Jedro

Presoja višine odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Do zamude na more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo pa zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 18. 5. 2011 dalje.

Po ugoditvi reviziji se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh tožeči stranki plačati 15.482,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 18. 5. 2011 do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške prvostopenjskega postopka v višini 555,91 EUR v petnajstih dneh od izdaje te odločbe, od takrat dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupni višini 1.360,80 EUR v petnajstih dneh od izdaje te odločbe, od takrat dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil kot sopotnik 26. 6. 2004 poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Zoper toženo zavarovalnico je uveljavljal plačilo odškodnine za utrpelo škodo. Sodišče prve stopnje je postopek zaradi umika tožbe glede 3.000 EUR s pripadki ustavilo, ter toženki naložilo, da mora tožniku plačati 15.482,97 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2006 dalje. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženko zavezalo k plačilu 25.982,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.864,63 EUR od 21. 3. 2006 do plačila, od zneska 5.118,34 EUR pa od 1. 6. 2009 dalje do plačila. Sicer je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

2. Toženka je zoper ugodilni del pravnomočne sodbe vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 478/2012 z dne 21. 3. 2013 ugodilo in dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj, ali je sodišče druge stopnje utemeljeno zvišalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in ali je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj glede zakonskih zamudnih obresti.

3. Toženka v reviziji navaja, da je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka in odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Res je, da je tožnik trpel številne nevšečnosti, da je bilo njegovo zdravljenje dolgotrajno ter da je med zdravljenjem prišlo do zapleta, ko se je razvila aseptična nekroza, vendar pa ni mogoče spregledati, da je izvedenec kot trajno posledico ugotovil le omejeno gibljivost kolka, kar pomeni, omejenost pri težjem fizičnem napornem delu in pri športnih aktivnostih, kjer prihaja do kontakta z drugimi igralci. Samo dejstvo, da ima tožnik v posledici zloma levega kolka vstavljeno endoprotezo, ki je rizična v smislu nastanka omajanja in morebitne nove operacije iz omenjenega razloga, nikakor ne opravičuje prisoje odškodnine. Tožnik namreč še vedno lahko normalno hodi, skrbi zase, opravlja fizična opravila ipd. Toženka zato ocenjuje, da tožniku ob upoštevanju individualizacije odškodnine in prej navedenih ugotovitev izvedenca pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 22.000 EUR (kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje). Razlika, ki jo je odmerilo višje sodišče, pa odstopa od sodne prakse (II Ips 845/2009, II Ips 862/2008, II Ips 28/2006, II Ips 484/2007, II Ips 659/2008 in VIII Ips 409/2009). Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od celotne priznane odškodnine. Višje sodišče se v tem delu sklicuje na obrazložitev sodbe prve stopnje. Dodatno pa navaja, da je bil ob koncu glavne obravnave znan obseg tožnikove nepremoženjske škode, saj je bilo zaključeno zdravljenje, od katerega je mogoče pričakovati odpravo in zmanjšanje škode oz. da je zdravstveno stanje stabilizirano. V nasprotju s tako ugotovitvijo je višje sodišče tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 20.864,63 EUR od dne 21. 3. 2006 dalje vezalo na potek 15 dnevnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri toženki (ko stabilizacije zdravstvenega stanja tožnika sploh še ni bilo), od prisojenega zneska 5.118,34 EUR pa od 1. 6. 2009 (dan vložitve tožbe). Stališče višjega sodišča o tem, zakaj je bilo marca 2006 in junija 2009 zdravstveno stanje tožnika stabilizirano do te mere, da je bil znan obseg nepremoženjske škode pa ostaja neobrazloženo in ne omogoča preizkusa, saj ni jasno, kako je višje sodišče (ki se v tem delu le sklicuje na neobrazloženo odločitev sodišča prve stopnje) do takega zaključka prišlo. Tudi sicer je taka ugotovitev v nasprotju z listinami (zdravniško dokumentacijo) in ugotovitvami iz izvedenskega mnenja, zato je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega ostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Neprerekano dejstvo je, da glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke zdravljenje tožnika ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ni bilo zaključeno. Tožnik je ves čas postopka na prvi stopnji dopolnjeval trditve o poteku zdravljenja. Dne 21. 3. 2006 tožnik še ni imel nikakršnih težav zaradi zloma kolka, je pa vse od 2006 naprej trpel bolečine, ki so se stopnjevale. Do aseptične nekroze je prišlo 30. 11. 2007, enodoproteza pa je bila vstavljena šele 1. 4. 2010. Zdravstveno stanje tožnika 21. 3. 2006 zagotovo še ni bilo stabilizirano do te mere, da bi lahko govorili o tem, da je bil znan obseg nepremoženjske škode tožnika in da je bilo zdravljenje zaključeno. Prav tako to ni bilo 1. 6. 2009. Izpodbijana odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti odstopa od II Ips 945/2008. Toženka predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik, ob škodnem dogodku star 31 let, v prometni nesreči utrpel hud zlom levega kolka, ki je bil operativno oskrbljen. Aprila 2010 mu je bila vstavljena brezcementna kolčna endoproteza. Kasneje je prišlo do (predvidljive) komplikacije - aseptične nekroze, katere posledica je bil nastanek artroze. Navedeno je terjalo vstavitev totalne endoproteze. V zvezi z odmero odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo ugotovljeno, da je tožnikov levi kolk trajno omejeno gibljiv. Endoproteza je rizična za nastanek infekta, omajanja in posledične nove operacije. Tožnik je omejen pri vsakodnevnih aktivnostih, težjem fizičnem delu in športnih aktivnostih, kjer prihaja do kontakta z drugimi igralci (prej je igral košarko, boksal, smučal, česar sedaj ne more, le občasno hodi plavat). Manj zmožen je za opravljanje fizično napornega dela, kar ga omejuje pri opravljanju poklicne dejavnosti (po poklicu je slikopleskar). Tožnik bo tudi v bodoče šepal in omejen na vseh področjih življenja.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo odškodnino v višini 22.000 EUR, kar je znašalo 22,14 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe pred prvostopenjskim sodiščem, skupno pa je bila tožniku še za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 33.500 EUR (oz. 33,72 povprečnih mesečnih neto plač). Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče druge stopnje zvišalo na 30.000 EUR, kar znaša 30,2 povprečnih mesečnih neto plač.

9. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih. Odmera odškodnine ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

10. Revidentka utemeljeno opozarja, da tožniku odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni v skladu s kriteriji, ki jih določata 179. in 182. člen OZ. Odmerjena odškodnina iz tega naslova namreč, upoštevaje individualne specifičnosti tožnikovega primera, ni primerljiva z odškodninami v podobnih primerih in kot taka, upoštevajoč enotni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne ustreza načelu objektivne pogojenosti odškodnin, ki ga morajo sodišča upoštevati pri odmerjanju odškodnine. Primeri iz sodne prakse Vrhovnega sodišča II Ips 28/2006, II Ips 659/2008 in II Ips 845/2009 kažejo, da se denarno zadoščenje za omenjeno obliko škode v primerljivih primerih giblje med 22 in 23 povprečnimi mesečnimi neto plačami. To pa pomeni, da je denarna odškodnina, ki jo je iz tega naslova odmerilo sodišče prve stopnje, primerna in v skladu z omenjenimi kriteriji OZ.

11. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.864,63 EUR od 21. 3. 2006 (dalje), od preostanka zneska denarne odškodnine - 5.118,34 EUR, pa od vložitve tožbe dalje - 1. 6. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 17. 5. 2011. Sodišče druge stopnje toženkinim navedbam, da naj bi ta trenutek nastopil pozneje, kot izhaja iz točke 17 obrazložitve sodbe, ni sledilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ima toženka prav, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti in da odločitev sodišča druge stopnje v tem delu odstopa od sodne prakse (II Ips 945/2008). Do zamude namreč ni moglo priti pred zapadlostjo tožnikove odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo pa zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja. Toženka pravilno opozarja, da je tožniku škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja, tj. 17. 5. 2011, ko se je ustalila. Tožnik je zato upravičen do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od 18. 5. 2011 dalje.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 154. in drugega odstavka 165. člena ZPP. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo tožniku od zahtevanih 57.325,34 EUR prisojenih 15.482,97 EUR odškodnine. Glede na to, da tožbeni zahtevek po temelju ni bil sporen in tako v zvezi z ugotavljanjem temelja niso nastali posebni stroški, je sodišče uspeh pravdnih strank izračunalo le glede na uspeh po višini zahtevka, tj. 27 %. Ob upoštevanju obsega s strani pravdnih strank priglašenih stroškov, odvetniške in taksne tarife, so znašali v postopku pred sodiščem prve stopnje stroški tožnika 2.676,36 EUR, stroški toženke pa 228,36 EUR. Glede na dosežen uspeh in po medsebojnem pobotanju mora tako toženka tožniku povrniti 555,91 EUR. Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta obe pravdni stranki vložili pritožbi. Nobena od pravdnih strank pa ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke. Ob upoštevanju odločitve revizijskega sodišča tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, toženka pa je s svojo pritožbo uspela, zato je tožnik dolžan toženki plačati njene stroške pritožbenega postopka, ki znašajo (upoštevaje v pritožbi navedeno vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje) 375 EUR. Toženka je z revizijo v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti vse stroške revizijskega postopka, in sicer 534 EUR nagrade odvetnici za postopek z revizijo, zvišano za 20 % DDV, stroške sodne takse za predlog za dopustitev revizije in revizijo, ki skupaj znašajo 321 EUR ter 20 EUR materialnih stroškov, skupaj torej 985,80 EUR.