Jedro

Denarna kazen je predvidena in zasleduje k prisiljevanju dolžnika k pravočasni in pravilni izpolnitvi obveznosti iz sodne odločbe, v kateri je bila dolžniku naložena izpolnitev nedenarne obveznosti. V nasprotnem primeru bi se izvotlil namen izrečene denarne kazni, saj bi dolžnik po lastni presoji izbiral, kdaj bo svojo obveznost izpolnil in se ne glede na čas izpolnitve vsakokrat izognil izterjavi izrečene denarne kazni. Prosta presoja dolžnika glede roka izpolnitve nedenarne obveznosti bi tako nasprotovala namenu denarne kazni, tj. prisiljevanju k izpolnitvi nedenarne obveznosti, izrečena denarna kazen pa zato izgubila pomen.

Izrek

I.Pritožbi zoper sklep z dne 28. 2. 2025 se delno ugodi tako, da se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da dolžnik obveznosti po začasni odredbi ni izpolnil v naloženem roku.

Sicer se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu I. točke in III. točki izreka potrdi.

II.Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe zoper sklep z dne 28. 2. 2025.

III.Pritožba zoper sklep z dne 1. 4. 2025 se zavrne in se sklep potrdi.

IV.Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe zoper sklep z dne 1. 4. 2025.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 2. 2025 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugotovi, da dolžnik obveznosti, ki mu je bila naložena s sklepom o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 4/2024 z dne 15. 1. 2024 v točki I/I izreka sklepa ni izpolnil (I. točka izreka sklepa), na podlagi pravnomočnega sklepa o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 4/2024 z dne 15. 1. 2024 dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne kazni 4.000,00 EUR po uradni dolžnosti z rubežem denarnih sredstev dolžnika na računih pri organizaciji za plačilni promet (II. točka izreka sklepa), in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške postopka za izvršitev denarne kazni po uradni dolžnosti v višini 538,12 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper I. in III. točko izreka sklepa se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da sodišče nima podlage v procesnih pravilih, da v izreku sodne odločbe ugotovi obstoj dejstva, in sicer v konkretnem primeru, da naj dolžnik obveznosti ne bi izpolnil. Spet drugič navedeno dejstvo v izreku ni pravilno ugotovljeno, saj sodišče samo priznava, da je dolžnik obveznost izpolnil, in sicer 26. 1. 2024. Obveznost z izpolnitvijo ugasne, v konkretnem primeru se je to zgodilo že 26. 1. 2024. V kolikor obveznosti ni več, izvršilno sodišče z izvršitvijo denarne kazni ne more siliti dolžnika, da obveznost izpolni. Ne sodišče I. stopnje niti sodišče II. stopnje nista navedli razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse. Odstop od sodne prakse ni nedopusten, vendar mora biti obrazložen. Neobrazložen odstop od sodne praske pa predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Izrek o denarni kazni nima nekega samostojnega "temelja", temveč je njen izrek nujno odvisen od obstoja obveznosti iz izvršilnega naslova in odločitve o njeni prisilni izpolnitvi. Z izpolnitvijo glavne obveznosti je odpadla tudi že izrečena denarna kazen, ki je z grožnjo izvršitve jamčila za izpolnitev glavne obveznosti. Upnik ne sodišče nimata več pravice zahtevati (prisilne) izpolnitve, ker je tisto, kar je bilo upniku dolgovano, upnik dobil izpolnjeno. V konkretnem primeru je sodišče dne 28. 2. 2025, torej več kot eno leto po tem, ko je dolžnik obveznost izpolnil (26. 1. 2024), ugotovilo, da naj dolžnik obveznosti ne bi izpolnil pravočasno, zato ga je potrebno kaznovati. To pa ni namen instituta izvršbe z izrekanjem denarne kazni (226. člen ZIZ). Iz jezikovne kot tudi teleološke razlage četrtega odstavka 226. člena ZIZ je tako jasno razvidno, da se denarna kazen izvrši po uradni dolžnosti samo, če obveznost v času odločanja sodišča še vedno ni izpolnjena. Namen izvršitve denarne kazni je namreč vplivati na voljno ravnanje dolžnika, da bo ta obveznost vendarle izpolnil. Sodišče ne more samo izvršiti denarne kazni, ne da bi hkrati izreklo novo višjo denarno kazen. Z izpolnitvijo obveznosti bi se morala izvršba ustaviti, pa se ni. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kaj želi sodišče od dolžnika, da še naredi, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ustaljena sodna praksa rednih sodišč je ravno nasprotna. Le v primeru, da je treba dolžnika nadalje prisiljevati k spoštovanju izdane začasne odredbe z določitvijo novega roka in z izrekom nove, višje denarne kazni, je utemeljena izvršitev že izrečene denarne kazni. Pri izvršbi po uradni dolžnosti gre za javnopravno in ne za zasebnopravno razmerje. Upnik potem, ko je dobil obveznost izpolnjeno, svojega pravnega položaja ne more v ničemer več izboljšati, zato v teh postopkih nima nobenega pravnega interesa. Prav tako je izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe po uradni dolžnosti opr. št. Z 4/2024 z dne 28. 2. 2025 izdalo funkcionalno nepristojno sodišče. Sklep o dovolitvi izvršbe izda izvršilno sodišče (5. člen ZIZ) in ne pravdno sodišče. Funkcionalna pristojnost je del stvarne pristojnosti, zato je izpodbijani sklep izdalo stvarno nepristojno sodišče. Sodnica A. A. je razporejena na pravdni oddelek Okrajnega sodišča v Kranju, zato ni pristojna izdajati sklepov o dovolitvi izvršbi po uradni dolžnosti, kar lahko naredi samo sodnik razporejen na izvršilni oddelek Okrajnega sodišča v Kranju. Dolžnik bi glede na zgoraj pojasnjena stališča in argumenta podkrepljena tudi s sodno prakso pričakoval pojasnilo tako sodišča I. stopnje kot tudi II. stopnje, zakaj ima institut izvršbe z izrekanjem denarnih kazni po novem tudi kaznovalno naravo. V tem primeru bi institut denarne kazni z izvršbo po uradni dolžnosti postal orodje kazenskega sankcioniranja v rokah civilnega sodnika, pri čemer pa bi morale veljati vse kavtele kaznovalnega prava. V kazenskem pravu je še posebej izpostavljeno splošno pravno načelo določnosti v zakonu (lex certa ). Opis ravnanja kot kaznivega ravnanja mora vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja (storitev ali opustitev) z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični dogodek. To ni nepomembno, saj gre za zakonske znake kaznivega ravnanja. S tem je dolžniku kršena z Ustavo RS zajamčena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena v 25. členu Ustave RS. V konkretnem primeru pa je jasno, da niti abstrakten predpis, to je določba 4. odst. 226. člena ZIZ, ne predvideva sankcioniranja dolžnika, ki obveznost izpolni, vendar po poteku paricijskega roka in še pred izvršbo sodišča po uradni dolžnosti, niti tega ne določa konkretna sodna odločba, in sicer sklep Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 4/2024 z dne 15. 1. 2024. Gre torej za ravnanje, ki sploh ni kaznivo. V tem delu je zato izpodbijani sklep z dne 28. 2. 2025 neobrazložen, zaradi česar se izpodbijanega sklepa v tem delu sploh ne da preizkusiti. Za primerjavo dolžnik navaja še institut pogodbene kazni, kjer se torej upnik in dolžnik že na podlagi samega zakona (lex certa ) lahko dogovorita za plačilo pogodbene kazni tudi za primer same zamude z izpolnitvijo obveznosti. Postopek izvršbe po uradni dolžnosti se uvede po uradni dolžnosti brez predloga upnika (4. odst. 226. člena ZIZ). Predlagatelj je v tem primeru samo pobudnik postopka za izvršbo po uradni dolžnosti ne pa stranka postopka. Ker v takih izvršilnih postopkih ni upnika v procesnem smislu, se ne morejo uporabiti določbe, ki se uporabijo v "klasičnem" izvršilnem postopku. Edina stranka v takih postopkih je dolžnik oz. dolžniki, če jih je na dolžniški strani več. Upnik v konkretnem postopku izvršbe po uradni dolžnosti ni stranka postopka, zato je bilo njegovo sodelovanje v postopku nepotrebno. Upnikovi stroški so bili za postopek izvršbe po uradni dolžnosti tako nepotrebni. Sodišče zato upniku ne bi smelo priznati nobenih izvršilnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3.Z izpodbijanim sklepom z dne 1. 4. 2025 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 11. 3. 2025, vložen proti II. točki sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 4/2024 z dne 28. 2. 2025 zavrne.

4.Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dolžnik. Podaja številne enake pritožbene navedbe, kot jih je podal že v pritožbi zoper sklep z dne 28. 2. 2025, zato višje sodišče povzema le še dodatno podane navedbe, obe pritožbi zoper oba izpodbijana sklepa po obravnava skupaj. Dolžnik torej dodatno navaja, da podlaga za sklep o izvršbi ne more biti sporna I. točka izreka sklepa Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 4/2024 z dne 28. 2. 2025, zato je preuranjena, nepravilna in nezakonita tudi II. točka sklepa Okrajnega sodišča sklepa Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Z 4/2024 z dne 28. 2. 2025, sprejeta na njeni podlagi. Zaključek sodišča I. stopnje iz 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je neustaven, češ da se z denarno kaznijo ne sili k izpolnitev obveznosti, temveč gre za realizacijo denarne kazni zaradi nepravočasne izpolnitve, kar ni nič drugega kot kaznovanje. Ne drži, da je bistveno, da dolžnik obveznosti v naloženem roku ni izpolnil. Na drži stališče iz izpodbijanega sklepa, da je namen denarne kazni, da se od dolžnika doseže spoštovanje obveznosti. Dolžnik namreč obveznost lahko izpolni, kljub temu, da je ne spoštuje. Nedosledno je sklicevanje sodišča I. stopnje tudi na stališče VSRS Sklep II Ips 65/2021 z dne 15. 9. 2021, saj je ravno vrhovno sodišče v tej zadevi izpostavilo, da je nadaljnji pogoj za izvršitev denarne kazni po uradni dolžnosti, da sodišče ugotovi, da dolžnik obveznosti ni izpolnil. V konkretnem primeru v času izdaje sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti ni ničesar več, kar bi bil možno izvršiti, razen če ima denarna kazen po novem kaznovalno naravo. Upnik je obvestil sodišče, da je dne 26. 1. 2024 obveznost dobil izpolnjeno, vendar je vztrajal pri denarnem kaznovanju dolžnika, kar je nedopustno. Taka razlaga 4. odst. 226. člena ZIZ, kot jo je dalo sodišče I. stopnje, bi bila tudi neustavna. Priglaša pritožbene stroške.

5.Pritožba zoper sklep z dne 28. 2. 2025 je delno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena. Pritožba zoper sklep z dne 1. 4. 2025 ni utemeljena.

6.V zadevi teče izvršba za izterjavo nedenarne terjatve na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi po določbah 226. člena ZIZ, torej po pravilih, ki veljajo za dosego dejanj, ki jih mora opraviti le dolžnik (t.i. nenadomestna dejanja). Gre za izvršbo z uporabo posredne prisile, to je z izrekanjem denarnih kazni, s katerimi naj bi se dolžnika prisililo, da izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Kadar ravna dolžnik v nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti ali opustiti, mu določi sodišče s sklepom o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 226. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi izreče sodišče tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti (tretji odstavek 226. člena ZIZ). Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni; hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti (četrti odstavek 226. člena ZIZ).

7.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku naložilo, da upniku v roku 3. dni izda izpisnico - listino z vsebino, da je upnik prost, da si za obdobje do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka med strankama, ki bo začet na podlagi te začasne odredbe, uredi sodelovanje z drugim klubom po svoji izbiri in da se za ta čas pri B. registrira kot igralec drugega kluba. Za primer, da dolžnik v roku ne bi izpolnil obveznosti, mu je sodišče izreklo denarno kazen v znesku 4.000,00 EUR. Nesporno je v tej zadevi dejstvo, da dolžnik nedenarne obveznosti ni izpolnil v roku, ki se je iztekel 22. 11. 2024 in o čemer je upnik z vlogo z dne 25. 1. 2024 obvestil sodišče. Nedenarno obveznost je dolžnik nato izpolnil 26. 1. 2024.

8.Višje sodišče uvodoma ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje o ugotovitvi, da dolžnik ni izpolnil naložene mu obveznosti (v roku), ne bi smelo odločiti v izreku. Gre za sklep ugotovitvene narave, ki ga nobena zakonska določba ZIZ ne prepoveduje. Drži pa, da izpodbijana ugotovitev ni povsem pravilna, saj kot pravkar povedano, dolžnik svojo obveznost je izpolnil, le da je ni izpolnil v roku. Pritožba dolžnika je glede I. točke izreka po povedanem delno utemeljena in je I. točko izreka treba spremeniti tako, da se ugotovi, da dolžnik obveznosti po začasni odredbi ni izpolnil v naloženem roku (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9.V svojih prejšnjih odločbah višje sodišče sicer res ni izrecno zapisalo, da in zakaj odstopa od prejšnje sodne prakse, vendar pa je podalo razloge, zakaj odloča na način, kot je odločalo. Pojasnilo je namreč, da je denarna kazen predvidena in zasleduje k prisiljevanju dolžnika k pravočasni in pravilni izpolnitvi obveznosti iz sodne odločbe, v kateri je bila dolžniku naložena izpolnitev nedenarne obveznosti. V nasprotnem primeru bi se izvotlil namen izrečene denarne kazni, saj bi dolžnik po lastni presoji izbiral, kdaj bo svojo obveznost izpolnil in se ne glede na čas izpolnitve vsakokrat izognil izterjavi izrečene denarne kazni. Prosta presoja dolžnika glede roka izpolnitve nedenarne obveznosti bi tako nasprotovala namenu denarne kazni, tj. prisiljevanju k izpolnitvi nedenarne obveznosti, izrečena denarna kazen pa zato izgubila pomen (prim. 8. točko obrazložitve sklepa IV Ip 1181/2024 z dne 18. 11. 2024). Iz citiranih razlogov je dolžnik lahko razbral razloge za odločitve višjega sodišča oziroma za odstop od sodne prakse, višje sodišče pa jih kot take na tem mestu tudi izrecno označuje. Na tem mestu višje sodišče dodaja, da tudi ne bi bilo dopustno, da bi bila obravnava dolžnikov, ki bi obveznosti izpolnjevali z razločno dolgimi zamudami, neenaka glede na to, kdaj bi sodišče prve stopnje odločalo o izterjavi denarne. Namen denarne kazni (teleološka razlaga) ni le v tem, da bi dolžnik obveznost, ob poljubnem času, morebiti celo že tedaj, ko je za upnika izpolnitev obveznosti izgubila pomen, "vendarle izpolnil". Teleološka razlaga terja, da dolžnik svojo obveznost tudi izpolni v roku. Le na ta način je namen sodne odločbe v celoti izpolnjen. Višje sodišče torej ne pritrjuje stališču iz druge pritožbe, da ne drži, da je namen denarne kazni, da se od dolžnika doseže spoštovanje obveznosti (v določenem roku) ali nasploh spoštovanje obveznosti. Nebistveno je, ali je stranka odločbe sodišča spoštuje v psihičnem smislu, je pa bistveno, da jih realizira. Prav tako dolžnik konkretno ne pojasnjuje, višje sodišče pa ne najde razlogov, zakaj bi bila takšna razlaga četrtega odstavka 226. člena ZIZ neustavna. Stališču Ustavnega sodišča v odločbi U-I-339/98 namreč po prepričanju višjega sodišča ne nasprotuje, saj takšna razlaga denarni kazni ne da kaznovalne narave.¹ Odločba U-I-344/06 pa se nanaša na odvzem prostosti v okviru izvršilnega postopka zaradi ravnanj, določenih v 31. členu in v prvem odstavku 33. člena ZIZ.

10.Tudi sicer pa izpodbijana odločitev ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse, saj sodna praksa ni povsem enotna. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 65/2021 zapisalo, da v sklepu po 226. členu ZIZ sodišče določi rok, v katerem naj dolžnik izpolni svoje nenadomestno dejanje iz izvršilnega naslova, sicer bo po poteku tega roka po uradni dolžnosti opravilo izvršbo za izterjavo denarne kazni. Ta rok ni paricijski rok, temveč je rok, v katerem lahko dolžnik še izpolni obveznost, ne da bi se začela izvršba za prisilno izterjavo izrečene denarne kazni. Enako velja za roke, določene v skladu s četrtim in petim odstavkom istega člena. Povedano drugače, paricijski rok odlaga začetek izvršbe za opravo dejanja iz izvršilnega naslova. Če dolžnik v tem roku izpolni svojo obveznost, do izvršbe sploh ne pride. Rok iz sklepov po 226. členu ZIZ pa odlaga začetek izvršbe za izterjavo zagrožene denarne kazni, izrečene v izvršilnem postopku zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja. Gre za rok, v katerem se dolžnik z izvršitvijo nenadomestnega dejanja izogne izvršbi za izterjavo denarne kazni, ki kot pridružen (adhezijski) postopek sodi v širši kontekst izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja. Sklep o izreku denarne kazni po 226. členu ZIZ je izvršilni naslov za izvršbo te kazni po uradni dolžnosti. Sklep je izvršljiv takoj po izteku v njem določenega roka za opravo nenadomestnega dejanja, ki teče od vročitve sklepa dolžniku ne glede na to, ali je tedaj že pravnomočen ali ne. Nadaljnji pogoj za izvršbo denarne kazni pa je, da sodišče ugotovi, da dolžnik obveznosti iz izvršilnega naslova v tem dodatnem roku ni izpolnil.² Odločitve, ki jih navaja pritožnik, so res drugačne, vendar pa iz povzete odločbe VSRS izhaja, da je stališče sodne prakse tudi nasprotno. Tudi v s strani VSRS obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim je začelo izvršbo denarne kazni po uradni dolžnosti, ugotovilo, da dolžnik svoje obveznosti iz izvršilnega naslova v danem roku ni izpolnil (ugotovitev v začetku 1. točke izreka). Nazadnje je VSRS še zapisalo, da je v tistem primeru dolžnik v pritožbi navedel, da je svojo obveznost izpolnil 3. 3. 2020. Tega torej ni storil v danem roku iz sklepa o izvršbi in tudi ne pred izdajo novega sklepa po četrtem odstavku 226. člena ZIZ o določitvi nove, višje denarne kazni. Sodišče druge stopnje je zato po stališču VSRS pravilno zapisalo, da pravočasne izpolnitve dolžnik ni niti zatrjeval, kar je utemeljevalo izterjavo že izrečene denarne kazni. V drugi pritožbi dolžnik izpusti bistveni besedi iz sklepa VSRS, in sicer, da je pogoj za izvršitev denarne kazni po uradni dolžnosti, da sodišče ugotovi, da dolžnik ni izpolnil obveznosti v dodatnem roku.

11.Višje sodišče tudi tudi ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da je ugotovitev neizpolnitve obveznosti (v roku) in izterjava prej izrečene denarne kazni možna le hkrati z izrekom nove, višje denarne kazni. Beseda "hkrati" se nanaša le na časovni vidik izdaje sklepa o določitvi novega roka in izreku nove denarne kazi, ki je možen (ne pa nujen) le hkrati s sklepom o dovolitvi izvršbe za prej izrečeno denarno kazen, ne določa pa pogoja za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

12.Drži dalje, da je izrek denarne kazni nujno odvisen od obstoja obveznosti iz izvršilnega naslova in odločitve o njeni prisilni izpolnitvi. Vendar pa v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ni izreklo nove denarne kazni, temveč je le ugotovilo, da dolžnik (v določenem roku) svoje obveznosti ni izpolnil in izterjalo že prej pravnomočno in izvršljivo denarno kazen. Za izrek nove, višje denarne kazni v obravnavani zadevi res ni več pogojev, zato je sodišče prve stopnje tudi ni izreklo, saj dolžnika res ni potrebno več nadalje prisiljevati k spoštovanju začasne odredbe. Podlaga za izterjavo denarne kazni po uradni dolžnosti ni I. točka sklepa z dne 28. 2. 2025, temveč sklep o izrečeni denarni kazni v sklepu o začasni odredbi, ki je kot že povedano (po citatu odločbe VSRS) izvršilni naslov, ob tem pa ni bila izpolnjena tudi denarna obveznost iz naslova denarne kazni.

13.Četudi upnik po izpolnitvi obveznosti svojega pravnega položaja v tej zadevi ne more več izboljšati in gre pri izterjavi denarne kazni za nekakšno javnopravno razmerje, to ne spremeni dejstva, da je sklep o v začasni odredbi izrečeni denarni kazni izvršilni naslov, da je izvršilno sodišče nanj vezano in da mora denarno kazen zato izterjati po uradni dolžnosti. Obveznost namreč ni bila izpolnjena pravočasno, kar je tudi za za upnika očitno bistveni del obveznosti, sicer ne bi predlagal izdaje začasne odredbe.

14.Neutemeljene so pritožbene navedbe o funkcionalni nepristojnosti sodišča. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ takega izraza oziroma instituta ne pozna. Prav tako zakon govori o pristojnosti sodišč in ne sodnikov, ki so zgolj zaradi specializacije in delitve dela razporejeni na posamezne oddelke. Tudi sicer pa izterjava denarne kazni po uradni dolžnosti sodi v okvir odločanja v zadevah zavarovanja.

15.Ne drži dalje niti, da ima institut izvršbe z izrekanjem denarne kazni in z izvršbo po uradni dolžnosti po novem kaznovalno naravo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v danem primeru sicer res ne gre več za siljenje k izpolnitvi, temveč za realizacijo denarne kazni zaradi nepravočasno izpolnitve. Bistveno je namreč, da dolžnik v s strani sodišča naloženem roku obveznosti ni izpolnil. Višje sodišče ne vidi, dolžnik pa tudi ne pojasnjuje, zakaj naj bi bil tak zaključek neustaven.

16.Posledično so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja, da za "kaznovanje" ni izpolnjen pogoj lex certa. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-145/03 zavrnilo argument, da bi vsako "sankcioniranje", pa čeprav ga zakon imenuje "kazen", morali šteti za odločanje o kazenski "obtožbi", kar bi hkrati izključevalo možnost, da se o tem odloča v okviru nekega drugega, na primer pravdnega (ali izvršilnega) postopka. Ni mogoče vsake opredelitve prepovedanih ravnanj (in sankcij za kršitev te prepovedi) šteti za opredelitev kaznivih dejanj, za kar bi morala biti izpolnjena vsebinska jamstva, ki jih zanje Ustava posebej določa. Prav tako odločanja o izrekanju sankcij za kršitve teh prepovedi ni mogoče vedno šteti za kazenski postopek, v katerem bi zato morala biti izpolnjena vsa ustavna procesna jamstva, ki se posebej nanašajo na kazenski postopek (tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004 in OdlUS XIII, 61). Višjemu sodišču se zato ni potrebno opredeljevati še do ustavnih odločb, ki se v zvezi z načelom lex certa nanašajo na kazenski postopek.

17.Četudi gre pri izterjavi denarne kazni po uradni dolžnosti res za nekakšno javnopravno razmerje, je vendarle upnik tisti, ki mora sodišče obvestiti o neizpolnitvi obveznosti (kar je upnik tudi storil) in predlagati izterjavo izrečene denarne kazni. Zato višje sodišče ocenjuje, da ima še vedno položaj stranke - upnika v postopku, posledično pa skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ pravico do povrnitve stroškov, ki so bili za izvršbo potrebni. Tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa z dne 28. 2. 2025 tako ni utemeljena.

18.Pritožba zoper nespremenjeni del I. točke izreka sklepa z dne 28. 2. 2025 in III. točko izreka sklepa z dne 28. 2. 2025 po pojasnjenem ni utemeljena, prav tako tudi ne pritožba zoper sklep z dne 1. 4. 2025. Višje sodišče v zvezi z obema izpodbijanima sklepoma tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo zoper nespremenjeni del I. točke izreka in III. točko izreka sklepa z dne 28. 2. 2025 je višje sodišče zato zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako je po pojasnjenem zavrnilo pritožbo zoper sklep z dne 1. 4. 2025 in navedeni sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19.Dolžnik je s pritožbo zoper sklep z dne 28. 2. 2025 sicer delno uspel, vendar pa s tem ni vplival na končni rezultata postopka, zato sam krije svoje stroške, ki so mu z njo nastali. S pritožbo zoper sklep z dne 1. 4. 2025 pa dolžnik v celoti ni uspel ter zato prav tako sam krije svoje stroške, ki so mu z njo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1V tej, pa tudi ne drugih odločbah Ustavno sodišče tudi ni imelo pred sabo primera, kjer bi bila obveznost izpolnjena prepozno.

2Takšno je tudi stališče Borivoja Starovića v Komentarju Zakona o izvršnom postupku (zakonodavstvo, teorija, praksa), II. prerađeno i dopunjeno izdanje, Novi Sad 1991, stran 560.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 226, 226/1, 226/3, 226/4, 272

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.