Jedro

Kadar v predlogu za obnovo postopka navedeni novi dokazi lahko vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka, je prekinitev postopka z revizijo smotrna.

Izpodbojnostni razlogi se ne morejo uveljavljati samo z ugovorom, ampak je potrebno vložiti posebno tožbo za razveljavitev pogodbe.

Izrek

Postopek za obnovo se prekine do konca revizijskega postopka in se nadaljuje revizijski postopek.

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe, o stroških postopka ter o podrejenem tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe zavrže, v preostalem za zavrne.

Toženca morata tožniku v petnajstih dneh povrniti 923,97 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna izprazniti stanovanje in garažo ... in ju prostih oseb in stvari prepustiti tožniku. Tožencema je naložilo nerazdelno plačilo 2.368,55 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje, od navedenega datuma dalje pa tudi mesečno plačilo v višini 325,33 EUR ter plačilo tožnikovih pravdnih stroškov. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da sta toženca solastnika navedenega stanovanja in garaže, vsak do 1/2 ter da jima je tožnik dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, je zavrnilo. Zavrnjen je bil tudi podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan tožencema po prejemu preostanka dogovorjene kupnine izstaviti za vknjižbo lastninske pravice na predmetnem stanovanju in garaži primerno listino.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženca sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbijata z revizijo. Navajata, da je pritožbeno sodišče nonšalantno, s pavšalnimi navedbami odpravilo utemeljene pritožbene očitke. Ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na utemeljene pritožbene navedbe, je bila tožencema odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva, kršene pa so jima bile tudi pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Pomanjkljiva obrazložitev sodb nižjih sodišč tožencema preprečuje, da bi lahko učinkovito izpodbijala okoliščine, na katerih temelji zanju neugodna sodna odločba. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe namreč pomeni, da se je sodišče dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Revidenta se v zvezi s tem sklicujeta na ustavni odločbi Up 505/01 in Up 315/00. Sodišče prve stopnje je prezrlo prav vse izvedene dokaze, ki so bili v korist tožencev in v zvezi s temi dokazi ni zavzelo nobenega stališča. Prezrte so ostale izpovedbe priče S. V., I. R. in A. Ž., ki potrjujejo, da je tožnik želel toženca ogoljufati. Uveljavljata kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da sta toženca sama izpovedala, da sta pričela s postopkom pridobivanja kredita šele v avgustu 2007. To ne drži, saj iz prebrane listine, dopisa SKB, izhaja, da sta imela kredit odobren že aprila 2007, manjkala jima je le še overjena prodajana pogodba, kar je potrdila tudi priča S. V. Sodišče prve stopnje je prezrlo trditve tožencev, da je imel tožnik namen spraviti ju v zmoto, ter ju zapeljati, da v roku ne bi poravnala svoje obveznosti, predmetno stanovanje pa bi lahko sam prodal po višji ceni. Splošno znano je namreč, da so se cene nepremičnin od leta 2005 do dneva vložitve tožbe povečale za 40 odstotkov. Ker se nižji sodišči do teh trditev nista opredelili, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče S. V., revidenta dvomita, da sodišče pozna postopek pridobitve bančnega kredita. Banka ne bo odobrila stanovanjskega kredita ne da bi bila predložena overjena prodajana pogodba. Povsem običajno pa je, da se nakup stanovanja financira z bančnim kreditom. Tožnik je bil tudi v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava dolžan s tožencema skleniti novo prodajno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom ter jima s tem omogočiti najetje kredita. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do podane kazenske ovadbe zaradi suma goljufije, vložene zoper tožnika. Pri sodišču druge stopnje niso bila spoštovana pravila o dodeljevanju zadev v reševanje, saj je skrajno nenavadno, da je pritožbeno sodišče o predmetni zadevi odločilo v manj kot mesecu dni od predložitve. To pri tožencih, ob dejstvu, da je sodba pritožbenega sodišča neobrazložena, vzbuja dvom v nepristranskost drugostopenjskega sodišča. 4. Sodišče je revizijo v skladu s 375. členom ZPP vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

O prekinitvi postopka po predlogu za obnovo postopka:

5. Revizija je bila vložena 8. 7. 2009. Toženca sta dne 11. 3. 2010 vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP. Revizijsko sodišče se je zato moralo po četrtem odstavku 402. člena ZPP odločiti, kateri postopek se bo nadaljeval in kateri prekinil. Odločilo je, da se nadaljuje revizijski postopek in da se postopek z obnovo postopka prekine do konca revizijskega postopka, saj je ugotovilo, da odločanje v revizijskem postopku ni v nikakršni odvisnosti od obnovitvenega postopka, kar pomeni da ni razloga za prekinitev postopka z revizijo in je torej smotrneje prekiniti postopek obnove.

6. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenega dela revizije:

7. Toženca z revizijo grajata sodbo v celoti, torej tako njen del, s katerim je bilo odločeno o tožbenemu zahtevku tožnika, kot tudi tisti njen del, s katerim je bilo odločeno o njunem tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenemu zahtevku iz tožbe, ni dovoljena, saj je bila v obravnavani zadevi sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana 2. 3. 2009, to je po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D)(1), kar pomeni, da se je konkretni postopek nadaljeval po določbah tega zakona (prvi in drugi odstavek 130. člena ZPP-D).

Ena najpomembnejših novosti te (zadnje) novele Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(2) je prav nova ureditev revizijskega postopka. Stranke lahko (neposredno) vložijo revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija; drugi odstavek 367. člena ZPP); če ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP)(3). V tem primeru mora stranka najprej (pri Vrhovnem sodišču) vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP) in šele po (morebitni) dopustitvi samo revizijo. V konkretnem primeru revizija tožencev glede odločitve o tožbenemu zahtevku po tožbi ni dovoljena (že) po samem zakonu,(4) prav tako ni bila (predhodno) dopuščena, zaradi česar je revizija v tem delu nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Enako je Vrhovno sodišče storilo tudi z revizijo v delu, s katerem je izpodbijana odločitev o stroških postopka.

Odločitev o stroških postopka je namreč po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje pa je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP).(5) Sklep o stroških ni takšen sklep. Revizija tudi ni dovoljena glede odločitve o podrejenem tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. V primeru objektivne kumulacije tožbenih zahtevkov v razmerju eventualnosti (tretji odstavek 182. člena ZPP) in nediferencirane vrednosti spornega predmeta se po sodni praksi tega sodišča navedena vrednost lahko nanaša le na glavni, ne pa na podrejeni tožbeni zahtevek.(6) Glede neutemeljenega dela revizije:

8. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so revizijsko sodišče in stranke v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre del revizijskih navedb prav v tej nedovoljeni smeri, zato jih ni upoštevalo. Navedbe tožencev o njunih vlaganjih v predmetno stanovanje niso relevantne, saj zahtevka iz tega naslova nista postavila.

9. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (to je predvsem takrat, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju). Na to procesno kršitev revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke (prvi odstavek 371. člen ZPP), zato mora biti ta obrazložena: revident mora določno in razumljivo pojasniti, s katerim postopanjem ali opustitvijo je (nižje) sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tako, da (domnevno) kršen predpis navede ali kršitev vsebinsko opiše. S trditvami, da je pritožbeno sodišče odločilo nonšalantno, da je s pavšalnimi navedbami odgovorilo na utemeljene pritožbena očitke oziroma da nanje sploh ni odgovorilo, da sta obrazložitvi sodb nižjih sodišč pomanjkljivi itd., revidenta navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne moreta utemeljiti. Pritožbeno sodišče v svoji sodbi ni povzelo le ugotovitev sodišča prve stopnje, kot očitata revidenta, temveč je pritožbo vsebinsko obravnavalo in se opredelilo do bistvenega, zato se sodba lahko preizkusi. Preizkusiti je mogoče tudi sodbo sodišča prve stopnje, ki se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožencev. Izpovedbe, v reviziji izpostavljenih prič, niso ostale prezrte (glej stran šest sodbe sodišča prve stopnje in stran dva sodbe sodišča druge stopnje); sodišči sta pravilno pojasnili, zakaj dejstva glede (ne)možnosti najetja kredita v konkretnem primeru ne morejo biti odločilna, zato so vse revizijske navedbe v tej smeri nerelevantne. Tožnik namreč glede na vsebino sporne pogodbe ni bil zavezan h nudenju kakršnikoli pomoči tožencema pri pridobivanju preostanka kupnine. Iz pogodbe tudi ne izhaja, da bosta toženca razliko kupnine plača ravno iz naslova hipotekarnega kredita ali ko bo tožencu izplačana odškodnina. Splošna pravna načela tožnika k sklenitvi nove prodajne pogodbe ne morejo zavezovati, saj velja pogodbena avtonomija. Sodišče je ocenilo tudi druge dokaze, izvedene na predlog tožencev, ocena točno katerih naj bi še izostala, pa revidenta ne pojasnita. Očitki o kršitvah 22., 23. in 25. člena Ustave zato niso utemeljeni. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišč prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. Neutemeljeni so očitki glede protispisnosti. Okoliščina, kdaj sta toženca zaprosila za kredit, če sploh, v konkretnem primeru, kot že pojasnjeno, ne predstavlja odločilnega dejstva. Z navedbami glede kršitve pravil o dodeljevanju zadev v reševanje pri sodišču druge stopnje toženca bistvene kršitve določb postopka ne moreta utemeljeno uveljavljati, saj so ta predmet urejanja Sodnega reda in ne ZPP.

10. Res je, da se sodišči do trditev glede zatrjevane prevare nista posebej opredeljevali, vendar pa revidenta prezreta, da se izpodbojnostni razlogi ne morejo uveljavljati samo z ugovorom, ampak je potrebno vložiti posebno tožbo za razveljavitev pogodbe,(7) česar pa nista storila. Glede na navedeno so neutemeljeni revizijski očitki v zvezi s kazensko ovadbo, ki naj bi bila vložena zoper tožnika in s katero sta toženca želela dokazovati obstoj okoliščin glede prevare.

11. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženca z revizijo nista uspela, zato morata tožniku povrniti stroške odgovora na revizij, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo po predloženem stroškovniku, svoje stroške revizijskega postopka pa nosita sama.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 26/99 in nasl..

Op. št. (3): Pri tem pa sodišče revizije ne more dopustiti, če zakon določa, da revizije ni, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP).

Op. št. (4): Vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi za nedenarni tožbeni zahtevek je 21.396,50 EUR, vrednost uveljavljenega denarnega zahtevka pa ne presega zneska 40.000 EUR.

Op. št. (5): Glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4. Op. št. (6): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 259/2005 in druge.

Op. št. (7): Primerjaj 49. člen Obligacijskega zakonika.