Jedro

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da se D.V. vstopu v postopek ni mogel upirati, to pa zato, ker se je postopek vodil že proti dvema drugima tožencema kot domnevnima pravnima naslednikoma izbrisane družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog prve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke A. d.o.o., da sta ji dolžna toženca I.P. in N.J. plačati znesek 9.955,80 EUR z obrestmi. Gre za terjatev, ki jo je tožeča stranka imela proti družbi P. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij, toženca pa sta bila njena družbenika. Sodišče je ugotovilo, da sta oba družbenika svoj družbeni delež že v letu 1996 odstopila D.V., zaradi česar nista odgovorna za obveznost izbrisane družbe.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Meni, da je izpodbijana sodba posledica napačne procesne opredelitve sodišča do obveznosti D.V., da vstopi v pravdo kot tožena stranka. Na naroku dne 6.1.2004 je postalo jasno, da je že pred izbrisom družbe P. d.o.o. iz sodnega registra prišlo do prenosa poslovnih deležev I.P. in N.J. na D.V.. Tožeča stranka je zato na zapisnik podala izjavo, da spreminja tožbeni zahtevek tako, da namesto sedaj toženih strank toži z enakim zahtevkom kot je bil že postavljen, D.V. in sodišču predlagala, naj slednjega pozove, da prevzame pravdo. Ker je D.V. izjavil, da v pravdo ne vstopa, je sodišče štelo, da podlage za vodenje pravde proti njemu ni, vendar pa je pri tem izhajalo iz napačne presoje, da je D.V. imel možnost upreti se vstopu v postopek. Po mnenju pritožbe D.V. te dispozicije ni imel, kakor je nista imela prej niti I.P. in N.J., ki sta po izbrisu družbe P. d.o.o. iz sodnega registra postopek kot družbenika morala prevzeti ne glede na njuno izjavo, da se s tem ne strinjata. Tožeča stranka tožbe zoper sedanja toženca ni mogla umakniti, saj bi s tem izgubila "boniteto litispendence" in v okviru tega zamudila pravočasnost tožbe. Po mnenju pritožbe niti predpisanega enoletnega roka za vložitev tožbe od dneva izbrisa družbe v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati, ker postopka ni bilo mogoče nadaljevati, dokler "pravi družbenik" ni bil znan. Od upnika ni možno zahtevati, da pozna akt o prenosu poslovnega deleža, če ta akt ni bil izveden v registru. Na prvi pogled je izpodbijana sodba v redu, vendar je posledica napačnega procesnega pristopa sodišča. O zadevi je možno pravilno odločiti le na ta način, da se sodba razveljavi ter prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku D.V. seznani s tem, da nima dispozicije glede udeležbe v konkretnem postopku, temveč da se ga je dolžan udeleževati kot stranka.

Prvi toženec je po pooblaščencu podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je že v svojem odgovoru na tožbo pojasnil, da je edini družbenik izbrisane družbe P. d.o.o. D.V. in v zvezi s tem predložil tudi dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Potem ko je bil zaradi izbrisa družbe P. d.o.o. iz sodnega registra postopek prekinjen (kar je bilo ugotovljeno z deklaratornim sklepom sodišča z dne 8.10.2001), je tožeča stranka takoj predlagala nadaljevanje postopka proti I.P. in N.J., družbenikoma, katerih imena so bila razvidna iz sodnega registra. Sodišče je oba pozvalo, naj vstopita v pravdo in postopek nato z njima nadaljevalo na podlagi 208. člena ZPP, ki določa, da se postopek v primeru pravnega nasledstva pravne osebe nadaljuje že ko sodnik pravne naslednike povabi, naj postopek prevzamejo. Ko se je tožeča stranka seznanila z dejstvom, da sta toženca svoj poslovni delež že pred leti prenesla na drugo osebo, je navedla, da "spreminja tožbeni zahtevek tako, da namesto sedaj toženih strank I.P. in N.J. toži z enakim zahtevkom kot je bil že postavljen, D.V.". Prvostopenjsko sodišče je sicer štelo, da gre za procesno situacijo iz 2. odst. 191. člena ZPP, ki določa, da sme do konca glavne obravnave tožnik tožbo razširiti na novega toženca, če ta v to privoli, čeprav iz navedb tožeče stranke ni bilo razumeti, da vztraja pri tožbenemu zahtevku proti vsem trem. Vendar tudi z uporabo 187. člena ZPP, ki daje tožeči stranki možnost, da lahko vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tudi tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega, sodišče ne bi prišlo do drugačne odločitve v zadevi. V obeh primerih je namreč za spremembo tožbe potrebna privolitev novega toženca, tako privolitev pa je D.V. v obravnavani zadevi odklonil. Sodišče je zato pravilno postopek zaključilo z dotedanjima tožencema, proti katerima tožbeni zahtevek ni bil utemeljen in česar pritožba niti ne izpodbija.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da se D.V. vstopu v postopek ni mogel upirati, to pa zato, ker se je postopek vodil že proti dvema drugima tožencema kot domnevnima pravnima naslednikoma izbrisane družbe. Sicer pa tudi ob drugačni razlagi nastale procesne situacije tožeča stranka s tožbo proti (novemu) tožencu ne bi mogla uspeti, zaradi omejitve iz 2. odst. 394. člena ZGD, ki zahteva, da morajo upniki uveljavljati terjatev do družbenikov v roku enega leta po objavi izbrisa družbe iz registra. Pritožbena trditev, da enoletnega roka v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati, ker "pravi družbenik" v okviru tega roka še ni bil znan, po stališču pritožbenega sodišča ni pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Predlog prve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj navedbe v odgovoru niso v ničemer pripomogle k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.