Jedro

Ko bo pritožbeno sodišče drugače ugotovilo odločilno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo z napačnim sklepanjem, bo lahko spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (5. odstavek 392. člena ZKP).

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega B.F. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 98. člena in 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo je Okrožno sodišče v Celju iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo B.F. obtožbe zaradi kaznivega dejanja zlorabe bančne kartice po 2. odstavku 253. člena KZ. S plačilom stroškov je po 1. odstavku 96. člena ZKP obremenilo proračun, oškodovano banko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi 3. odstavka 105. člena tega zakona napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo z dne 8.3.2005 pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, določilo pa mu je tudi posebni pogoj, da mora v roku enega leta plačati oškodovani banki 418.000 SIT, v tem znesku pa mu je prisodilo tudi (2. odstavek 150. člena ZKP) premoženjskopravni zahtevek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1996 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno sodbo višjega sodišča se je pritožil zagovornik obtoženca iz razlogov bistvene kršitve določb ZKP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP predlaga, da sodišče druge stopnje (Vrhovno sodišče) pritožbo zagovornika zavrne kot neutemeljeno. Višje sodišče v Ljubljani je namreč ob drugačni presoji že ugotovljenih dejstev v sodbi, izdani na prvi stopnji, dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialni zakon. Tudi zatrjevane procesne kršitve v postopku niso bile storjene. Sodba ima tudi prepričljive razloge o zavrnitvi vseh dokaznih predlogov, v zadostni meri pa je obrazložen tudi obtoženčev naklep. Ne drži tudi ne očitek glede podlage izpodbijanja sodbe in njene spremembe na drugi stopnji. Iz pritožbe državnega tožilca in obrazložitve sodne odločitve namreč povsem jasno izhaja, da je bilo uveljavljano in upoštevano zmotno ugotovljeno dejansko stanje in ne zmotna uporaba materialnega prava. Zakonsko podlago za spremembo sodbe je višje sodišče dovolj obrazložilo (prvi odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe), zaradi česar tudi niso podane uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona, kakor tudi ne kršitve, katere mora sodišče druge stopnje v skladu s 383. členom ZKP vselej preizkusiti po uradni dolžnosti.

Pritožba zagovornika ni utemeljena.

Kršitev določb ZKP vidi zagovornik v tem, da pritožbeno sodišče ni imelo zakonske podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje, saj okrožni državni tožilec v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljal zmotne uporabe materialnega prava, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, višje sodišče pa je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo.

Peti odstavek 392. člena ZKP, ki ga je v konkretnem primeru uporabilo višje sodišče, določa, da v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak ravna po 1. odstavku 394. člena tega zakona. To se pravi, da ima pritožbeno sodišče po tej določbi pooblastilo, da na seji senata sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obtoženca obtožbe oprosti ali pa celo spremeni oprostilno sodbo v obsodilno, kadar je edini razlog za razveljavitev sodbe zmotno, ne pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Bistvo zmotne ugotovitve dejanskega stanja je v nepravilni metodi ugotavljanja dokazov (na primer neustrezna ocena njihove dokazne moči, napačno indično sklepanje itd.).

V primeru, ko bo pritožbeno sodišče ocenilo, da gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, bo tako imelo na izbiro več možnosti odločanja in sicer:

1. razveljavitev sodbe (1. in 3. odstavek 392. člena ZKP), da 2. samo razpiše obravnavo (1. odstavek 380. člena ZKP), ali pa 3. izpodbijano sodbo spremeni na seji senata (5. odstavek 392. člena ZKP).

Za katero od teh možnosti se bo sodišče odločilo, je seveda odvisno od procesnopravnega in materialnopravnega dejanskega stanja.

Tako se bo sodišče za razveljavitev sodbe odločilo praviloma tedaj, ko bo zaključilo, da je zmotna ugotovitev dejanskega stanja posledica nepopolnega dokaznega postopka. Kadar pa gre za zmotno dokazno oceno, oziroma ko je ta vsebinsko neprepričljiva, pa je potrebno na glavni obravnavi neposredno izvedene dokaze (vse ali le nekatere) ponoviti, pritožbeno sodišče praviloma naj ne bi sodbe razveljavilo, temveč bo samo opravilo obravnavo, saj bo na ta način postopek tudi hitreje rešen (torej bo izpolnjen tudi zakonski pogoj o upravičenih razlogih za opravo obravnave - 1. odstavek 380. člena ZKP). Razveljavitev sodbe z naročilom sodišču prve stopnje naj že izvedene dokaze glede ugotovitve dejstev, o katerih dokazanosti oziroma nedokazanosti je to že zavzelo stališče, še enkrat, to pot drugače, oceni, bi namreč že posegalo v sodniško neodvisnost. Taka sodba bi namreč lahko bila odraz vsiljenega prepričanja pritožbenega sodišča, ki ga je to zavzelo na seji (torej ne da bi dokaze neposredno izvajalo). Lahko pa bi sodišče prve stopnje v tem primeru tudi v nedogled vztrajalo pri svoji odločitvi, saj na stališče pritožbenega sodišča glede dejanskih vprašanj ni vezano.

Pritožbeno sodišče se bo torej odločilo za obravnavo le tedaj, ko bo podvomilo v dokazno oceno na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, saj tudi to sodišče (pritožbeno) veže načelo neposrednosti. Metodi ocenjevanja sodišč prve in druge stopnje morata biti namreč izenačeni, oziroma se bo pritožbeno sodišče glede objektivnih spoznavnih možnosti moralo postaviti v enak položaj kot sodišče prve stopnje, ki je izdalo izpodbijano sodbo, sicer ne bo sposobno izvesti svoje kontrolne funkcije. Kontrola pritožbenega sodišča namreč temelji na primerjavi med dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo samo, zaradi česar mora biti ta kontrola nujno neposredna v primeru, ko je tudi sodišče prve stopnje dokaze izvajalo neposredno, oziroma posredna v primeru, ko je sodišče prve stopnje sprejelo dokaze posredno z branjem izpovedb prič, zaslišanih pred preiskovalnim sodnikom, z branjem listin, itd. ali pa tedaj, ko bo drugače ugotovilo odločilno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo z napačnim sklepanjem. V tem primeru bo pritožbeno sodišče lahko sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, ne da bi opravilo obravnavo (5. odstavek 392. člena ZKP).

V konkretni kazenski zadevi je okrožni državni tožilec v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja, višje sodišče pa je njegovi pritožbi ugodilo in zaključilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja relevantna dejstva:

1. da je obtoženec posedoval obravnavano bančno kartico, 2. da je bil on edini, ki jo je uporabljal (ni je torej posojal, niti ni podatkov, da bi s kartico brez njegove vednosti razpolagal kdo drug), 3. da je bil edini priliv na njegov tekoči račun relativno nizek osebni dohodek (razen enega nakazila, ki ga je opravil sam), 4. da pri ugotovitvi ugotovljenega primanjkljaja ni šlo za računalniško napako, 5. da je torej imel obdolženec na računu ugotovljeno negativno stanje, ki ga je sam povzročil, 6. da je bil pri dvigovanju gotovine celo tako spreten, da mu je uspelo opraviti v istem dnevu dvojne dvige, torej dvigniti zneske preko dnevnega limita.

Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sklepalo, da je obtoženec izpolnil vse objektivne znake očitanega kaznivega dejanja, vendar pa se je sodišču pojavil resen dvom v obtoženčevo kazensko odgovornost oziroma v njegovo vedenje o stanju na tekočem računu, zaradi česar je ocenilo, da obtožencu ni mogoče dokazati naklepa.

S takšno presojo ugotovljenih dejstev pa se okrožni državni tožilec ni strinjal, čemur je z izpodbijano sodbo pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ocenilo je namreč, da je sodišče prve stopnje prišlo do izreka oprostilne sodbe na podlagi napačnega sklepanja, pri čemer je še posebej poudarilo tiste objektivne okoliščine (ki jih je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje), ki še posebej kažejo na to, da se je obtoženec zavedal vseh zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja in je dejanje hotel storiti (spretnost, ko je uspel zaznati nepovezanost bančnih avtomatov s trenutnim stanjem na tekočem računu in celo napako v programu, katera mu je omogočila dvojne dnevne dvige). Z izvedeno spremembo sodbe iz oprostilne v obsodilno sodišče tudi ni kršilo načela neposrednosti, saj iz že ugotovljenih objektivnih dejstev (torej iz znanega) sklepalo o obstoju subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja (na neznano dejstvo), oziroma je pri izvajanju kontrolne funkcije napravilo le drugačni dokazni sklep.

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika v pritožbi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), saj sodba te razloge vsebuje, oziroma je sodišče obrazložilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer spremenila ugotovljenega dejanskega stanja, saj okoliščina, ali je obtoženec prejemal denar tudi na račune pri drugih bankah, ne bi vplivala na ugotovitev, da je imel na tekočem računu, odprtem pri ... banki d.d., L., Enota C., ugotovljeno negativno stanje in da se je tega tudi zavedal. Očitki zagovornika, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (da je v celoti ostalo odprto vprašanje dejanskih nakazil na transakcijske račune obdolženca, da je šlo očitno za napake pri bančnem poslovanju, ne pa za "prelisičenje" računalniškega programa s strani obtoženca ter da gre v konkretnem primeru le za civilnopravno razmerje, ne pa za kaznivo dejanje), po prepričanju Vrhovnega sodišča, niso utemeljeni. Zakaj šteje v objektivnem pogledu obtožencu dejanje za dokazano, je obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tem ugotovitvam pa je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (Višje sodišče v Celju), pritožbene navedbe zagovornika v pritožbi zoper sodbo višjega sodišča, ki so zgolj pavšalne narave, pa ne vnašajo nikakršnega dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe. Isto velja tudi za očitke, ki se nanašajo na subjektivno plat obtoženčevega ravnanja, saj je pritožbeno sodišče v zadostni meri obrazložilo obtoženčev naklep, ko je ocenilo, da obtoženec ni mogel imeti utemeljenega pričakovanja, da bo avtomat sam vodil stanje na njegovem računu in da nedopustnih dvigov ne bo dovoljeval, pri čemer je z namenom, da obide take ovire, sicer uporabil poseben način dvigovanja denarja. Ni pa prezreti tudi okoliščine, da so obtoženčevi dvigi v tolikšni meri presegali prilive na račun, da nikakor ni možno sklepati o zmoti o stanju na računu. Sicer pa je sodišče imelo tudi dovolj podlage za oceno, da je bilo napačnih obremenitev računov zanemarljivo malo, pa še ti so se po izpovedbi takratnega programerja D.E. v glavnem nanašali na premajhno izplačilo denarja, kar je bilo odpravljeno že s tem, da se je stranka oglasila pri operaterju.

Pri presoji izrečene kazenske sankcije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče olajševalne in obteževalne okoliščine pravilno in popolnoma ugotovilo, in da so prišle še posebej olajševalne v zadostni meri do izraza v izrečeni pogojni obsodbi ter določeni kazni.

Ker je bil obtoženec spoznan za krivega, je dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino, odmerjeno glede na trajanje in zapletenost obravnavane kazenske zadeve, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).