Jedro

Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh plačati znesek 2.428,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2014 do plačila. Sklenilo je, da za odločanje o tožbi v zvezi s tožbenim zahtevkom bruto zneskov od vtoževanega neto zneska odškodnine ter za odvod davkov in prispevkov sodišče ni pristojno in tožbo v tem obsegu zavrglo. Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 1.166,26 EUR v osmih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni upoštevalo specifike narave dela na misiji v tujini, zaradi katere je potrebno drugačno razumevanje pravice do tedenskega počitka. Okoliščine stalne prisotnosti v bazi, predpisano oblačilo, osebna higiena ter vzdrževanje funkcionalnosti bivalnih prostorov so neizbežno potrebne zaradi narave dela in organizacije življenja na misiji in ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka. Sklicuje se na določbe ZDR, ZDR-1, Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski, ki urejajo pravico do tedenskega počitka. Navaja, da je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je svojo odločitev v 6. točki obrazložitve najprej utemeljilo z razlogi, zakaj je verjelo skladnim izpovedim tožnika in njegovih prič, da na misiji niso imeli niti enega prostega dneva in da so evidence obremenjenosti podpisovali brez vprašanj in jih bili primorani podpisati, v nadaljevanju pa je navedlo, da šteje mesečne evidence za verodostojne. Ni logično, da bi sodišče istočasno verjelo tožniku in pričam, obenem pa evidence o prostih dnevih pripadnikov štelo za verodostojne. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi odločitve so jasni in med njimi ni nasprotij. To velja tudi za razloge v zvezi z domnevno nasprotujočo si dokazno oceno evidenc tožene stranke in izpovedi tožnika in prič, ki jo izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Med odločitvijo v izreku in obrazložitvijo ni nobenega nasprotja. Tožena stranka si napačno razlaga zapis v 6. točki obrazložitve sodbe, v kateri je navedeno, da sodišče šteje za verodostojne mesečne evidence, na katerih toženka utemeljuje svoje navedbe o prostih dnevih, ki naj bi bili vojakom, torej tudi tožniku, zagotovljeni v času misije. Temu zapisu namreč sledi ugotovitev sodišča, da so pripadniki te evidence podpisali, ker so nadrejeni to pričakovali in ker s tem v zvezi niso želeli težav (iz česar izhaja logični sklep, da jih niso podpisali zato, ker so v evidentiranih dneh, ki so navedeni v evidencah tožene stranke, dejansko imeli proste dni tedenskega počitka). Na tej podlagi je sodišče sprejelo pravilen dokazni zaključek, da tožnik v času misije ni imel niti enega dneva tedenskega počitka, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni izpovedi tožnika in zaslišanih prič, tudi tožniku nadrejenih. Po vsebini pritožba v okviru tega pritožbenega razloga izraža nestrinjanje z dokazno oceno in pravno presojo sodišča, kar pa (prav tako neutemeljeno, kot je obrazloženo v nadaljevanju) pomeni uveljavljanje ostalih dveh pritožbenih razlogov.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino, ker mu tožena stranka ni omogočila izrabe tedenskega počitka v obdobju, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe v mirovnih silah KFOR ... na Kosovo (od ... do ...) in sicer za 23 dni neizrabljenega tedenskega počitka.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ima delavec v skladu s prvim odstavkom 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tudi 5. člen Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske napotenih v mednarodne operacije in misije z dne 7. 2. 2014 pripadnikom SV v času opravljanja nalog v tujini zagotavlja en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izrabijo izključno na območju države, v kateri opravljajo naloge (ne pa po vrnitvi v domovino).

8. Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti. Že dejstvo, da je na domnevni prosti dan v izvršitev prejemal delovne naloge (ne glede na to, koliko časa naj bi izpolnitev obveznosti iz posameznih delovnih nalogov trajala), pomeni kršitev neprekinjenega počitka. Tudi dejstvo, da je moral nositi uniformo in biti ustrezno urejen ter imeti pri sebi orožje, vpliva na presojo, da tedenski počitek tožniku ni bil zagotovljen, saj je moral biti tožnik, enako kot njegovi sodelavci na misiji, prav vsak dan na misiji v pripravljenosti za delo, kar je bilo povezano s posredovanji – tudi na dneve, ko naj bi bil prost. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvostopenjsko sodbo IV Pd 941/2016 v podobni zadevi. V istovrstnih zadevah je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče do izpostavljenih vprašanj, ki je bilo v bistvenem potrjeno tudi s stališči Vrhovnega sodišča v večjem številu zadev, ki jih je obravnavalo (na podlagi sklepov o dopustitvi revizije - npr. odločba VSRS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 in druge).

9. Ker tožena stranka tožniku koriščenja tedenskega dopusta ni omogočila, je odločitev po temelju pravilna. Pritožba višine odškodnine niti ne izpodbija. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa je bilo ugotovljeno, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede izračuna odškodnine (ki upošteva tožnikovo plačo na misiji, ki je znašala 3.036,25 EUR, urno postavko, izračunano glede na povprečno plačo za 174 ur mesečno, ter 23 dni neizrabljenega tedenskega počitka) materialno pravno pravilna in ustrezno obrazložena v 10. in 11. točki obrazložitve sodbe.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

11. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen, 165. člen ZPP).