Jedro

Carinski organ ima v določbi 23. člena CZ pooblastilo, da v primeru, če zaradi okoliščin uvoza meni, da vrednost blaga ne ustreza določbam o dogovorjeni ceni, predloženega računa o nakupu blaga ne upošteva kot podlago za določitev carinske osnove, ampak to vrednost ugotovi v postopku na podlagi 16. do 19. člena CZ. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnice proti odločbi Carinskega urada A, Izpostava Terminal A z dne 23. 10. 2000, s katero je le-ta ob preverjanju carinske deklaracije z dne 17. 10. 2000 (v nadaljevanju: ECL) določil (novo) carinsko vrednost za uvoženo osebno vozilo in na tej podlagi tudi ponovno obračunal in naložil v plačilo uvozne dajatve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica z navedeno ECL, ki jo je vložila po zastopniku družbi AAA d.o.o., prijavila za sprostitev v prost promet rabljeno osebno vozilo znamke Renault Laguna 1.8 s carinsko vrednostjo 1 787 223,00 SIT. Pri pregledu blaga pa so carinski organi ugotovili, da navedbe glede carinske vrednosti iz deklaracije ne ustrezajo dejanskemu stanju blaga, ker za približno 60% in s tem bistveno odstopajo od podatkov o vrednosti, ki jih imajo na razpolago. Zato so uporabili določbo tretjega odstavka 23. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99 - v nadaljevanju: CZ), po kateri carinski organ, če vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko vrednost v skladu z določbami 17. do 19. člena tega zakona. Ker je bilo prijavljeno rabljeno osebno vozilo, carinski organ ni imel podatkov, da bi upošteval ceno za enako blago, kupljeno za uvoz v Slovenijo v istem času kot blago, ki se carini. Zato je carinsko vrednost določil v skladu s prvim odstavkom 19. člena CZ na podlagi razpoložljivih podatkov in s tem na način, ki je skladen z načeli in splošnimi določbami sporazuma o uporabi VII. člena GATT 1994 in poglavja o carinski vrednosti. Pri tem je upošteval vrednost vozila po podatkih kataloga Eurotax, ki je v času uvoza veljal v državi, iz katere se je vozilo uvozilo (28 990,00 CHF), poleg tega pa še rabljenost vozila, vračilo davka na dodano vrednost ter splošno stanje vozila. Na tej podlagi je prvostopni organ po presoji tožene stranke pravilno določil vrednost vozila 21 219,00 CHF ter ob upoštevanju tečaja na dan vložitve CD, prevoznih in zavarovalni stroškov carinsko vrednost v višini 2 946 885,00 SIT, in na tej podlagi pravilno obračunal carinske dajatve. Carinski organ prve stopnje pa je ravnal pravilno tudi, ko je o ugotovitvah pri preverjanju deklaracije sestavil zapisnik. Ravno tako je ravnal pravilno, ko je izdal odločbo, ki vsebuje ugotovljeni carinski dolg in v kateri se obrazlagajo vse podlage za njegovo določitev. Pritožbene navedbe zato po presoji tožene stranke ne vplivajo na odločitev. Izrek odločbe je skladen z 213. členom ZUP, saj vsebuje vse predpisane sestavne dele, prav tako pa tudi obrazložitev obsega vse, kar določa prvi odstavek 214. člena istega zakona. Sestavitev zapisnika v primeru, kot je obravnavani, je predvidena z Uredbo za izvajanje carinskega zakona, zato uporaba Zakona o davčnem postopku ni potrebna. Ravno tako Zakon o carinski službi v 5. točki 12. člena določa, da carinski urad ugotavlja carinsko vrednost blaga in njegovo uvrstitev v nomenklaturo carinske tarife ter ugotavlja poreklo blaga, za kar so carinski delavci tudi usposobljeni, zato postavitev izvedenca ni potrebna. Kršena pa tudi ni bila pravica tožnice do udeležbe v postopku in načelo kontradiktornosti, saj se je carinska vrednost ugotavljala po predpisanem postopku, zapisnik o ocenjeni dejanski vrednosti vozila pa je bil vročen zastopniku tožnice, ki je bil razen tega navzoč pri pregledu vozila. Prvostopni organ je sicer res v uvodu in obrazložitvi odločbe nepravilno navedel 6. a člen CZ, vendar pa pomanjkljivost ni takšna, da bi vplivala na odločitev.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in po opravljeni glavni obravnavi samo odloči tako, da obe odločbi carinskih organov odpravi. V tožbi uveljavlja vse tožbene razloge iz 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00), vključno s tistimi, zaradi katerih je odločba nična. Navaja, da izrek izpodbijane odločbe (pravilno: odločbe prve stopnje) ni popoln, določen in jasen. Z njim ni odločeno, da se CD zavrne v celoti, čeprav ne moreta obstajati dve odločbi. V obrazložitvi niso navedeni razlogi in tudi ne materialni predpisi, kar je v nasprotju z 214. členom ZUP. Sicer pa po 52. členu CZ sploh ni mogoče izdati odločbe po uradni dolžnosti, saj se po 6.a členu odločbe izdajajo na zahtevo stranke. Po določbah 19. člena CZ je določitev carinske vrednosti blaga na podlagi kataloga Eurotax izrecno prepovedana, v odločbi Ustavnega sodišča pa izrecno ugotovljeno, katere metode za ugotavljanje carinske vrednosti so sprejemljive. Carinarnica ni navedla predpisa, ki predvideva določitev komisije za ocenitev blaga in tudi ni presodila pripomb tožeče stranke v skladu s 15.a členom Zakona o davčnem postopku. Če meni, da določbe Zakona o davčnem postopku niso ustrezne, pa bi lahko uporabila določbe ZUP, ki predvidevajo ustno obravnavo. Ta mora biti obvezno razpisana, če je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Prav tako ne more upravni organ delati samovoljno v pogledu zaslišanja stranke, ki je njena pravica. Opozarja še na ustavno pravico do enakosti, iz katere izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti stranki zagotovljeno, da uveljavlja svoje argumente in se izreče tako o dejanjih postopka kot tudi o rezultatu dokazovanja. Ker vse to v postopku tožnici ni bilo omogočeno, je zaradi bistvene kršitve postopka ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih utemeljeno zavrnila pritožbo in navedla pravilne razloge za njeno zavrnitev. Obrazložitev, v kateri zavrača pritožbene ugovore in razlogi, ki jih pri tem navaja, so v skladu s podatki upravnih spisov in z določbami CZ, na katere se pri tem sklicuje. V določbi 23. člena ima namreč carinski organ pooblastilo, da v primeru, če zaradi okoliščin uvoza meni, da vrednost blaga ne ustreza določbam o dogovorjeni ceni, predloženega računa o nakupu blaga ne upošteva kot podlago za določitev carinske osnove, ampak to vrednost ugotovi v postopku na podlagi 16. do 19. člena CZ. V konkretnem primeru je bila carinarnica takega mnenja, ker je ugotovila bistveno odstopanje med prijavljeno (fakturno) vrednostjo carinskega blaga - osebnega vozila in vrednostjo (ceno) po katalogu, po katerem se vozila iste znamke prodajajo na tujem trgu. V primeru obstoja bistvene razlike, kot je bila ugotovljena tudi v tem primeru, je bila tudi po presoji sodišča skladno s četrtim odstavkom 23. člena CZ dana podlaga za ugotavljanje carinske vrednosti vozila po določbah 16. do 19. člena CZ. Pri tem pa uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti, kot to zmotno meni tožeča stranka. Uporabljeni katalog je predstavljal za carinske organe le pripomoček pri ocenjevanju vrednosti rabljenega osebnega vozila. Vrednosti vozila in s tem carinske osnove carinski organ namreč ni določil neposredno na podlagi kataloških podatkov, ampak jo je, kot izhaja iz upravnih spisov, v skladu s CZ določil na podlagi ugotovitev o dejanskem stanju vozila ter s pomočjo kataloških podatkov komisijsko opredelil njegovo dejansko vrednost. Tega, da bi bilo dejansko stanje vozila ob uvozu drugačno od tistega, ki ga je ugotovila komisija, pa tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, niti ni dejanskim ugotovitvam ob pregledu vozila oporekala v pritožbi zoper odločbo prve stopnje. V postopku carinjenja se uporabljajo določbe CZ, ki jih je carinski upravni organ pri odločitvi o stvari, po mnenju sodišča pravilno uporabil, zato tožnica s tožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija utemeljenost postopanja sploh in zakonsko podlago za sprejeto odločitev, ne more uspeti. Prav tako pa tudi ne more uspeti s trditvami, po katerih so bile v postopku carinjenja storjene bistvene kršitve določb postopka. Izrek prvostopne (in ne izpodbijane) odločbe je, kot ugotavlja že tožena stranka, v bistvenem - v pogledu določitve in naložitve v plačilo carinskih obveznosti - pravilen, medtem ko ugotovitveni del - glede določitve nove carinske vrednosti - res ne sodi v izrek odločbe, ampak v njeno obrazložitev. Vendar pa navedena pomanjkljivost ne vpliva na sprejeto odločitev in zato ni bistvena. Prav tako je v vseh pogledih izčrpna njena obrazložitev. Z 52. členom CZ je utemeljeno preverjanje carinske deklaracije in ne izdaja odločbe, kot to zmotno meni tožeča stranka. Nepravilno je citiran le 6.a člen, kar pa tudi po presoji sodišča ne vpliva na odločitev. Pri vodenju postopka tudi ni bilo podlage za neposredno uporabo določb ZUP oziroma celo Zakona o davčnem postopku, kot uveljavlja tožnica v tožbi. In ker je enako zatrjevala že v pritožbi, tožena pa je na njene navedbe izčrpno odgovorila, se sodišče v tem delu le sklicuje na njeno obrazložitev. Predvsem pa v spisih ni najti podlage za očitek, da tožnici ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Kot pravilno navaja že tožena stranka, izhaja pa tudi iz upravnih spisov, je bil zastopnik tožeče stranke navzoč pri pregledu vozila, vročen pa mu je bil tudi zapisnik v zvezi z ocenitvijo vozila. S tem je bila tožnici nedvomno dana možnost, da se seznani z ugotovljenim dejanskim stanjem in tudi, da že v postopku na prvi stopnji poda svoje ugovore v tej zvezi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. O zadevi je odločalo na nejavni seji, ker so bila v postopku za izdajo upravnega akta vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev, pravilno in popolno ter med strankama nesporno ugotovljena.