Jedro

Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov predsodnega postopka, ker je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno varstvo pri delodajalcu (24. člen ZJU). Tožniku so bili zato utemeljeno priznani stroški zahtevka za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe in sklepa se ugodi in se III. točka izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku zniža iz zneska 406,50 EUR na znesek 319,50 EUR.

Pritožba tožene stranke zoper sklep opr. št. I Pd 3079/2013 z dne 20. 1. 2014 se zavrne.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 26,00 EUR, v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 31. 1. 2011 in sklep komisije za pritožbe z dne 29. 6. 2011 (I. točka izreka sodbe). Zavrglo pa je tožbo v delu, da je tožena stranka dolžna tožnika napredovati s 1. 5. 2010 v naziv policist II in ga uvrstiti v 24. plačni razred ter zaradi tega napredovanja v višji naziv s tožnikom skleniti ustrezni aneks k pogodbi o zaposlitvi; da mu je dolžna obračunati razliko v plači od 1. 5. 2010 naprej za vsak mesec posebej z upoštevanjem 24. plačnega razreda in mu izplačati premalo izplačano plačo za vsak mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 406,50 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sklepa). S sklepom opr. št. I Pd 3079/2013 z dne 20. 1. 2014 pa je predlog tožene stranke za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka zavrnilo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka sodbe in sklepa) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške tudi iz naslova zahteve za odpravo kršitev v višini 113,10 EUR in pritožbe v višini 87,00 EUR, čeprav tožnik v tožbenem zahtevku za povračilo stroškov predsodnega postopka sploh ni postavil, niti ni zatrjeval, pa tudi ne izkazoval, da bi zahtevo za povračilo teh stroškov postavil pravočasno. Zahtevek za povračilo stroškov je tožnik postavil v 4. točki tožbenega zahtevka in ta vsebuje le povrnitev stroškov tega postopka, ne pa tudi predsodnega postopka pri delodajalcu. Tožnik je zgolj v stroškovniku navedel zahtevek za odpravo kršitev in pritožbo ter jo ovrednotil. Tožnik bi te stroške moral priglasiti že v postopku pri delodajalcu, pa tega ni storil. Tako je v zahtevku za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 19. 1. 2011 sicer postavil zahtevek za povračilo stroškov po tar. št. 2020, v pritožbi zoper izpodbijani prvostopenjski sklep pa ne postavlja zahteve za povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka je hkrati s to pritožbo, podala tudi predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih in sicer o pritožbenih stroških tožene stranke. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. V tej pritožbi navaja, da sodišče ne omenja uspeha tožene stranke s pritožbo zoper sodbo in iz obrazložitve tudi ni razvidno, da bi to dejstvo kakorkoli upoštevalo. Svojo odločitev o stroških postopka je sodišče v izpodbijanem sklepu obrazložilo le s tem, da naj bi tožnik v bistvenem delu uspel, kar pa nikakor ne drži. Tožnik je uspel zgolj z razveljavitvenim delom zahtevka, pri čemer je bistvo njegovega spora v zahtevi za napredovanje. S tem delom ni uspel prav zaradi pritožbe tožene stranke, saj je v prvem sojenju temu delu zahtevka v sodbi bilo ugodeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe in sklepa in v izpodbijanem sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, v celoti razveljavi in odločitev o stroških spremeni tako, da tožniku ne prizna nagrade za zahtevek za odpravo kršitev v višini 113,10 EUR in za pritožbo v višini 87,00 EUR ter tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Pritožba zoper odločitev o stroških postopka je delno utemeljena, zoper sklep z dne 20. 1. 2014 pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah razlogov, ki ju uveljavljata pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Nepravilno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Ta se izda le na predlog stranke, če sodišče ni odločalo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo ali ni odločalo o delu zahtevka. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo v točki III izreka sodbe in sklepa z dne 6. 1. 2014 in sicer je tožniku skladno s 154. in 155. členom ZPP priznalo potrebne stroške, tudi stroške predsodnega postopka. Ker je bilo torej o stroških postopka odločeno, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo dopolnilnega sklepa pravilno zavrnilo.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 154. člena ZPP in pravilno upoštevalo končni uspeh strank. Tožnik je tudi v ponovljenem postopku v bistvenem delu svojega zahtevka uspel, to je v zahtevku zaradi napredovanja v naziv. Sodišče prve stopnje je namreč sklepa tožene stranke in sicer z dne 31. 1. 2011 (s katerim je tožena stranka tožnikovo zahtevo zavrnila, češ da še ne izpolnjuje pogojev za napredovanje) in z dne 29. 6. 2011 (s katerim je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja sklep tožene stranke potrdila), kot nezakonita razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da bo morala zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja z dne 19. 1. 2011 ponovno obravnavati in tožniku izdati ustrezen sklep glede izpolnjevanja pogojev za napredovanje v višji naziv. Tako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka (v delu, v katerem je bila tožba zavržena kot nedopustna oziroma deloma kot preuranjena), pa s tem delom niso nastali posebni stroški postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo stroške predsodnega postopka, saj je pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljeno pravno varstvo pri delodajalcu (24. člen Zakona o javnih uslužbencih; ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Tožniku so bili tako utemeljeno priznani stroški zahtevka za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja z dne 19. 1. 2011 po tar. št. 2200 v višini 113,00 EUR in jih je tožnik po svojem pooblaščencu tudi v zahtevi za varstvo pravic priglasil (A2). Tožniku pa so bili neutemeljeno priznani stroški za pritožbo z dne 7. 2. 2011 v znesku 87,00 EUR, saj ti stroški predsodnega postopka niso bili priglašeni v okviru predhodnega postopka pri delodajalcu (A4), kot pravilno opozarja pritožba. Ostali stroški, to je nagrada za postopek v višini 113,10 EUR (po tar. št. 3100), pavšal za materialne stroške v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, so bili priglašeni v višini, ki je v skladu z veljavno odvetniško tarifo, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot potrebne stroške postopka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sklepa v III. točki izreka spremenilo tako, da je stroške znižalo za 87,00 EUR in sicer iz 406,50 EUR na 319,50 EUR.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi so bili podani v navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je stroške znižalo na znesek, naveden v izreku te sodbe (3. točka 365. člena ZPP). Zavrnilo pa je pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 3079/2013 z dne 20. 1. 2014, ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (v višini 87,00 EUR), kar pomeni 43,48 % uspeh tožene stranke. Pritožbeni stroški tožene stranke so iz naslova nagrade za postopek (tar. št. 3220) v višini 50,00 EUR in administrativni stroški v višini 10,00 EUR (tar. št. 6002), torej v skupni višini 60,00 EUR. Glede na dosežen uspeh tožene stranke (43,48 %) je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške pritožbe v višini 26,00 EUR (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).