Jedro

V primeru tožene stranke ni šlo za ustanovitev popolnoma nove zavarovalne organizacije, nastale izključno z vplačilom novega kapitala delničarjev in popolno prenehanje stare (takšno prenehanje brez pravnega nasledstva bi bilo možno le na podlagi likvidacije oziroma stečaja).

Iz vsebine določil sklepa o ustanovitvi delniške družbe izhaja, da je šlo očitno za transformacijo oziroma za preoblikovanje prejšnje temeljne rizične skupnosti tako, da je prejšnja zavarovalna organizacija pridobila še nov kapital, pač v skladu z obveznostjo takšnega statusnega preoblikovanja, ki so ga določali takratni predpisi. Iz prehodne določbe 124. člena ZTSPOZ je izhajalo, da z dnem vpisa nove zavarovalne organizacije v sodni register preidejo nanjo vse pravice in obveznosti iz pogodb o zavarovanju ter vse druge pravice in obveznosti prejšnje zavarovalne skupnosti. Vsebina te določbe pa je bila povzeta tudi v statut tožene stranke, ki v 46. členu določa, da je tožena stranka z dnem vpisa v sodni register naslednik vseh pravic in obveznosti ZOIL Dunav, TRS Ljubljana. Iz navedenega nedvomno izhaja pravno nasledstvo tožene stranke za obveznosti iz razmerja, ki je nastalo s poslovanjem ZOIL Dunav, TRS Ljubljana.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: "1) Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: Tožena stranka L. d.d. Ljubljana je dolžna plačati tožniku J. Ž.

znesek 1.866.248,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 24,70 SIT od 20.7.1987 dalje do plačila, od zneska 1.866.224,00 SIT pa od 4.11.1993 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v višini 250.328,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2) V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3) Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 30.700,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo."

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 1.366.248,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 24,73 SIT od 20.7.1987 do plačila ter od zneska 1.366.224,00 SIT od 4.11.1993 do plačila, tožnikov višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožniku je prisodilo še stroške postopka v znesku 250.328,00 SIT. Prisojeni znesek glavnice predstavlja denarno odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki je nastala tožniku v prometni nesreči dne 13.6.1987. Tožnik je zahteval povrnitev gmotne škode v skupnem znesku 32.810,92 SIT (32.780,00 SIT za škodo na kolesu z motorjem, 3,12 SIT za stroške zdravljenja in 27,80 SIT za izgubo dohodka) in povrnitev negmotne škode v skupnem znesku 2.700.000,00 SIT (700.000,00 SIT za telesne bolečine, 150.000,00 SIT za strah, 1.600.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti). Zaradi ugotovljene obojestranske krivde tožnika in zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 80% nastale gmotne škode.

Hkrati je zmanjšalo vtoževane zneske negmotne škode za 20% (tožnikova soodgovornost) in od tako zmanjšanih zneskov odmerilo odškodnino in sicer za telesne bolečine v znesku 450.000,00 SIT, za strah v znesku 40.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 650.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 200.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo, zato je tožniku gmotno škodo prisodilo v celoti, prav tako pa tudi denarno odškodnino za negmotno škodo iz naslova telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti, denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa mu je odmerilo v znesku 1.200.000,00 SIT. Po spremenjenem stroškovnem izreku je bila tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 312.910,00 SIT, toženi stranki pa je naložilo še plačilo pritožbenih stroškov v znesku 55.550,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlagala njeno razveljavitev. V reviziji navaja, da ni pravna naslednica ZOIL Dunava, TRS Ljubljana, kar se predvsem nanaša na izplačila odškodnin po zavarovalnih policah, sklenjenih pred decembrom leta 1990. Večina teh polic se namreč nahaja v Beogradu. Škode so se obravnavale in likvidirale skoraj v celoti v Beogradu, samo nesporne materialne škode so se izplačevale v Ljubljani.

Nesmiselno bi bilo zahtevati izplačila od tožene stranke, ki se je slučajno razvila na sedežu neke zavarovalnice. Tožena stranka je nastala leta 1990 z vplačilom kapitala delničarjev. Ustanovili so jo zavarovanci, vodstvo in ostali zainteresirani zaradi takratnih okoliščin, ki so zahtevale, da ostane kapital v Sloveniji. Da bi v tem uspeli in da bi uspela tudi registracija tožene stranke, so v statut navedli tudi pravno nasledstvo. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi Cpg 691/93 ugotovilo, da tožena stranka ni naslednica prejšnje zavarovalnice. Navaja še, da je bila odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka veliko bližja realnosti. Vsak udeleženec v prometu se mora obnašati tako, da ne ovira drugih udeležencev v prometu. Tožnik je videl avtomobil, ki ga je prehiteval. V postopku po 3. odstavku 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (člen 386 ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Splošne oziroma neobrazložene trditve tožene stranke o kršitvah postopka zato ni mogoče upoštevati, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišči nista zagrešili.

Presoja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava izkazuje neutemeljenost ugovora pasivne legitimacije in utemeljenost revizijske graje odločitve o izključni odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev o pasivni legitimaciji tožene stranke temeljili na nesporni ugotovitvi, da je bil voznik avtomobila, s katerim je trčil tožnik, zavarovanec zavarovalnice ZOIL Dunav, TRS Ljubljana in da iz sklepa o ustanovitvi tožene stranke z dne 18.10.1990 ter njenega statuta izhaja, da je tožena stranka pravna naslednica prej omenjene zavarovalnice. V sklepu o ustanovitvi tožene stranke je navedeno, da je bil sprejet na podlagi Zakona o podjetjih in Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/90 in 46/90) je v takratni pravni sistem prinesel spremembe oblik statusnega organiziranja pravnih oseb. Na področju statusnega organiziranja zavarovalnih organizacij mu je sledil Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90 - v nadaljevanju ZTSPOZ), ki je določil obvezno spremembo oblik organiziranja takratnih zavarovalnih skupnosti v delniško zavarovalno družbo, javno zavarovalno družbo, ..., do poteka določenega roka (3. in 120. člen ZTSPOZ). Da v primeru tožene stranke ni šlo za ustanovitev popolnoma nove zavarovalne organizacije, nastale izključno z vplačilom novega kapitala delničarjev in popolno prenehanje stare (takšno prenehanje brez pravnega nasledstva bi bilo možno le na podlagi likvidacije oziroma stečaja), kot to trdi revizija, izhaja iz 1. odstavka 6. člena sklepa o ustanovitvi tožene stranke, ki ugotavlja: "Ljubljanska zavarovalnica d.d. se ustanavlja na podlagi nominacije obstoječih skladov zavarovalnice ter z vplačevanjem svežih denarnih sredstev v začetni varnostni sklad Ljubljanske zavarovalnice d.d. Ljubljana", ter iz 2. točke 2. odstavka 6. člena, ki ugotavlja, da so ustanovitelji tožene stranke tudi družbenopravne osebe in druge osebe, ki so se strinjale, da se njena nominirana sredstva pri ZOIL Dunav, TRS Ljubljana transformirajo v njeno vlogo v začetni varnostni sklad tožene stranke. V 7. členu navedenega sklepa pa je navedeno, da se nenominirana sredstva ZOIL Dunav, TRS Ljubljana prenesejo v Ljubljansko zavarovalnico d.d. Ljubljana kot nenominirani kapital. Ker je bila sklenjena pogodba oziroma sprejet sklep o ustanovitvi delniške družbe, je šlo na zunaj za ustanovitev novega podjetja in za formalno prenehanje prejšnje temeljne zavarovalne skupnosti. Iz vsebine navedenih določil pa izhaja, da je šlo očitno za transformacijo oziroma za preoblikovanje prejšnje temeljne rizične skupnosti tako, da je prejšnja zavarovalna organizacija pridobila še nov kapital, pač v skladu z obveznostjo takšnega statusnega preoblikovanja, ki so ga določali takratni predpisi. Iz prehodne določbe 124. člena ZTSPOZ je izhajalo, da z dnem vpisa nove zavarovalne organizacije v sodni register preidejo nanjo vse pravice in obveznosti iz pogodb o zavarovanju ter vse druge pravice in obveznosti prejšnje zavarovalne skupnosti. Vsebina te določbe pa je bila povzeta tudi v statut tožene stranke, ki v 46. členu določa, da je tožena stranka z dnem vpisa v sodni register naslednik vseh pravic in obveznosti ZOIL Dunav, TRS Ljubljana. Iz navedenega nedvomno izhaja pravno nasledstvo tožene stranke za obveznosti iz razmerja, ki je nastalo s poslovanjem ZOIL Dunav, TRS Ljubljana, kar je za tožnika tudi edino relevantno. Vprašanja organizacije obravnavanja in likvidiranja škod, ki jih načenja revizija, se nanašajo na razmerje med toženo stranko in pravno naslednico bivše zavarovalne skupnosti (ZOIL Dunav Beograd) Delniško zavarovalno družbo Dunav, Beograd, in so za tožnika brez pomena, saj nedorečenost razmerij med novonastalimi pravnimi subjekti ne more iti v škodo upnikov.

Tožena stranka pa v reviziji utemeljeno očita sodišču druge stopnje, ki je sicer v celoti sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je svojo odločitev o izključni odgovornosti tožene stranke oprlo le na nepravilnost ravnanja njenega zavarovanca, pri tem pa spregledalo tudi pomen tožnikovega ravnanja za nastanek škodnega dogodka. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP), izhaja: - da je tožnik vozil kolo z motorjem po regionalni cesti, z nedeljivim voziščem in da je nameraval zaviti v levo na stransko cesto, - preden je nameraval zaviti, se je ozrl nazaj in na razdalji 100 do 150 m videl, da se mu približuje zavarovanec tožene stranke, - tožnik ni nakazal svojega namena zavijati takoj po tem, ko se je spogledal z zavarovancem tožene stranke, temveč šele potem, ko se je zavarovanec že odločil, da bo tožnika prehitel, - tožnik je začel v loku zavijati v levo, takrat pa je bil zavarovanec tožene stranke že na sredini vozišča, med manevrom prehitevanja, - na tožnikov premik je začel reagirati z zaviranjem, ko je bil od mesta trčenja oddaljen 48 m, tožnik pa 8,3 m, - zavarovanec tožene stranke je v trenutku reagiranja na nevarno situacijo vozil s hitrostjo okoli 98 km/h, nesrečo pa bi lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo, manjšo od 76 km/h, - na kraju nezgode je bila hitrost omejena na 80 km/h. Glede na navedene dejanske ugotovitve in ob presoji I. nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče ter II. njihovega vpliva na nastanek škode (vzročna zveza), se izkaže sklepanje sodišča druge stopnje, da je škodo v celoti povzročil zavarovanec tožene stranke, za nepravilno oziroma predstavlja zmotno uporabo določb 1. odstavka 154. člena in 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

I. Presoja nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nezgode temelji na uporabi Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 63/80 in 53/85 - v nadaljevanju ZTVCP), ki je veljal v času škodnega dogodka.

Tako sta oba kršila določbo 38. člena ZTVCP, po kateri mora voznik, ki namerava napraviti na cesti premik, s tem začeti samo, če se prej prepriča, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Zavarovanec tožene stranke pa je kršil še določilo 45. člena ZTVCP, ki nalaga voznikom prilagojeno hitrost vožnje prometnim razmeram, tako da lahko vozilo ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati; določilo 3. točke 3. odstavka 46. člena ZTVCP, po kateri ne bi smel voziti z večjo hitrostjo od 80 km/h ter določilo 68. člena ZTVCP, po katerem mora voznik, na cesti izven naselja, uporabiti zvočni signal, da opozori drugega udeleženca v prometu, da ga namerava prehiteti, če bi bila sicer nevarnost, da pride do prometne nezgode. Tožnik pa je kršil še določilo 1. odstavka 39. člena ZTVCP, po katerem bi moral, preden je napravil premik s kolesom z motorjem, jasno in pravočasno nakazati svoj namen drugim udeležencem v prometu, tako da bi dal ustrezen znak z roko.

II. Glede na navedeno ni mogoč sklep, da je izključni povzročitelj škode le zavarovanec tožene stranke. Vzrok za nastanek škode je bil v nedopustnih ravnanjih obeh udeležencev prometne nesreče, ki so pač slučajno sovpadla. Tožnik je kljub temu, da je videl, da se mu hitro približuje avtomobil, ki je bil od njega oddaljen le še 100 do 150 m, začel z zapoznelim nakazom smeri zavijati v levo, namesto, da bi avtomobil spustil mimo in šele nato zavil, ali pa bi takoj, ko je opazil avtomobil, nakazal smer zavijanja, se takoj razvrstil ob namišljeno sredinsko črto in šele nato zavil. Po drugi strani pa bi moral zavarovanec tožene stranke zmanjšati hitrost, ko se je približeval tožniku, posebej potem, ko je videl, da je tožnik pogledal nazaj. Kot skrben voznik bi moral računati, da navedena gesta napoveduje, da tožnik s svojim vozilom načrtuje manever, ki bi lahko zanj pomenil nepremostljivo oviro. Kljub temu hitrosti ni zmanjšal, ampak ga je začel s krepko prekoračeno hitrostjo obhajati oziroma prehitevati. Ob ugotovitvi, da bi zavarovanec tožene stranke, ne glede na nepravilnost ravnanja tožnika, lahko preprečil nesrečo, če bi vozil s primerno hitrostjo in glede na okoliščino, da je upravljal večje in težje vozilo kot tožnik, kar je tudi vplivalo na obseg tožnikove škode, je prispevek zavarovanca tožene stranke k nastali škodi bistveno večji od tožnikovega. Sodišče prve stopnje ga je pravilno ocenilo na 80% oziroma tožnikov na 20%.

Do škode je prišlo zaradi krivdnega ravnanja (malomarnosti) obeh udeležencev (158. člen ZOR), saj je vsakemu od njiju mogoče očitati premajhno skrbnost pri vožnji, zato je tudi delež njune odgovornosti za škodo določen v istem razmerju (2. odstavek 178. člena ZOR).

Pravilna uporaba materialnega prava je torej narekovala zmanjšanje tožnikove odškodnine za gmotno in negmotno škodo (1. odstavek 192. člena in 205. člen ZOR) za 20%. Odmere višine denarne odškodnine za negmotno škodo tožena stranka izrecno ni izpodbijala. Revizijsko sodišče jo je zato preizkusilo v okviru obveznega preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da so bila pri njeni določitvi (700.000,00 SIT za telesne bolečine, 150.000,00 SIT za strah, 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 250.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti) pravilno uporabljena merila iz 200. člena ZOR oziroma, da ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz navedenega določila.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZPP delno ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijani sodbi tako, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku ugotovljeno gmotno škodo, zmanjšano za 20% oziroma zneske 26.224,00 SIT (za škodo na kolesu z motorjem) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1993 dalje, ter zneska 2,49 SIT (za stroške zdravljenja) in 22,24 SIT (za izgubo dohodka) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1987 dalje do plačila. Prav tako pa mu je dolžna plačati tudi denarno odškodnino za negmotno škodo, zmanjšano za 20%, kar predstavlja znesek 1.840.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1993 dalje do plačila.

Sprememba izpodbijane sodbe pa je narekovala tudi drugačno odločitev o stroških pravdnega postopka (2. odstavek 166. člena in 2. odstavek 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da je vzpostavilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku od odmerjenih stroškov v znesku 312.910,00 priznalo 250.328,00 SIT, kar ustreza njegovemu končnemu 80% uspehu tako po temelju, kot tudi po višini tožbenega zahtevka (tožena stranka povrnitve stroškov ni zahtevala). Spremenilo pa je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, saj je tožnik s pritožbo uspel le za dodatnih 500.000,00 SIT denarne odškodnine. Nastali pritožbeni stroški, odmerjeni od tega zneska, znašajo 30.700,00 SIT (za sestavo pritožbe 320t + 80t = 400t x 76,50 SIT = 30.600,00 SIT in za poštnino 100,00 SIT). Izrek o tožnikovih stroških odgovora na revizijo temelji na določilu 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP, medtem, ko je odločitev o revizijskih stroških tožene stranke odpadla, ker jih ni zahtevala.