Jedro

Ali je magistrska naloga res v pomembnem delu rezultat tožnikovega lastnega dela, ustvarjalnosti in dosežkov, ne more biti predmet sodne presoje, ker gre v tem primeru za strokovno vprašanje. Ocenjevanje izvirnosti takega dela, kot je magistrsko delo, je stvar strokovno pedagoškega opravila in v to sodišče ne sme posegati. Obseg sodne kontrole je zato v tovrstnih postopkih omejen le na vprašanje pravilnosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku odvzela znanstveni naslov magistra znanosti, ki ga je pridobil na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Preklicala je veljavnost izdane diplome tožniku v Uradnem listu in mu naložila, da mora vrniti diplomo in vse listine o podelitvi magistrskega naslova v enem mesecu od prejema tega sklepa. Hkrati je zavrnila predlog tožnika, da se predmetni postopek ustavi na podlagi analogne uporabe 178.b člena novega Statuta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: statut). V obrazložitvi sklepa navaja, da je A.A. uradno prijavila sum plagiatorstva v primeru tožnikove magistrske naloge. Njegova naloga naj bi bila prepisana iz dela članka in diplomske naloge B.B. Dekan Ekonomske fakultete je to obravnaval kot predlog za preverbo, ali je magistrsko delo rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela in je imenoval komisijo dveh visokošolskih učiteljev z nalogo, da podata mnenje o morebitni utemeljenosti predloga za to preverjanje. Dvočlanska komisija je ugotovila, da je besedilo v magistrskem delu tožnika v veliki meri identično diplomskemu delu B.B. Nadalje je podrobno pojasnjeno, v katerih delih sta deli identični. Tožena stranka je nato uvedla postopek za odvzem magistrskega naziva. V nadaljevanju sklepa tožena stranka natančno pojasnjuje potek celotnega postopka. Senat Ekonomske fakultete je dne 17. 6. 2013 razpravljal o poteku izvedenega postopka, podani pisni izjavi tožnika ter o poročilih tričlanske komisije. Ugotovil je, da je po vsebinski primerjavi diplomske naloge B.B. besedilo v magistrskem delu tožnika v veliki meri identično temu diplomskemu delu. Pri tem tožnik ne v samem tekstu magistrske naloge ne v končnem seznamu uporabljene literature nikoli ne navaja predhodnega diplomskega dela B.B. Tako se posledično sklepa, da obravnavani tekst ni rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika. V skladu z navodili se uporaba sekundarnih referenc res odsvetuje in se svetuje, da se poskuša pridobiti primarno referenco, torej originalni prispevek navajanega avtorja. Navedeno pa ne pomeni, da ni potrebno navajati avtorja, v kolikor se po njemu dobesedno povzema. Tako bi moral tožnik v delih, kjer je bilo ugotovljeno, da je dobesedno prepisoval iz diplomske naloge B.B., navesti, da je povzemal iz njene diplomske naloge, ne pa zatajiti njenega avtorskega dela in si avtorski pregled teorije obravnavanega področja prisvojiti, ko da je njegovo lastno delo. Tako dvočlanska komisija kot tudi tričlanska komisija sta z gotovostjo in brez vsakega dvoma ugotovili, da je magistrska naloga dobesedno prepisana iz diplomske naloge B.B. in posledično ne gre za tožnikovo lastno ustvarjalnost in delo in tega dejstva ne bi spremenila niti primerjava magistrske naloge z knjigami in članki, kot je to zahteval tožnik. Tožena stranka je tako ugotovila, da je tožnik v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu prikazal avtorska dela drugih avtorjev kot svoje lastno delo in tako magistrska naloga v pomembnem delu ni rezultat njegovega lastnega dela, ustvarjalnosti in dosežkov. Obseg prepisovanja je tako obsežen, da to z gotovostjo izkazuje, da navedena magistrska naloga ni rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika. To izhaja iz vsebinske in statistične primerjave obeh del. Ni šlo zgolj za pomoč pri prevodu. Z gotovostjo je bilo ugotovljeno, da gre za dobesedno navajanje (prepisovanje) iz diplomske naloge B.B. Iz navedenega razloga je tožena stranka tožniku odvzela magistrski naziv. Predlogu tožnika, da se predmetni postopek ustavi na podlagi analogne uporabe 178.b člena novega statuta pa je bil zavrnjen zato, ker taka možnost po statutu obstaja samo za primer, če se postopek odvzema strokovnega ali znanstvenega naslova vodi iz razloga, ker diplomant ni opravil vseh obveznosti po študijskem programu. V ostalih primerih pa ta možnost ne obstaja.

V tožbi tožnik podrobneje pojasnjuje, da po njegovem mnenju podelitev magistrskega naslova predstavlja upravno odločbo in je treba zato v postopku odvzema magistrskega naslova smiselno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o obnovi postopka. Od podelitve naslova magister ekonomskih znanosti pa je že potekel objektivni prekluzivni rok za začetek postopka obnove pridobitve naslova. Predlog predlagateljice bi bilo zato potrebno zavreči. Razen tega predlog za odvzem magistrskega naslova ni bil podan na način, kot to določa ZUP v drugem odstavku 63. člena. Predlog je bil namreč podan v elektronski obliki brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom. Ker je postopek odvzema magistrskega naslova tekel po poteku roka za obnovo postopka, je tožena stranka posegla v tožnikovo pravico do pravne varnosti. Iz navedenega razloga tožnik vlaga tožbo tudi po prvem odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker drugo sodno varstvo za konkretni poseg v človekove pravice ni zagotovljeno. Nadalje tožnik vztraja pri tem, da je magistrska naloga v pomembnem delu rezultat njegovega lastnega dela, ustvarjalnosti in dosežkov. Sporno naj bi bilo 4. poglavje, ki je izključno lastno delo tožnika. Pri analizi plagiatorstva je potrebno, da se primerjajo vsebine magistrske naloge ter člankov in knjig, ki so kot literatura navedeni v besedilu ali opombah 4. poglavja. Ti članki in knjige so natančno citirani. Rezultat izključnega ustvarjanja tožnika je praktični del 4. poglavja, kjer upravljanje podjetij s strani državnega aparata RS tožnik prikaže na konkretnih primerih, čemur nihče ne oporeka. Člani komisije niso pregledali člankov in ostale literature, kar je tožnik predlagal z namenom, da bi se ugotovilo, da je pri pisanju teoretičnega dela vsebine 4. poglavja prevajal literaturo iz angleškega jezika in vsa prevedena dela tudi citiral. V nadaljevanju tožnik podaja sedem vzorčnih primerov, iz katerih izhaja, da povedano drži. Tožnik si je v teoretičnem delu 4. poglavja le pomagal z diplomsko nalogo gospe B.B. Skladno s pravili pravilnega citiranja se je tožnik navajanju sekundarnih referenc izognil, ker tako priporočajo pravila pravilnega citiranja. Člani komisije se niso opredelili do tožnikove prošnje, da se vpogleda v navedeno angleško literaturo. Tričlanska komisija v svojih mnenjih ni obrazložila, zakaj ocenjuje, da je magistrsko delo plagiat v pomembnem delu. 17 % ujemanje teksta ne predstavlja pomembnega dela magistrskega dela po obsegu. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da diploma ni upravna odločba, ampak javna listina. Pri postopku za odvzem magistrskega naslova se ne uporabljajo določila ZUP o obnovi postopka, kjer so določeni roki, v katerih je še mogoče začeti postopek obnove. Gre za poseben, povsem samostojni postopek, ki se začne, poteka in končna neodvisno od postopka podelitve magistrskega naslova. Za uvedbo in vodenje postopka tožena stranka ni omejena z nobenim rokom. Z vsebinskega vidika pa izpodbijani sklep ne more biti predmet presoje v postopku s pravnimi sredstvi. Presoja, ali je magistrsko delo rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela je namreč opravilo izključno strokovne narave, gre za strokovno pedagoško opravilo. Ne drži tožbena navedba, da se tričlanska komisija sklicuje izključno na računalniški izpis programa Turnitin. Tričlanska komisija tožnikove naloge ni primerjala s knjigami in članki angleške literature zato, ker je na podlagi izvedenih dokazov v okviru ugotovitvenega postopka ugotovila, da je tožnikova magistrska naloga dobesedno prepisana iz diplomske naloge B.B., da je tožnik avtorsko delo drugega avtorja v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu prikazal kot svoje lastno delo, posledično pa njegova magistrska naloga v pomembnem delu ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in dela, tega dejstva pa ne bi spremenila niti primerjava tožnikove magistrske naloge z navedenimi knjigami in članki angleške literature. Sicer pa ima tričlanska komisija pri tem, katere dokaze bo izbrala, popolno avtonomnost. Glede tožbenih navedb, da ni obrazloženo, zakaj je magistrsko delo plagiat v pomembnem delu, pa tožena stranka navaja, da je senat obrazložil, da je že tričlanska komisija ugotovila, da gre v delu, kjer je bilo ugotovljeno dobesedno prepisovanje, za celoviti pregled teorije na obravnavanem področju in za pomemben del magistrske naloge. Ni pa mogoče številčno ali v odstotkih določiti, kolikšen delež ustreza pojmu pomembnega dela magistrske naloge. Res se sicer odsvetuje uporaba sekundarnih referenc, to pa še ne pomeni, da ni potrebno navajati avtorja, po katerem se povzema oziroma prepisuje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožniku povrnitev stroškov postopka tožene stranke.

Tožnik v več pripravljalnih vlogah dodatno še navaja, da mu je bila v postopku onemogočena pravica do izjave, ker mu tožena stranka mnenj članov tričlanske komisije ni posredovala in ker mu ni dovolila, da bi si jih skopiral. Zgolj rezultat analize programa Turnitin ne more biti podlaga za očitke, ki jih zoper tožnika podajajo člani komisije. Razen tega člani komisije nimajo izpita iz upravnega postopka, zato ne bi smeli odločati o pravicah tožnika. Ukrep odvzema magistrskega naslova je tudi pretiran in nesorazmeren. Poleg tega se izpis programa Turnitin ni nahajal v spisu in je bil vložen šele po pozivu tožnika, zato je bil tožniku tudi kršen 30 dnevni rok za podajo izjave o zbranih dokazih. 17 % magistrskega dela tudi ne more predstavljati pomembnega dela po količini. V času pisanja magistrskega dela pri toženi stranki tudi ni bilo natančnih pravil citiranja, ampak so bila urejena zelo ohlapno.

Tožena stranka v več pripravljalnih vlogah pojasnjuje, da je imel tožnik pravico vpogledati vse dokumente zadeve, da se seznani s stanjem zadeve. Tožena stranka ga je po pridobitvi mnenj tričlanske komisije pozvala, da se zaradi izjasnitve o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, zglasi pri njej, da vpogleda v spis. Tožnik se je tudi odzval in v spisu pogledal ter tudi nato podal pisno izjavo, v kateri se je izjasnil glede mnenj tričlanske komisije. Svojo pravico do izjave je tako udejanjil. Glede izpisa programa Turnitin pa se je sicer res ugotovilo, da ga v spisu ni, vendar ga je tožena stranka priskrbela in je bil še isti dan vložen v spis, tožniku pa je bil s tem v zvezi poslan nov poziv in je bil pozvan, da ga lahko vpogleda ter se z njim seznani. Poziv je bil tožniku poslan po pravilih vročanja po ZUP, vendar pa pošte ni dvignil, saj se je vrnila na naslov tožene stranke z oznako „ni dvignil“. Organ, ki vodi postopek, ima diskrecijo glede izvedbe dokazov in lahko tudi odloči, da predlaganega dokaza ne izvede. Ocena vseh članov tričlanske komisije je bila, da predstavlja vsebina 4. poglavja celoto in avtorsko delo B.B., saj je imenovana samostojno izbrala članke, jih povzela in oblikovala v posamezna podpoglavja. Ne gre le za prevod tujih člankov, saj ta del magistrske naloge tožnika predstavlja avtorski pregled teorije obravnavanega področja B.B., ki ga je tožnik dobesedno prepisal in pri tem zatajil njen avtorski prispevek. Tega dejstva ne bi spremenila niti primerjava magistrske naloge s knjigami in članki, kar je bil dokazni predlog tožnika. Glede navedbe, ali je prepisani del pomemben del, pa tožena stranka odgovarja, da je presoja, ali je magistrsko delo rezultat lastne ustvarjalnosti in dela, izključno strokovne narave, gre za strokovno pedagoško opravilo, pri katerem ima tisti, ki ga opravlja, vso avtonomijo in ni vezan na nobena pravna pravila. Ne drži navedba, da se je tožena stranka oprla izključna na računalniški izpis programa Turnitin. Kolikšen delež ustreza pojmu pomembnega dela pa ni mogoče opredeliti v odstotkih, ker gre za strokovno oceno, ki se poda na podlagi celostnega pregleda magistrske naloge. Ocena članov tričlanske komisije je, da predstavlja vsebina 4. poglavja avtorski pregled teorije obravnavanega področja in kot celota avtorsko delo B.B. in ne gre le za prevod tujih člankov, kot to meni tožnik. Tožnikova magistrska naloga se ne ujema z diplomskih delom B.B. le v celotnem 4. poglavju, ampak se z njim ujema tudi celotno 2. poglavje, razen prvega odstavka. Avtorski prispevek B.B. je bil ravno v izvoru, pregledu, smiselni ureditvi in interpretaciji tuje literature in primerov, saj njenega dela med viri ni navedel. Če bi šlo zgolj za pomoč pri prevajanju, je nemogoče, da bi tožnik vire navajal v identičnem vrstnem redu.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Skladno z 3. in 4. alinejo 176. člena statuta se strokovni oziroma znanstveni naslov diplomantu odvzame, če se po pridobitvi naslova ugotovi, da je diplomant pri zaključnem delu (diplomska naloga, magistrska naloga, doktorska disertacija), ki je predpisano po študijskem programu, avtorska dela drugih avtorjev v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu prikazal kot svoje lastno delo oziroma, da zaključno delo, ki je predpisano po študijskem programu, v pomembnem delu ni rezultat diplomantovega lastnega dela, njegove ustvarjalnosti in dosežkov. Podrobneje je postopek odvzema znanstvenega naslova opredeljen v členih od 176. do 180. statuta. Sodišče meni, da je v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnjeno, zakaj so nastopili razlogi za odvzem naslova magistra znanosti, kot jih določata citirani določili. Ugotovljeno je bilo, da je po vsebinski primerjavi diplomske naloge B.B. besedilo v magistrskem delu tožnika v veliki meri identično temu diplomskemu delu, v sklepu je pojasnjeno, da tožnik ne v samem tekstu magistrske naloge ne v končnem seznamu uporabljene literature nikoli ne navaja predhodnega diplomskega dela B.B., zaradi česar se posledično sklepa, da obravnavani tekst ni rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika. Prav tako je pojasnjeno, da bi moral tožnik v delih, kjer je bilo ugotovljeno, da je dobesedno prepisoval iz diplomske naloge B.B., navesti, da je povzemal iz njene diplomske naloge. V sklepu je tudi navedeno, da je obseg prepisovanja tako obsežen, da to z gotovostjo izkazuje, da navedena magistrska naloga ni rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika, kar izhaja iz vsebinske in statistične primerjave obeh del. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka odvzela magistrski naslov.

Neutemeljene so tožbene navedbe o tem, da naj bi bilo potrebno pri začetku postopka za odvzem magistrskega naslova upoštevati določila ZUP o obnovi postopka, kjer so določeni roki, v katerih je še možno začeti postopek obnove. Pri postopku za odvzem magistrskega naslova ne gre za obnovo postopka, ampak gre za povsem samostojen in od podelitve magistrskega naslova neodvisen postopek, ki se začne, poteka in konča neodvisno od postopka podelitve magistrskega naslova. Iz navedenega razloga v tem primeru ni ustrezna analogna uporaba določil ZUP o obnovi postopka.

Nadalje tožnik očita, da predlog, s katerim se je začel postopek, ni bil vložen po elektronski poti na tak način, da bi bila vloga podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Res je sicer, da drugi odstavek 63. člena ZUP tako določa, vendar pa po oceni sodišča to ni taka kršitev, da bi bilo zaradi tega potrebno sklep odpraviti. Predlog po elektronski pošti je namreč do naslovnika vseeno prišel, tudi če ni bilo varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je šlo za poseg v človekovo pravico do pravne varnosti, v zvezi s čimer tožnik tožbo vlaga tudi iz razloga po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, pa sodišče pojasnjuje, da se po 4. členu ZUS-1 vlaga tožbe v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, vendar pa odloča sodišče o tovrstnih upravnih sporih le tedaj, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tem primeru pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu s tožbo zoper izpodbijani sklep, kar je tožnik tudi storil. Ni pa mogoče hkrati zoper isti akt vložiti tožbo v rednem upravnem sporu in tožbo zaradi varstva ustavnih pravic.

Nadalje tožnik zatrjuje, da je magistrska naloga v pomembnem delu rezultat njegovega lastnega dela, ustvarjalnosti in dosežkov, pri čemer se ne strinja s toženo stranko, ki je ocenila drugače. Ali je magistrska naloga res v pomembnem delu rezultat tožnikovega lastnega dela, ustvarjalnosti in dosežkov, ne more biti predmet sodne presoje, ker gre v tem primeru za strokovno vprašanje. Ocenjevanje izvirnosti takega dela, kot je magistrsko delo, je stvar strokovno pedagoškega opravila in v to sodišče ne sme posegati. Tako stališče je upravno sodišče zavzelo tudi že v sodbi opr. št. I U 26/2012. Obseg sodne kontrole je zato v tovrstnih postopkih omejen le na vprašanje pravilnosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava. Iz navedenega razloga se sodišče ne more opredeliti do vseh tistih tožbenih navedb, kjer tožnik dokazuje, da je pri pisanju teoretičnega dela vsebine 4. poglavja magistrskega dela prevajal literaturo iz angleškega jezika in vsa prevedena dela tudi citiral. Prav tako je strokovno pedagoško opravilo tudi preverjanje, ali je bilo citiranje v magistrskem delu v skladu z pravili citiranja. Iz navedenega razloga se sodišče tudi do tega ne more opredeliti, kot tudi ne do tega, ali pravila citiranja v času pisanja magistrskega dela res niso bila natančna. Ne gre za kršitev pravil postopka, če člani komisije niso sledili tožnikovemu predlogu, da se vpogleda v angleško literaturo, uporabljeno v teoretičnem delu 4. poglavja magistrskega dela. Organ, ki vodi postopek, sam odloča, katere dokaze je potrebno izvesti, da bi se ugotovilo, ali je preverjano magistrsko delo rezultat lastne ustvarjalnosti. Tudi to, katere dokaze oziroma katere pripomočke bo organ uporabil, je stvar strokovne presoje, v katero sodišče ne more posegati. Iz navedenega razloga tudi ni bistveno, ali so osebe, ki so preverjale izvirnost magistrskega dela, uporabljale izključno program Turnitin, ali pa ne, saj je to izključno njihova avtonomnost strokovna odločitev, v katero sodišče ne more posegati.

Tožnik tudi očita, da tričlanska komisija v svojih mnenjih ni obrazložila, zakaj ocenjuje, da je magistrsko delo plagiat v pomembnem delu. O odvzemu magistrskega naslova odloča senat tožene stranke, trije člani komisije pa podajo le pisna poročila. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je senat v izpodbijanem sklepu navedel, da je prišel do zaključka, da so deli tožnikovega dela v veliki meri identični diplomskemu delu B.B., pri čemer imenovani ne v samem tekstu naloge ne v končnem seznamu uporabljene literature nikoli ne navaja predhodnega diplomskega dela B.B. Senat nadalje ugotavlja, da je obseg prepisovanja tako obsežen, da z gotovostjo izkazuje, da navedena magistrska naloga ni rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika. Kaj je pomemben del, je po mnenju sodišča odvisno od presoje diplomskega dela kot celote in je ta ocena izključno strokovne pedagoške narave, v katero sodišče ne more posegati. Iz navedenega razloga se sodišče tudi ne more opredeliti do tega, ali je 17 % ujemanje teksta pri tej konkretni nalogi pomemben del magistrskega dela glede na obseg.

Tožnik med drugim tudi navaja, da mu tožena stranka ni posredovala mnenj tričlanske komisije in da mu ni dovolila, da bi si ta mnenja kopiral. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je iz upravnega spisa razvidno, da je bil tožnik z vabilom z dne 9. 5. 2013 povabljen, da si pri pooblaščeni osebi na fakulteti vpogleda vse dokumente zadeve, predlaga dokaze v svojo korist in da ima pravico izvrševati vse druge pravice, ki jih ima kot stranka v postopku. Pozvan je bil, naj vpogleda spis in se seznani z novimi dejstvi ter se najkasneje v roku 30 dni od prejema poziva pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Res je sicer, da je v uradnem zaznamku, ki se nahaja v spisu, navedeno, da tožniku ni bilo omogočeno fotokopiranje poročil, ki si jih je ogledal. Sodišče pri tem opozarja, da prvi odstavek 82. člena ZUP določa, da imajo stranke pravico tudi preslikati potrebne dokumente na svoje stroške. Vendar pa to ni taka procesna kršitev, da bi bilo zaradi tega potrebno sklep odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje, saj je bilo tožniku vendarle omogočeno, da se seznani z vso dokumentacijo v tej zadevi in da se do nje opredeli, tako da je bilo po mnenju sodišča v zadostni meri upoštevano načelo zaslišanja stranke.

V zvezi s tožbenim očitkom, da člani tričlanske komisije nimajo opravljenega izpita iz upravnega postopka, pa sodišče pojasnjuje, da so ti člani dali strokovno mnenje, postopek pa vodi druga oseba.

V zvezi s tožbeno navedbo, da je potrebno zoper tožnika uporabiti najmilejše ukrepe, ker je zagrešena malomarnost tožnika posledica ohlapnih pravil pravilnega citiranja, pa sodišče pojasnjuje, da se skladno z 176. členom statuta strokovni oziroma znanstveni naslov diplomantu odvzame, če se po pridobitvi naslova ugotovijo določene okoliščine, ki so v nadaljevanju naštete. Torej organ, ki odloča o odvzemu, nima možnosti, da bi izrekel milejši ukrep, ker 176. člen govori zgolj o obveznem odvzemu in ne uporablja dikcije, da se diplomantu lahko odvzame ali kaj podobnega. Edina izjema glede milejšega ukrepa je predvidena, če skladno z drugo alinejo 176. člena statuta diplomant ni opravil vseh obveznosti po študijskem programu, potem se mu skladno z 178.b členom statuta lahko še da možnost, da te obveznosti opravi. Vendar tu ne gre za tak primer.

Tožnik tudi očita, da se izpis programa Turnitin ni nahajal v spisu in da je bil vložen šele po pozivu tožnika in da je bil tožniku kršen 30 dnevni rok za podajo izjave o zbranih dokazih. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik z dopisom z dne 27. 5. 2013 pozvan, da v kolikor želi biti seznanjen s celotno dokumentacijo, ki jo je ugotovil program Turnitin, se lahko oglasi v tajništvu fakultete. Vendar tožnik navedene pošte ni dvignil, kar je tudi razvidno iz upravnega spisa. Zaradi tega ni mogoče trditi, da ne bi imel možnosti biti seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe, saj mu je bila možnost dana.

Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. V tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za lastno zaslišanje, saj je bil zaslišan že v upravnem postopku in sodišče ne vidi razloga, kako bi njegovo zaslišanje na obravnavi vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Sodišče je tako na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka: Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zato je bilo odločeno tako kot je navedeno pod točko II izreka sodbe.