Jedro

Okoliščina, da je oškodovanka oseba z že primarno nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, ki so v območju zmerne duševne manj razvitosti, sama po sebi še ne pomeni, da gre za osebo, ki se ne zaveda pomena in posledic spolnega življenja in zato ne more imeti v oblasti svojega razuma in volje v tem smislu, da bi lahko avtonomno in svobodno odločala o svojem spolnem življenju. Navedena okoliščina zato ne zadošča za zaključek, da je oškodovanka slabotna oseba v smislu 172. člena KZ-1.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Ker je zagovornik obtoženega v pritožbi predlagal, da se obrambo obvesti o seji senata, je pritožbeno sodišče postopalo v skladu s prvim odstavkom 378. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Od vseh pravilno obveščenih sta se seje udeležila le obtoženi in njegov zagovornik, pristopil pa je tudi sodni tolmač za albanski jezik. Državni tožilec na sejo ni pristopil, vendar to ni bila ovira, da ta ne bi bila opravljena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba obtoženčevega zagovornika je utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vseh odločilnih dejstev ter je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ali celo zmotno ugotovljeno.

6. Kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 stori kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola tako, da zlorabi njeno duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati. Pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da storilec s silo ali grožnjo doseže spolno občevanje ali drugo dejanje, temveč je odločilno, da zavestno zlorabi stanje napadene osebe, zaradi katerega se ta ne more upirati. Slabotnost osebe, ki je napadena s spolnimi dejanji, se nanaša tako na njeno prizadetost na duševnem področju, kot tudi na nemoč v fizičnem stanju. Bistveno je, da spolno napadena oseba zaradi stanja, v katerem se nahaja, ni sposobna izraziti svojega nasprotovanja storilčevemu ravnanju. Če gre za osebe, pri katerih obstaja možnost upiranja ali odločanja, čeprav v manjši meri, s tem kaznivim dejanjem niso zaščitene. Kaznivega dejanja v teh primerih ne bo, če bodo takšne osebe prostovoljno pristale na spolne odnose oziroma druga spolna dejanja, če pa bo storilec uporabil silo ali grožnjo, pa bo šlo za kaznivo dejanje posilstva po 170. členu KZ-1 oziroma spolnega nasilja po 171. členu KZ-1.1

7. Varstveni objekt kaznivega dejanja po 172. členu KZ-1 je pravica do spolne samoodločitve oseb, ki so slabotne in ki zaradi takega stanja niso sposobne nuditi odpora. Izhajajoč iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka oseba z že primarno nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, ki so v območju zmerne duševne manj razvitosti. Vendar slednje samo po sebi še ne pomeni, da gre za osebo, ki se ne zaveda pomena in posledic spolnega življenja in zato ne more imeti v oblasti svojega razuma in volje v tem smislu, da bi lahko avtonomno in svobodno odločala o svojem spolnem življenju. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da je bila oškodovanka ob obravnavanih dogodkih zbegana in prestrašena, da je izrazito negotova v njej nepoznanih okoliščinah in v splošnem slabo prilagodljiva in neiznajdljiva ter se zato ni bila sposobna dovolj učinkovito upirati, se postaviti zase ali se izogniti dogajanju, ki ga je doživela kot neugodno, ogrožujoče in ponižujoče. Vendar pa navedene ugotovitve, zlasti ob dejstvu, da je oškodovanka sicer spolno aktivno oseba, ki je imela bolj ali manj redne spolne odnose z drugimi osebami, še ne zadoščajo za zaključek, da je oškodovanka slabotna oseba v smislu 172. člena KZ-1. Glede na to, da za takšne osebe velja apriorna domneva nesposobnosti vsakršnih svobodnih spolnih dejanja2, pritožnik utemeljeno vnaša dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi z obravnavnima ravnanjema izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega.

8. Sodišče prve stopnje je upoštevaje izvedenski mnenji izvedenke psihiatrične stroke in izvedenca klinične psihologije sicer pravilno ugotovilo, da je obtoženi, kot oseba s povprečnimi sposobnosti zaznavanja in razumevanja osnovnih dogajanj v medsebojni komunikacii in s povprečnimi izkušnjami, v že vsakodnevnih socialnih odnosih bil sposoben spoznati oškodovanko kot osebo z intelektualnimi omejitvami. Vendar pa kot pravilno izpostavlja pritožnik izkazana zavest obtoženega glede nižje intelektualne sposobnosti oškodovanke, še ne pomeni zavesti, da je oškodovanka slabotna oseba v smislu 172. člena KZ-1. 9. Pri kaznivem dejanju po 172. členu KZ-1 gre za spolno občevanje oziroma spolno dejanje brez upiranja oziroma prostovoljno s strani oškodovanca. Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja se namreč ne zahteva oškodovančev odpor oziroma upiranje, prav tako ga ne izključuje njegov pristanek na spolno občevanje ali druga spolna dejanja. Storilec izkorišča stanje, ki onemogoča upiranje oziroma gre pri tem za takšno izkoriščanje, ki glede na okoliščino njegovega ravnanja omogoča ali olajša storilcu izvršitev spolnih dejanj.3 V obravnavanem primeru je odločilna ugotovitev, ali gre pri oškodovanki za slabotno osebo, ki zaradi njenega drugačnega stanja, ni bila zmožna dajati odpora ter da je obsojenec takšno njeno stanje zavestno izkoristil oziroma zlorabil. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljevalo okoliščine, ki naj bi predstavljale "kakšno drugačno stanje" oškodovanke, zaradi katerega se ni mogla upirati, niso prepričljivi. Prav tako pa je ostalo nerazčiščeno odločilno vprašanje glede oškodovankine (ne)sposobnosti imeti v oblasti svoj razum in voljo v tem smislu, da bi lahko avtonomno in svobodno odločala o svojem spolnem življenju. Kljub dopolnitvam izvedenskega mnenja, se ne gre strinjati s sodiščem prve stopnje, da je izvedenka psihiatrične stroke odgovorila na vsa vprašanja, pomembna za obravnavano zadevo. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko, zato niso prepričljivi. V posledici takšnega postopanja sodišča prve stopnje je ostalo dejansko stanje nepopolno ali celo zmotno ugotovljeno.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze ter dokazni postopek dopolniti s postavitvijo novega izvedenca psihiatrične stroke, ki bo odgovoril na vprašanje "ali je oškodovanka takšna slabotna oseba, za katero je značilno, da nima v oblasti svojega razuma in volje v tem smislu, da bi lahko avtonomno in svobodno odločala o spolnem življenju, saj se pomena in posledic spolnega življenja ne zaveda". Za tem pa po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, z upoštevanjem in vrednotenjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba, ponovno odločiti in svoje zaključke v sodbi prepričljivo obrazložiti.

1 mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, str. 251, GV, Ljubljana 2002. 2 Sodba Vrhovnega sodišča Kp 8/2008 z dne 24. 3. 2009 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 352/2007 z dne 29. 11. 2007