Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik pred 1. 5. 2017 presežnih 15:48 ur, po koncu tega dne pa 11:48 ur, kar pomeni, da je toženka tožniku za ta dan, ko bi običajno delal osem ur, odštela štiri ure od presežnih ur znotraj tekočega referenčnega obdobja. Ker je bil tožnik na sporni dan štiri ure upravičeno odsoten z dela, takšna odsotnost pa se po prvem odstavku 142. člena ZDR-1 všteje v delovni čas, odštevanje na račun presežnih ur ni zakonito. Zaradi tega je dolžna toženka tožniku plačati štiri opravljene ure dela iz tekočega referenčnega obdobja. Pritožbeno navajanje, da gre za dvojno plačilo, je glede na navedeno neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 8 dni plačati znesek 31,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2019 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je 1. 5. 2017 in 2. 5. 2017 tožnik dežural v neenakomerno razporejenem delovnem času. Toženka je tožniku odsotnost z dela zaradi praznika na dan 1. 5. 2017 in 2. 5. 2017 omejila tako, da na sporni dan ni imel pravice do odsotnosti z dela, ampak je moral opravljati delo zaradi nepretrganega delovnega procesa oziroma narave dela. Na praznični dan (ponedeljek) je tožnikova delovna obveznost znašala štiri ure, kot je razvidno iz načrta dežurstva. Delovni koledar je sicer za vse pripadnike SV oblikovan tako, da je za vsak dan (razen vikend) enakomerno načrtovanih osem ur. Pripadniki so upravičeno odsotni z dela zaradi praznika, če efektivnega dela na ta dan ne opravljajo. Tožnik na sporni dan ni bil upravičeno odsoten iz dela, temveč je efektivno delal štiri ure. Za ta dan je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo dodatne štiri ure. Sklicuje se na odločitvi Ustavnega sodišča U-I-167/96 z dne 13. 2. 1997 in U-I-264/97 z dne 11. 11. 1999. Zaključek sodišča, da je 1. 5. 2017 delovna obveznost tožnika znašala osem ur in da je bil 4 ure opravičeno odsoten z dela, predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Ta kršitev je podana, ker je sodišče ugodilo zahtevku v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je tožniku priznalo plačilo za delo in ne nadomestila plače, kot je zahteval tožnik, zato gre za sodbo presenečenja oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je za sporni dan prejel osem ur nadomestila iz naslova praznika, sodišče pa je toženki naložilo plačilo dodatnih štirih ur, s čimer je prejel dvojno plačilo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je zahtevek zoper toženko utemeljeval z navedbo, da je imel 1. 5. 2017 zaradi napačnega evidentiranja delovnih ur štiri ure primanjkljaja priznane delovne obveznosti. Ker mu je toženka manjkajoče ure nepravilno odštela od prenesenih ur iz prejšnjega meseca, je bil prikrajšan iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje priznalo plačilo za delo, tožnik pa zahteval nadomestilo plače, še ne gre za sodbo presenečenja. Dejstva, na katera tožnik opira tožbeni zahtevek, mora sodišče presoditi z vidika vseh pravnih podlag. S tem v zvezi izpodbijana sodba ni sodba presenečenja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi morala toženka tožniku za 1. 5. 2017 v obseg delovne obveznosti priznati ne le štiri ure dela, opravljenega v dežurstvu, ampak tudi dodatne štiri ure upravičene odsotnosti z dela na praznik, saj je njegova delovna obveznost ta dan znašala osem ur. V tem delu ne gre za protispisno kršitev, temveč za materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Sodišče ni storilo navedene kršitve s tem, da naj bi odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je jasno obrazložilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov zaključuje, da je bil tožnik 1. 5. 2017 prikrajšan. Takšni dokazni oceni toženka nasprotuje, kar pa ne predstavlja protispisnega upoštevanja izpovedi prič in listin.

8. Po prvem odstavku 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu ZDR-1 ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Delavec ima po prvem odstavku 166. člena ZDR-1 pravico do odsotnosti z dela ob praznikih Republike Slovenije, ki so določeni kot dela prosti dnevi, in ob drugih z zakonom določenih dela prostih dnevih. Ta pravica se lahko delavcu po drugem odstavku tega člena omeji, če delovni oziroma proizvodni proces poteka nepretrgano ali narava dela zahteva opravljanje dela tudi na praznični dan. Po določbah Zakona o praznikih in dela prostih dnevih (Ur. l. RS, št. 26/91-I in nasl. - ZPDPD) je praznik Republike Slovenije 1. maj, ki je hkrati tudi dela prost dan.

9. Toženka je tožniku odredila dežurstvo, ki je trajalo 12 ur, in sicer od 20.00 ure na dan 1. 5. do 8.00 ure naslednjega dne, kar pomeni, da je tožnik na praznik dela 1. 5. 2017 (ponedeljek) opravil štiri ure dežurstva. Čeprav toženka navaja, da je imel tožnik na sporni dan zgolj štiri ure delovne obveznosti, pa iz plačilne liste za maj 2017 in plana dela izhaja, da je tožnikov delovni čas na ta dan znašal osem ur in mu je toženka za toliko ur priznala nadomestilo plače. Toženka je pravico do odsotnosti z dela v smislu 166. člena ZDR-1 omejila na štiri ure, kolikor je spornega dne trajalo dežurstvo, ostale štiri ure pa je bil tožnik upravičeno odsoten z dela. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je tožnik za sporni dan upravičen do vštevanja ur odsotnosti z dela v dnevni delovni čas. Ker je bil tožnik razporejen na delo na praznični dan, pritožba neutemeljeno izpostavlja zadevi, ki ju je Ustavno sodišče že obravnavalo (U-I-167/96 z dne 13. 2. 1997 in U-I-264/97 z dne 11. 11. 1999), in iz katerih izhaja, da naj pobudniki na dela proste dneve ne bi imeli predvidene razporeditve opravljanja dela. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik pred 1. 5. 2017 presežnih 15:48 ur, po koncu tega dne pa 11:48 ur, kar pomeni, da je toženka tožniku za ta dan, ko bi običajno delal osem ur, odštela štiri ure od presežnih ur znotraj tekočega referenčnega obdobja. Ker je bil tožnik na sporni dan štiri ure upravičeno odsoten z dela, takšna odsotnost pa se po prvem odstavku 142. člena ZDR-1 všteje v delovni čas, odštevanje na račun presežnih ur ni zakonito. Zaradi tega je dolžna toženka tožniku plačati štiri opravljene ure dela iz tekočega referenčnega obdobja. Pritožbeno navajanje, da gre za dvojno plačilo, je glede na navedeno neutemeljeno.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odgovor tožnika na pritožbo toženke ni bistveno prispeval k rešitvi spora, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).