Jedro

Na listine, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo, saj za oceno teh listin ni imelo podlage v trditvah tožene stranke. Zato je neutemeljen očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu. Kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP (1977) je namreč podana le v primeru, da gre za nasprotje med razlogi sodbe in tistimi listinami, na katere sodišče opre svojo odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 18.06.1999 razsodilo, da plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani opr. št. I Plg 19/94 z dne 18.02.1994 ostane v veljavi za znesek 5.133,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 08.09.1993 do plačila in stroške plačilnega naloga v višini 6.272,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.02.1994 do plačila. V ostalem je plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki pa je še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 38.914,10 SIT. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je sodišče samo določilo višino plačila in pri tem v nasprotju z listinami tožeči stranki za oglas v Idealistu št. 1 priznalo znesek 4.833,30 SIT. Tožeča stranka je namreč v spis predložila račun K. d.o.o. št. 2000-10340 z dne 24.08.1993, iz katerega izhaja, da je bilo M. na osnovi dobavnice št. 230 zaračunano 5000 kom revije Ideal. Datum odpreme na navedenem računu pa je 21.08.1993. Nasprotno pa iz blagajniškega prejemka Delavnice pod posebnimi pogoji z dne 17.06.1993 izhaja, da je bilo zloženih 4.978 kom. časopisa. Navedeni listini si nasprotujeta glede naslova, predmeta, št. izvodov in datuma odpreme. Zato račun št. 2000-10340 z dne 24.08.1993 ne more biti podlaga za priznanje stroškov tiskanja, kot v nasprotju z listinami razloguje sodišče. Predvsem pa je sporen datum odpreme, saj je Idealist št. 1 izšel junija 1993. Prav tako je v nasprotju z listinami razlogovanje, da se preglednica, ki jo je tožena stranka priložila vlogi z dne 09.06.1999, ne ujema z blagajniškim prejemkom A8 in da tudi ne izhaja iz Delavnice pod posebnimi pogoji, ker je na listini drug žig. Blagajniški prejemek št. 1 in št. 2 se po številu kom. časopisov in ceni ujemata s predloženima preglednicama opravljenega dela Delavnice pod posebnimi pogoji, sedaj preimenovano v Varstveno delovni center. V nasprotju z listinami pa je tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna plačati promocijski oglas, saj iz listin izhaja, da je bilo oglaševanje opravljeno prepozno, torej šele 21.06.1993. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki v nasprotju z listinami prisodilo plačilo oglasa v znesku 5.300,00 SIT. Račun K. d.o.o. z dne 24.08.1993 se ne nenaša na tožečo stranko in ne na časopis Idealist 2, temveč na revijo Ideal in na 5000 kom. revije. Ker gre za razliko skoraj 1000 kom. glede na blagajniški prejmek št. 2 z dne 30.08.1993, gre za neskladje med obema listinama. Glede na to, da so razlogi sodišča v nasprotju z vsebino listin v spisu, je podana bistvena kršitev postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. Na osnovi predloženih listin namreč tožeča stranka ni upravičena do nobenega plačila. Odločitve o stroških pa se ne da preizkusiti, saj ni jasno, katere pravdne stroške je sodišče strankama priznalo. Tožena stranka je predlagala, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in priglasila stroške pritožbenega postopka. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji listin bistveno kršilo določbe postopka, saj naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin v spisu (13. točka 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77). Pri presoji listin naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da na računih tiskarja (K. d.o.o.) ni označena tožeča stranka, da je bilo zaračunanih 5000 kom. revije in ne 4978 oz. 4063 kom., da se računa nanašata na revijo Ideal in ne Idealist, ter da je na računu št. 2000-10340 označen datum odpreme 21.08.1993. Toda navedb tožeče stranke v pripravljalnih vlogah z dne 06.05.1996 in 22.05.1996, v katerih je ta obrazložila obračun cene oglasa v reviji Idealist, vlogama pa priložila tudi dokaze, tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni prerekala. Listine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je tožena stranka prejela na naroku dne 12.03.1999 (list. št. 21), vendar je na naslednjem naroku (23.04.1999) uveljavljala le napake pri izdelavi oglasa. Iz podatkov v spisu je tako razvidno, da tekom postopka na prvi stopnji tožena stranka ni ugovarjala aktivni legitimaciji, prav tako ni trdila, da ne gre za isto revijo in tudi ne, da gre za manjše število izvodov. V skladu z 219. členom ZPP/77 bi morala tožena stranka navesti dejstva in v zvezi z zatrjevanimi dejstvi predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Ker tožena stranka, kot je bilo že zapisano, ni oporekala trditvam tožeče stranke, je sodišče prve stopnje sledilo trditvam slednje in svojo odločitev oprlo na dokaze (listine), ki jih je ta predložila v zvezi z zatrjevanimi dejstvi. Na listine, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo, saj za oceno teh listin ni imelo podlage v trditvah tožene stranke. Zato je neutemeljen očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu. Kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77 je namreč podana le v primeru, ko gre za nasprotje med razlogi sodbe in tistimi listinami, na katere sodišče opre svojo odločitev. V zvezi z objavo oglasa za predstavitev italijanske kozmetike pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je objavo navedenega oglasa naročila pod pogojem, da bo revija izšla pred 04.06.1993. Te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ni in je tudi ne bi mogla več uspešno izpodbijati. V sporu majhne vrednosti namreč v pritožbi ni dopustno izpodbijati v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja (1. odst. 467. člena ZPP/77). Če pa ni dokazano, da je med strankama obstajal dogovor o objavi revije do določenega datuma, so nepomembne trditve o tem, da listina, ki je v prilogah označena z B5, potrjuje, da je bila revija izdana šele 21.06.1993 (torej po 04.06.1993). Glede na to, da razlogi sodbe niso v nasprotju z listinami, na katere je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo, uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana. V zvezi z odločitvijo o stroških pravdnega postopka v 3. točki izreka izpodbijane sodbe, pa tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da odločitve v tem delu, zaradi pomanjkljive obrazložitve, ni moč preizkusiti. Izpodbijana sodba ima glede odločitve o pravdnih stroških res skromne razloge. Vendar to še ne pomeni, da te odločitve ni moč preizkusiti. Iz stroškovnikov tožeče in tožene stranke v spisu je namreč natančno razvidno, katere stroške in v kakšnem obsegu jih je sodišče prve stopnje odmerilo. Ob preizkusu odločitve o stroških je sodišče druge stopnje tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj je stroške odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah in veljavno Odvetniško tarifo. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo bistvenih kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77, na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77) in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).