Jedro

Če obdolženec navaja, da je bil v pravni zmoti, kot v obravnavanem primeru, mora sodišče takšno njegovo trditev oceniti in se v razlogih sodbe do nje opredeliti, tega pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Kriv storitve kaznivega dejanja je le storilec, ki se je med drugim zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (24. člen KZ-1), zato pritožba v sodbi utemeljeno pogreša razloge o tem, kako ocenjuje zagovor obdolženke, da ni vedela, da je njeno ravnanje kaznivo, ter razloge o njenem naklepnem ravnanju. V naklepu storilca kaznivega dejanja po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 mora biti prepoznan njegov odnos do tega, da prevzame identiteto drugega zato, da naslovnika spravi v zmoto glede identitete osebe, s katero komunicira, in da prizadene osebno dostojanstvo osebe, katere identiteto prevzema (kot je očitano v obravnavanem primeru) oziroma pridobi premoženjsko ali nepremoženjsko korist. Ker napadena sodba nima razlogov o krivdnem ravnanju obdolženke in o tem, kako sodišče prve stopnje presoja njen zagovor, da je bila v pravni zmoti, ter da s tem, ko je ustvarila Facebook profil z imenom oškodovanca, ni imela namena prevzeti njegove identitete, pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki imajo, če so podane, vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo I K 47507/2021 z dne 11. 1. 2022 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 57. in 58. členu tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso v višini 120,00 EUR, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke iz vseh razlogov, naštetih v prvem odstavku 370. člena ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku in drugemu okrajnemu sodišču. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodne navedbe, da uveljavlja vse razloge, naštete v prvem odstavku 370. člena ZKP, pritožba ne konkretizira, iz nje pa je razbrati, da pogreša razloge o odločilnih dejstvih in s tem smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obdolženke, ko je povedala, da z očitanim ravnanjem ni prevzela identitete oškodovanca B. B. in profila na Facebook-u ne bi ustvarila, če bi vedela, da je to kaznivo, temveč ga je uporabila kot sredstvo manifesta in protesta s tem, da je v svojem imenu in v ženski slovnični obliki opozarjala na krivice, ki jih ji je povzročil oškodovanec. S svojim ravnanjem ni nikogar spravila v zmoto s prikazovanjem, da gre za profil oškodovanca, in če bi želela prevzeti identiteto oškodovanca, bi objavila le njegovo fotografijo brez dodatnega napisa, da gre za lažnivca, tatu in goljufa, ob tem pa bi pisala na način, kot da to piše on sam. Sodišče prve stopnje je obstoj naklepa nezakonito utemeljilo na dejstvu, da dejanja ni zanikala in ni zadostno utemeljilo obstoja njene krivde.

5. Pritožba ima prav. Obdolženka je v zagovoru na glavni obravnavi povedala, da navedenega profila na Facebook-u ne bi ustvarila, če bi vedela, da je to kaznivo. Če obdolženec navaja, da je bil v pravni zmoti, kot v obravnavanem primeru, mora sodišče takšno njegovo trditev oceniti in se v razlogih sodbe do nje opredeliti, tega pa sodišče prve stopnje ni storilo. Glede obdolženkinega odnosa do storitve kaznivega dejanja je obrazložilo le, da je ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa, saj se je v času storitve dejanja nedvomno zavedala svojega ravnanja in ga je tudi hotela storiti, posebej še, ko dejanja niti ni zanikala in je napisala več objav na lažnem FB, ter da je s tem želela nagajati oškodovancu, s katerim je očitno v sporu (točka 8 obrazložitve). Pritožba tudi glede obrazložitve naklepa pravilno navaja, da okoliščina, da obdolženka dejanja ni zanikala in je napisala več objav na Facebook profilu, ustvarjenim pod imenom oškodovanca, za obrazložitev krivde obdolženke ne zadostuje. Kriv storitve kaznivega dejanja je le storilec, ki se je med drugim zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (24. člen KZ-1), zato pritožba v sodbi utemeljeno pogreša razloge o tem, kako ocenjuje zagovor obdolženke, da ni vedela, da je njeno ravnanje kaznivo, ter razloge o njenem naklepnem ravnanju. V naklepu storilca kaznivega dejanja po četrtem odstavku 143. člena KZ-1 mora biti prepoznan njegov odnos do tega, da prevzame identiteto drugega zato, da naslovnika spravi v zmoto glede identitete osebe, s katero komunicira, in da prizadene osebno dostojanstvo osebe, katere identiteto prevzema (kot je očitano v obravnavanem primeru) oziroma pridobi premoženjsko ali nepremoženjsko korist. V napadeni sodbi pa se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do zagovora obdolženke, da se na Facebook profilu ni predstavljala za oškodovanca, temveč je na njem pojasnila, da je oškodovančeva sestra, da to ni njegov profil, da je pisala v ženski obliki in ni imela glede identitete namena spravljati uporabnikov Facebook-a v zmoto. V zagovoru je torej povedala, da ni ukradla identitete oškodovanca zato, da bi druge uporabnike Facebook-a spravila v zmoto glede osebe, ki na Facebook-u objavlja in s katero komunicira. Pritožba glede tega navaja, da je njeno ravnanje predstavljalo protest in manifest, ne pa prevzem identitete oškodovanca, saj se ni izdajala zanj in pri tretjih ni ustvarjala zmote ter da tudi nihče ni bil v zmoti, oškodovanec pa je sam pojasnil, da naj bi ga klicali prijatelji, saj so vedeli, da on nima Facebook profila. Tudi do te odločilne okoliščine se bo moralo sodišče prve stopnje po ponovljenem postopku v sodbi opredeliti, pred tem pa glede tega oškodovanca podrobno zaslišati, pri čemer ne bo smelo ostati prezrto, da je slednji, ki se je na glavni obravnavi skliceval na svoje navedbe iz ustne ovadbe, v njej navedel tudi, da ga je po telefonu poklicalo nekaj prijateljev in so mu povedali, da preko Facebook-a z njimi išče stik.

6. Ker napadena sodba nima razlogov o krivdnem ravnanju obdolženke in o tem, kako sodišče prve stopnje presoja njen zagovor, da je bila v pravni zmoti, ter da s tem, ko je ustvarila Facebook profil z imenom oškodovanca, ni imela namena prevzeti njegove identitete, pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki imajo, če so podane, vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Pritožbeno sodišče zato ostalih pritožbenih navedb ni moglo presojati, sodišče prve stopnje pa bo v ponovljenem postopku navedene kršitve odpravilo, po potrebi dokazni postopek dopolnilo ter v zadevi ponovno odločilo.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.