Jedro

Ob ugotovitvi, da dolžnik še ni vrnil posojila po veljavni posojilni pogodbi, samo zato, ker je upnik poskusil vnovčiti dva akceptna naloga v previsokih zneskih (med strankama pa sta sporna valutna klavzula in višina pogodbene obrestne mere), še ni utemeljen zahtevek na vrnitev (preostalih) akceptnih nalogov, danih v zavarovanje plačil po tej posojilni pogodbi.

Naročitelj, ki je dal prevzemniku naročila nalog za izpolnitev in vnovčenje akceptnih nalogov, ne more odstopiti od pogodbe o naročilu po 765. členu ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 121.945,00 SIT, sama pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na vrnitev 14 akceptnih nalogov, izdanih v korist tožene stranke za zavarovanje terjatev iz posojilne pogodbe ter na razvezo te posojilne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo, podredno pa razveljavitev. Navedla je, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da je bila posojilna pogodba, ki jo je sklenila s toženo stranko, sklenjena z valutno klavzulo. Pogodba je glede tega vsaj nejasna, ker pa jo je napisala tožena stranka, bi jo bilo po 100. členu ZOR treba razlagati v korist tožeče stranke. Obrazložitev sodbe o vprašanju valutne klavzule je bistveno pomanjkljiva, zato je ni mogoče preizkusiti.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka grobo zlorabila pooblastilo za izpolnitev akceptnih nalogov, kar bi narekovalo ugoditev tožbenemu zahtevku na njihovo vrnitev. To sledi tudi iz določb 765. člena in 752. člena v zvezi z 226. členom ZOR.

Pri tem so tudi razlogi sodbe o tem, da bo v primeru nadaljnjih zlorab tožbeni zahtevek na vrnitev akceptov utemeljen, v nasprotju z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka in razlogi za tako odločitev. Tožeča stranka soglaša z ugotovitvijo sodišča o tesni povezanosti sporne posojilne pogodbe in gradbene pogodbe, ki bi jo morala izpolniti tožena stranka. Nato navaja številne obveznosti iz gradbene pogodbe, ki jih tožena stranka ni in jih ne bo izpolnila in trdi, da o tem med istima strankama pri istem sodišču teče pravda VIII Pg .... (zaradi česar bi bilo potrebno postopek v tej zadevi prekiniti). Zaradi tega tudi posojilna pogodba ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in ni dosegla svojega namena, zato bi jo bilo treba razvezati po 1. odst. 133. člena ZOR. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje sodišča na aneks št. 5 h gradbeni pogodbi, ker iz njega ne izhaja, da bi tožena stranka svoje obveznosti izpolnila, ampak sta z njim le določena revalorizirana obračunska vrednost del in način končnega obračuna. Na koncu pritožnica opozarja na revizijsko poročilo Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, v katerem je ugotovljeno, da tožeča stranka do tožene po sporni posojilni pogodbi nima nobenih obveznosti in da delno odplačilo posojila lahko predstavlja oškodovanje družbene lastnine.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v obširnem odgovoru, v katerem je odgovorila na vse pritožbene trditve, navedla, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena z uporabo valutne klavzule. O tem ima izpodbijana sodba sicer res bolj skromne, vendar dovolj prepričljive razloge, ki zadoščajo za njen preizkus.

Res je namreč, da sta se stranki dogovorili za vračanje posojila po načrtu odplačevanja, ki je priloga pogodbe in ki ga je tožeča stranka prejela od tožene naslednji dan po podpisu pogodbe. V njem so obroki za vračanje posojila navedeni v DEM, zapisano pa je, da se posojilo vrača v tolarski protivrednosti na dan plačila. Tak zapis je popolnoma jasen, zato ne pride v poštev njegova razlaga po 100. členu ZOR, kot to predlaga pritožnica. Pravilna je tudi dokazna ocena prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi ugovarjala takemu načrtu odplačevanja posojila. Ob nespornem dejstvu, da temu ni ugovarjala niti pri vnovčitvi prvega akceptnega naloga, ko je bila valutna klavzula tudi uporabljena, niti ni bistveno, kako so pogodbo ocenjevale priče (zlasti ne priča F. L., ki ni bil udeležen pri njenem sklepanju in je le ocenjeval njeno vsebino). Pri tem pa iz njihovih izpovedi tudi ne izhaja to, kar trdi v pritožbi tožeča stranka. Tako priča N. M. ni izpovedala, da bi ona sklepala sporno pogodbo, razložila pa je, da so posojilo med letom sicer v knjigovodstvu vodili kot tolarsko, a bi ga ob koncu leta uskladili glede na tečaj tuje valute, če bi bila dogovorjena valutna klavzula.

Tudi iz izpovedi priče L. M., na katero se sklicuje pritožba sledi, da pravzaprav ni sporna valutna klavzula, ampak višina obrestne mere.

Načrta odplačevanja posojila, iz katerega je najbolj jasno viden dogovor o valutni klavzuli, ob zapisu 2. člena pogodbe, da je to priloga (ne sestavni del) pogodbe, seveda ni mogoče šteti za enostransko ponudbo tožene stranke tožeči, kot to trdi tožeča stranka v pritožbi. Dejansko stanje o tem vprašanju torej ni zmotno ugotovljeno, sodba pa ima dovolj razlogov, da jo je moč preizkusiti.

Pritožba nima prav, ko pravi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pri vnovčevanju akceptnih nalogov grobo zlorabila pooblastilo tožeče stranke za njihovo izpolnitev. Ravno nasprotno - prvostopno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe (2. odst. na 5. strani) zavzelo stališče, da tožena stranka pooblastila ni grobo zlorabila. Tej ugotovitvi sledi pravilen sklep, da na tej podlagi zahtevek na vrnitev akceptnih nalogov ni utemeljen (kaj se bo zgodilo, če bo tožena stranka še naprej v previsokih zneskih vnovčevala akceptne naloge, za odločitev v tej zadevi ni pomembno, zato ni mogoče govoriti o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo zavrnitve tožbenega zahtevka in nadaljnjo obrazložitvijo sodbe o možnih posledicah bodočih zlorab pooblastila pri izpolnjevanju akceptnih nalogov). V primeru naročila (naloga) za izpolnitev akceptnega naloga gre za naročilo, dano zato, da bi prevzemnik lahko dosegel izpolnitev neke svoje terjatve od naročitelja, zato glede na določbo 770. člena ZOR tožeča stranka ni upravičena odstopiti od naročila po 765. členu ZOR. Tudi če prevzemnika naročila zaradi odmika od naročila in navodil za izpolnjevanje akceptnih nalogov štejemo za nedopustnega gestorja (2. odst. 752. člena in 226. člen ZOR), v tem ni najti podlage za zahtevek na vrnitev akceptnih nalogov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi dejstvo, da je tožeča stranka toženi plačala avans po že omenjeni gradbeni pogodbi (glej aneks št. 5) in to ravno s posojilom, ki ji ga je dala tožena stranka (brez finančno-tehnične izvedbe prenosa sredstev po posojilni pogodbi od tožene k tožeči stranki in nato vrnitve istega zneska kot avansa toženi stranki). S tem je bil namen posojilne pogodbe že uresničen in je sedaj ni več možno obravnavati v odvisnosti od gradbene pogodbe, kot to razume tožeča stranka. Zato ni mogoče govoriti o spremenjenih okoliščinah, ki bi imele za posledico, da zaradi njih ne bi mogel več biti uresničen namen pogodbe v takšni meri, da posojilna pogodba očitno ne bi več ustrezala pričakovanjem pogodbenih strank, zaradi česar bi bil utemeljen zahtevek na njeno razvezo po 1. odst. 133. člena ZOR. Ob tem pa je treba še ugotoviti, da iz trditev tožeče stranke (podrobno podanih šele v pritožbi) izhaja, da v pravdi VIII Pg .... toži toženo stranko na izpolnitev gradbene pogodbe, kar samo še dodatno utrjuje zaključek, da je bil namen posojilne pogodbe že v celoti uresničen in da zato tudi ni nobenega razloga za prekinitev te pravde do zaključka pravde VIII Pg ...,, česar nobena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni predlagala.

Po stališču sodišča druge stopnje je torej za odločitev o tožbenem zahtevku na vrnitev akceptnih nalogov bistveno, da posojilna pogodba med pravdnima strankama še velja in da tožeča stranka toženi posojila nedvomno še ni vrnila, čeprav je posojilna doba že potekla. Predvsem iz tega razloga tožbeni zahtevek na vrnitev akceptnih nalogov, danih v zavarovanje obveznosti iz posojilne pogodbe, ne more biti utemeljen.

Za odločitev v tej pravdi pa tudi ne morejo biti bistvene ugotovitve revizijskega poročila, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Sodišče namreč v pravdi sodi na podlagi dejstev in dokazov, ki jih navedejo oziroma predložijo stranke in ki v tej pravdi niso bila taka, da bi bilo na njihovi podlagi moč sklepati na oškodovanje družbene lastnine ali neveljavnost kakšne od spornih pogodb.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zmagala, zato ji je glede na določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP sodišče druge stopnje prisodilo stroške pritožbenega postopka v znesku 121.945,00 SIT, upoštevaje odvetniško in taksno tarifo (10 točk po 66,50 SIT za konferenco pooblaščenca s stranko, 1000 točk po 66,50 SIT nagrade pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo in 1% tolarskega zneska vrednosti spora za takso za odgovor na pritožbo).

Obenem je odločilo, da tožeča stranka svoje pritožbene stroške nosi sama.