Jedro

Vrednost kmetijskih zemljišč, ki niso določena s korekcijskimi faktorji, se določi tako, da se uporabi najnižji količnik v ustreznem katastrskem okraju z vrednostjo, ki je višja od 0,000, pri tem pa se upošteva katastrska kultura zemljišča ob podržavljenju.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke F. K. se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Ugotovi se, da je Slovenska odškodninska družba, d.d., Ljubljana, pritožbo umaknila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.7.2002. S to je tožena stranka odločila o pritožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d. (SOD) zoper odločbo Upravne enote R/D z dne 20.4.2001, s katero je ta odločila, da je SOD dolžan v korist upravičencev pok. J. in P.K. izplačati obveznice SOD v nominalni vrednosti 73.038,53 DEM, vsakemu do ene polovice za podržavljena zemljišča. To odločbo je tožena stranka spremenila tako, da je v 1. točki izreka znesek 73. 038,53 DEM nadomestila z zneskom 35.010,84 DEM, ter nadomestila zneske odškodnine za posamezna zemljišča z naslednjimi zneski: .... V ostalem je pustila prvostopno odločbo nespremenjeno. Tožena stranka je odločbo spremenila, ker je presodila, da je utemeljen pritožbeni ugovor SOD, da pri vrednotenju posameznih zemljišč ni bilo upoštevano stanje zemljišč ob podržavljenju, ampak ob vračanju. To je utemeljila z določbo 3. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri se vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Vlade RS, ki je to uredila z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Stanje zemljišč ob podržavljenju se ugotavlja na podlagi uradnih evidenc. Potrdilo o lastnostih zemljišč ob podržavljenju se šteje za javno listino.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je imela tožena stranka za spremembo prvostopne odločbe dejansko in pravno podlago. Pravna podlaga je določba 1. odstavka in 3. odstavka 44. člena ZDen ter Odlok. Glede dejanske podlage pa se sodišče sklicuje na listine v upravnih spisih, iz katerih je razvidno stanje zemljišč ob podržavljenju in sicer na sklep o zaplembi premoženja z dne 15.3.1949, ter na potrdili Medobčinske geodetske uprave občin D., R/D, S.G. o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja za k.o. Z.K. in S.K. z dne 30.4.1992. Navedeni potrdili sta po določbi 1. odstavka 164. člena ZUP/86 javni listini, ki dokazujeta to, kar se v njih potrjuje ali določa. Tožnik bi sicer lahko z izvedencem ali drugimi dokazi dokazoval, da tisto, kar je v teh listinah in kar je podlaga za ugotavljanje stanja kmetijskih zemljišč ob podržavljenju, ne odgovarja resničnemu stanju zemljišč ob podržavljenju. Vendar pa tega tožnik ni dokazal. Da stanje kmetijskih zemljišč ob podržavljenju ni bilo tako, kot izhaja iz navedenih listin tudi izvedeniško mnenje ne dokazuje. Drugačno stanje zemljišč ob vračanju pa za vrednotenje zemljišč ni pomembno. Po presoji sodišča je tožena stranka s tem, ko je izračunala vrednost kmetijskih zemljišč glede na podatke o katastrski kulturi, katastrskem razredu in katastrskem okraju v času podržavljenja, in pri tem upoštevala podatke, razvidne iz potrdil geodetske uprave, pravilno uporabila določbo 3. odstavka 44. člena ZDen in določbo 2. člena Odloka.

Pravilno je tožena stranka uporabila tudi 2. odstavek 15. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000), ko je za vsa tista kmetijska zemljišča, za katera v konkretnem katastrskem okraju (katastrski okraj P.) korekcijski koeficienti niso bili določeni, uporabila najnižji količnik v tem okraju za ustrezno katastrsko kulturo z vrednostjo, ki je večja od 0.000. Gramatikalna razlaga določbe kot je predlagana, bi namreč pomenila, da se v primerih iz te določbe, vrednost kmetijskega zemljišča določa brez upoštevanj katastrske kulture, za kar ni nobenega utemeljenega razloga. Zato taka razlaga ne pride v poštev.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Sklicuje se na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da se je stanje predmetnih zemljišč od podržavljenja pa do danes spremenilo. Spremenile so se tako površine kot katastrski razredi predmetnih zemljišč. Sprememba katastrskih razredov ni posledica vlaganj v izboljšanje zemljišč, ampak je do spremembe prišlo deloma zaradi parcelacije, deloma pa zaradi splošne prekvalifikacije celotne katastrske občine.

Sklicuje se na Odlok, iz katerega je razvidno, da so v katastrskem okraju P. bonitetni razredi za vse kulture pod VII in VIII označeni z 0,000, kar z drugimi besedami pomeni, da so črtani in odpravljeni. Pri večini parcel, zlasti tistih katerih vrednosti in površine so večje, je sedanji bonitetni razred in s tem vrednost občutno višja. Prekvalifikacija v takem obsegu, kot je bila opravljena s strani ustreznih državnih strokovnih služb pomeni, da je država sama ugotovila, da so bila dejstva drugačna kot je bilo izkazano v listinah in je s sprejetimi spremembami tako že sama opravila delo, ki ga je ugotovil sodni izvedenec.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

k točki 1. izreka Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa, kot tudi v določbah 1. in 3. odstavka 44. člena ZDen, 2. člena Odloka in 2. odstavka 15. člena Navodila, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

V obravnavanem primeru je sporno vrednotenje podržavljenega premoženja. Ne glede na to, za kakšno premoženje gre, se vrednost podržavljenega premoženja vedno določi po stanju ob podržavljenju in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Za posamezne vrste premoženja pa ZDen določa uporabo podzakonskih predpisov. Tako v 3. odstavku 44. člena ZDen določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, ki so predmet tega postopka, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi Odloka. Tudi iz Odloka, in sicer iz 1. in 2. člena izhaja, da je za določitev vrednosti relevantno stanje kmetijskih zemljišč ob podržavljenju. Ta določa, da se kmetijska zemljišča vrednotijo na način, določen s tem Odlokom, ne glede na to, ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost (1. člen), ter, da se vrednost zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Stanje zemljišč ob podržavljenju, ki ga je pri vrednotenju upoštevala tožena stranka, je razvidno iz potrdila pristojne Geodetske uprave in niti ni sporno. Glede na navedeno, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati zatrjevanje tožnika v pritožbi, da se je stanje zemljišč od podržavljenja pa do danes spremenilo, kar dokazuje izvedeniško mnenje.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je vrednost kmetijskih zemljišč izračunala z uporabo najnižjega količnika tiste katastrske kulture, ki jo je imelo zemljišče ob podržavljenju, pravilno uporabila določbo 2. odstavka 15. člena Navodila. Po tej določbi se vrednost kmetijskih zemljišč, ki tako kot v tem primeru, niso bila določena s korekcijskimi koeficienti, določi tako, da se uporabi najnižji količnik v ustreznem katastrskem okraju z vrednostjo, ki je višja od 0,000. Tudi po presoji pritožbenega sodišča te določbe ni mogoče razlagati tako, da se uporabi količnik ne glede na katastrsko kulturo zemljišča ob podržavljanju. Taka razlaga bi bila v nasprotju s temeljnim načelom ZDen, da se pri vrednotenju premoženja upošteva stanje ob podržavljenju.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

k točki 2. izreka Zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 350/2002 z dne 5.3.2004 je dne 7.4.2004 vložila pritožbo tudi Slovenska odškodninska družba, d.d., L., ki pa jo je z vlogo z dne 26.5.2004 umaknila.

Po določbi 2. odstavka 334. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vsa vprašanja, ki jih ZUS ne ureja, torej tudi za umik pritožbe, lahko stranka, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, umakne že vloženo pritožbo. Ker o pritožbi SOD pritožbeno sodišče še ni odločilo, je na podlagi navedenih zakonskih določb ugotovilo, da je pritožba umaknjena. S tem je pritožbeni postopek ustavljen.