Jedro

Izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi izven pravdnega postopka, se lahko v pravdi upošteva zgolj kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva stranke, ki ga je pridobila, torej kot strankina navedba. Gre le za gradivo, s katerim je tožeča stranka v postopku zastopala svojo dejansko tezo, ki pa v izvedenem dokaznem postopku ni bila potrjena.

Tožeča stranka je pomanjkljivosti pri izvedbi del priznala, ni pa podala konkretiziranih trditev o tem, katera dela (in v kakšni količini), ki jih je izvedla, ne sodijo med pogodbena (po Pogodbi in Aneksu št. 1) ali sanacijska dela, temveč gre za nova, dodatna dela. Brez konkretnih trditev o tem, katera dela in v kakšnem obsegu naj bi predstavljala dodatna dela, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na njihovo plačilo ne more biti uspešna. Zgolj s predložitvijo svojega obračuna del (iz katerega tudi sicer ni mogoče razbrati, katera dela naj bi bila dodatna dela), tožeča stranka ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno relevantnih dejstvih. Iz istega razloga tudi vpogled v količine izvedenih del v gradbenem dnevniku ne bi mogel nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Glede na to, da je tožeča stranka priznala nekvalitetno izvedbo del in se zavezala k izvedbi sanacije na predlagani način, vprašanje pravilnega grajanja napak ni bilo sporno in posledično za odločitev v konkretni zadevi niti ne relevantno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: »1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 217.265,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati po sodišču odmerjene pravdne stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.« (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 5.406,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožeča stranka dobila plačana vsa dela po Podizvajalski pogodbi št. .../2008 z dne 15. 4. 2008 (v nadaljevanju Pogodba) in po Aneksu št. 1 z dne 23. 7. 2009, katerega predmet so bila dodatna dela (opaži, podložni beton, izkopi), nastala zaradi spremenjenega temeljenja, to je novega stopničastega temeljenja, vse skupaj 153.615,66 EUR. Ni pa dobila plačanih del, ki se nanašajo na odpravo stvarnih napak, ugotovljenih po prvotno izvedenem pasovnem temeljenju. Ker je tožena stranka vsa dela že plačala, stroškov odprave napak pa ni dolžna kriti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. V pritožbi je tožeča stranka ponavljala navedbe iz postopka na prvi stopnji, da potrebe po sanaciji ni bilo, saj izvedeno prvotno temeljenje ni imelo stvarnih napak. Nadalje je navajala, da je tožena stranka zahtevala že po odprtju AC odseka L. - K. (od km 7.770 do km 13.215) (AC), izvedbo drugačnega, stopničastega temeljenja, ki je zahtevalo izvedbo dodatnih in več del, katerih plačilo tožeča stranka vtožuje v tem postopku. Od tožene stranke naj bi šele septembra 2009 prejela novo naročilo za izvedbo dodatnih del, pri čemer ta dela naj ne bi mogla izvesti po ceni, določeni v Aneksu št. 1, saj naj bi šlo za popolnoma drugo temeljenje, ki zahteva večji obseg del. 7. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo oceno o tem, da so prvotno izvedena dela odstopala od osnovnega Tehnološko ekonomskega elaborata (TEE), in da je bilo temeljenje izvedeno nekvalitetno, oprlo zgolj na izpovedbe prič. To izhaja tako iz izpovedb prič J. D., T. G., M. R., M. G., S. T., F. S., J. P. in T. K., ki so o navedenem vse skladno in prepričljivo izpovedale, kot tudi iz listinskih dokazov. Nekvalitetno izvedbo del potrjujejo dopisi z dne 17. 4. 2009, 20. 4. 2009 in 21. 5. 2010 (B25 – B27), iz katerih izhaja pripravljenost tožeče stranke sanirati ugotovljene napake, in dopisov tožeče stranke toženi stranki z dne 8. 9. 2008 in 22. 9. 2008 (B21 – B22), v katerih direktor tožeče stranke ugotavlja, da so njegovi delavci pomanjkljivo izvedli temeljenje, zato toženo stranko obvešča, da bo sanacija izvedena na predlagani način. Nadalje je svojo odločitev oprlo tudi na slikovno gradivo (B2, B4), iz katerega izhaja zarjavelo in nepocinkano paličje brez protikorozijske zaščite (B3). Table mestoma niso bile pravilno pritrjene, niso imele prave odsevnosti, temelji pa so bili izvedeni v neskladju s TEE. Dejstvo, da je tožeča stranka izvedena pogodbena in dodatna dela dobila v celoti plačana, je nadalje utemeljilo tudi na izvedenskem mnenje A. J., iz katerega izhaja, da je cena, ki jo je nadzor priznal za izvedena dela, več kot korektna.

8. Zgolj s ponavljanjem navedb iz postopka na prvi stopnji tožeča stranka zato ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

9. Med drugim je tožeča stranka dokazno oceno izpodbijala z navedbami, da je revident projekta M. R. zaslišan izpovedal, da za osnovni projekt sploh ni vedel, in da je on sam zahteval izvedbo stopničastih temeljev in ne tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno iz zapisnika o njegovem zaslišanju (list. št. 346 – 360) ne izhaja.

10. Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka priznala nekvalitetno izvedbo del (dopisi v prilogah B25 – B27) in se zavezala k izvedbi sanacije na predlagani način (B21 – B22), pritožbeni (tudi sicer pavšalni) očitki tožeče stranke, da je prvotna dela izvajala v skladu s potrjenim načrtom odgovornega projektanta, v katerem ni bila predvidena armatura za betonske temelje, in da je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izvedenec A. J. potrdil strokovno primernost predlagane rešitve za izvedbo del vertikalne signalizacije tožeče stranke, niso bistveni za odločitev. Sama strokovna primernost predlagane rešitve izvedbe del tudi sicer še ni garancija, da so nato dela dejansko izvedena brez napak. Iz enakih razlogov (priznanja napak in zaveze k njihovi odpravi) za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno relevantno, ali je priprava statičnega izračuna zakonska obveznost izvajalca ali ne, niti niso relevantne pritožbene trditve, da bi tožena stranka, v kolikor bi bila mnenja, da je izvedba predmeta pogodbe neustrezna, lahko zahtevala izpolnitev skladno s projektom oziroma TEE ali dela ustavila.

11. Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da je A. J. potrdil, da je bilo prvotno temeljenje izvedeno korektno. Zaslišan je izrecno izpovedal, da ne more potrditi, ali je bila izvedba korektna ali ne, saj bi bilo to le njegovo osebno mnenje (list. št. 228). Glede pritožbenih navedb, da je slednje potrdil zunaj pravdni izvedenec A. B., pa pritožbeno sodišče poudarja, da se lahko izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi izven pravdnega postopka, v pravdi upošteva zgolj kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva stranke, ki ga je pridobila, torej kot strankina navedba. Gre le za gradivo, s katerim je tožeča stranka v postopku zastopala svojo dejansko tezo, ki pa v izvedenem dokaznem postopku ni bila potrjena. Poleg tega tudi iz zunaj pravdnega mnenja A. B. izhaja, da so bile pri izvedbi prvotnega temeljenja določene pomanjkljivosti (A17).

12. Vprašanje, ali je nadzornik opravil svoje delo v redu, npr. kljub ugotovljenim nepravilnostim ni ustavil del, za sporno pravno razmerje oziroma za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo izvedenih (zatrjevanih dodatnih) del ni odločilnega pomena. Dejstvo je namreč, da je tožeča stranka pomanjkljivosti pri izvedbi del priznala, ni pa podala konkretiziranih trditev o tem, katera dela (in v kakšni količini), ki jih je izvedla, ne sodijo med pogodbena (po Pogodbi in Aneksu št. 1) ali sanacijska dela, temveč gre za nova, dodatna dela. Brez konkretnih trditev o tem, katera dela in v kakšnem obsegu naj bi predstavljala dodatna dela, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na njihovo plačilo ne more biti uspešna. Zgolj s predložitvijo svojega obračuna del (A18; iz katerega tudi sicer ni mogoče razbrati, katera dela naj bi bila dodatna dela), tožeča stranka ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno relevantnih dejstvih. Iz istega razloga tudi vpogled v količine izvedenih del v gradbenem dnevniku ne bi mogel nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Ob povedanem tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnega vprašanja, kaj je bil dejansko dogovorjeni obseg del po ponudbenem predračunu, podizvajalski pogodbi in aneksu, po kateri ceni so posamezna dela bila naročena in kaj je bilo dejansko narejeno. Trditve v zvezi s tem bi morala podati tožeča stranka, glede na to, da je trdila, da je opravila dodatna dela. Na to je tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji tudi opozarjala. Ob vsem navedenem tudi ni odločilno, ali je (ali ne) tožena stranka dokončni obračun tožeče stranke grajala.

13. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče F. G. Njegovo zaslišanje je tožeča stranka predlagala v tožbi, vendar dokaznega predloga ni substancirala. Zato ga je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka 4 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejstva, da je bil dokazni predlog nesubstanciran, tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala, temveč je navajala le, da bi ga moralo sodišče zaslišati, ker je bil on vodja del pri tožeči stranki in je pripravil končni obračun izvedenih del, ki se ujema z zapisnikom o končanih delih. Ker šele v pritožbi substanciranega dokaznega predloga ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), tožeča stranka z očitkom o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga ne more biti uspešna.

14. Tudi očitek o nasprotjih v razlogih izpodbijane sodbe, ker naj bi sodišče prve stopnje po eni strani navajalo, da je bila cena enostavnih betonov 119,00 EUR/m3, nato pa, da je tožena stranka potrdila novo ceno betona v višini 295,00 EUR/m3, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo le, da je predstavnik tožene stranke T. K. na naročilnico, ki je bila zaradi dodatnih del, ki jih je zahteval nov način temeljenja, izdana z namenom sklenitve Aneksa št. 1, zapisal ceno 119 EUR/m3. Vendar je nadalje ugotovilo, da dela po tej naročilnici niso bila obračunana, ker so bili kasneje v aneksu med toženo stranko in glavnim naročnikom na novo ovrednoteni temelji, vključno z armaturo in sicer v višini 231,45 EUR/m3 (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), na koncu pa je naročnik priznal celo ceno v višini 295,00 EUR/m3 (točka 15), kar je dobila plačano tudi tožeča stranka. Glede na to o očitanem nasprotju v razlogih izpodbijane sodbe ni mogoče govoriti.

15. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožeča stranka 21. 3. 2014 na toženo stranko naslovila končno situacijo (B34), ki ji je bil priložen dokončni obračun. Navedenega tožeča stranka v pritožbi ni konkretizirano izpodbijala, temveč je zgolj pavšalno navajala, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da sta stranki s končno situacijo z dne 21. 3. 2014 v celoti uredili vsa medsebojna razmerja. Končna situacija sicer ni isti dokument kot dokončni obračun. Končna situacija in njene pravne posledice so urejene v X. poglavju PGU (58. in nasl. uzance PGU). Medtem ko je dokončen obračun urejen v XII. poglavju PGU (116. in nasl. uzance PGU). Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil h končni situaciji z dne 21. 3. 2014 priložen dokončni obračun1, je zaključek sodišča prve stopnje, da sta stranki s končno situacijo z dne 21. 3. 2014 uredili vsa medsebojna razmerja oziroma da se je tožeča stranka strinjala z obračunom končnih količin, pravilen. Nasprotne, tudi sicer pavšalne pritožbene navedbe (npr. da tožena stranka količine del, stvarnih napak in cen ni prerekala; da bi morala tožena stranka s tožečo stranko izvesti obračun stroškov pomanjkljivosti in uskladiti medsebojne obveznosti) zato niso utemeljene.

16. Posledično tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, katere cene v obračunu izvedenih del tožeče stranke (A18) niso pogodbene oziroma katerih del tožena stranka ni potrdila. Kot že rečeno tožeča stranka trditev, s katerimi bi konkretizirano pojasnila, katera dela in v kakšnih količinah predstavljajo pogodbena (po Pogodbi in Aneksu št. 1) in sanacijska dela, katera pa so nova dodatna dela, ni podala. Poleg tega iz dejstva izdaje končne situacije, ki ima za prilogo dokončni obračun izhaja, kakšne količine so bile potrjene. Iz izvedenih dokazov pa nadalje izhaja, da je tožeča stranka vsa dela po Pogodbi in Aneksu št. 1 tudi dobila plačana.

17. Nadalje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker tožena stranka naj ne bi tožeče stranke v skladu s 663. členom Obligacijskega zakonika (OZ) (odg. za solidnost gradbe) pisno obvestila o napakah v 6. mesecih odkar je za napako izvedela. Pritožnica je sodišču prve stopnje v zvezi z navedenim očitala, da se do vprašanja pravilnega grajanja stvarnih napak (pravočasnost grajanja; katero delo je imelo napake; kakšni so bili stroški odprave napak) ni opredelilo in ni navedlo pravne podlage v zvezi s stvarnimi napakami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto, saj tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi bilo grajanje stvarnih napak nepravilno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tudi sicer pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja pravilnega uveljavljanja napak, niso utemeljeni. Glede na to, da je tožeča stranka priznala nekvalitetno izvedbo del (dopisi v prilogah B25 – B27) in se zavezala k izvedbi sanacije na predlagani način (B21 – B22), vprašanje pravilnega grajanja napak ni bilo sporno in posledično za odločitev v konkretni zadevi niti ne relevantno.

Iz enakih razlogov na ugotovitev o neprimerni izvedbi vertikalne prometne signalizacije ne vpliva niti dejstvo, da je bilo izdano uporabno dovoljenje za odprtje AC in tudi ne pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje za zaključek, da je imelo prvotno izvedeno temeljenje napake, moralo vpogledati v gradbeni dnevnik.

18. Drži pa, da sodišče ni navedlo pravne podlage, na kateri je utemeljilo ugotovitev o obstoju stvarnih napak. Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da sodišče v obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Slednje je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko se je sklicevalo na določila Pogodbe (zlasti njen 12. člen), ki v konkretnem primeru predstavlja relevantno materialno pravo. Drži pa, da se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na določila OZ (633. – 640. člen v zvezi s 660. - 665. členom OZ), ki se nanašajo na stvarne napake pri izvedbi del, je pa le - te nedvomno uporabilo (637. in 639. člen v zvezi s 660. členom OZ ter 663. in 664. členom OZ). Izpodbijano sodbo je tako mogoče preizkusiti. Prav tako ne gre za relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj taka kršitev, kot je v obravnavanem primeru, ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka dobila v celoti plačana vsa pogodbena (po Pogodbi) in dodatna dela (opaži, podložni beton, izkopi), ki so nastala zaradi izdelave spremenjenega, novega stopničastega temeljenja in so bila podlaga sklenitvi Aneksa št. 1, oziroma da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je za toženo stranko izvedla še druga/nova dodatna dela oziroma ni uspela podati niti konkretiziranih trditev o tem, za katera dela in kakšno količino naj bi šlo.

20. Pritožbeni očitki niso utemeljeni, odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

21. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Iz končnega obračuna izhaja, da se le - ta nanaša na dela po "osnovni pogodbi in dodatna dela skupaj".