Tožnik pa tega ni verjetno izkazal. Glede na vse doslej navedeno je neutemeljeno tudi pritožnikovo sklicevanje na kršitev ustavnih pravic do zasebne lastnine in nedotakljivosti stanovanja.

10. Pritožbeni razlogi zato niso podani. Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

11. Stroški v zvezi z začasno odredbo vedno delijo usodo vseh (drugih) stroškov postopka glede na končno odločitev. Odločitev o stroških zato temelji na 151. členu ZPP.

1 Začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve izda sodišče, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in eno izmed nadaljnjih predpostavk, naštetih v drugem odstavku 272. člena ZIZ:- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode;- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-275/97 z dne 16. 7. 1998, sklep VS RS II Ips 105/2008 in številne druge odločbe. 3 VSL II Cp 166/2018.