Jedro

Izdaja odločbe o odmeri davka od dohodkov ni odvisna od pravnomočno odmerjenega prometnega davka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.6.2000. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada P., Izpostave O. z dne 16.2.2000. Z njo je bila tožniku od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1994 ugotovljena davčna osnova v višini 2,527.340,00 SIT ter od nje odmerjen davek v znesku 541.002,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da tožnik (ki je v postopku inšpiciranja sodeloval) dejanskim ugotovitvam glede prihodkov oziroma odhodkov ni ugovarjal. Odločba o odmeri davka ter izpodbijani upravni akt sta glede bistvenih razlogov obrazložena. Zakon o dohodnini (ZDoh) niti drug predpis pa ne pogojujeta izdajo odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti s pravnomočnostjo odločbe o odmeri prometnega davka.

Tožnik v pritožbi navaja, da je v upravnem sporu, ki se nanaša na pravilnost odmere prometnega davka uspel, sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi pri presoji zakonitosti odločbe tožene stranke glede davka od dohodkov iz dejavnosti tega ni upoštevalo. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994 napovedal 26,891.881,00 SIT prihodkov, 24,849.825,00 SIT odhodkov ter dobiček v znesku 1,417.877,00 SIT. V odmernem postopku so bili ugotovljeni prihodki v znesku 24,791.880,00 SIT, odhodki v znesku 21,172.771,00 SIT ter dobiček v višini 2,803.056,00 SIT.

Dobiček je bil v skladu z določbo 1. odstavka 41. člena ZDoh ugotovljen tako, da so bili od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu 1994, odšteti odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov sta davčna organa uporabila predpise o obdavčitvi dobička pravnih oseb (2. odstavek 41. člena ZDoh). Od ugotovljene davčne osnove za davek iz dejavnosti (dobiček) je bil omenjeni davek pravilno odmerjen po stopnji, določeni v 49. členu omenjenega zakona. Zato je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 72. člena ZUS), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Obračun in plačilo prometnega davka se določi s posebno odločbo na podlagi predpisov o prometnem davku. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbenim ugovorom pojasnilo, da niti ZDoh niti drugi predpis ne določa, da je izdaja odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti možna šele po pravnomočni odmeri prometnega davka. Če je tožnik v zvezi z odmero slednjega v upravnem sporu uspel (kot zatrjuje), lahko navedeno dejstvo uveljavlja v posebnem postopku (z izrednim pravnim sredstvom) in ne v tem postopku. Ob uveljavljenem načelu zakonitosti v davčnem postopku (4. člen ZUP/86 v zvezi s 1. členom ZDavP) namreč temelji odločitev o tožnikovi davčni obveznosti na dejanskem in pravnem stanju ob izdaji odločbe davčnega organa prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.