Jedro

Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre pri delu z valjarjem za nevarno dejavnost v smislu določb OZ. Neutemeljene pa so njene pritožbene navedbe, da je za škodo, ki jo je utrpel, odgovoren izključno tožnik na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Glede na trditve tožnika, da v vsakem primeru tožena stranka odgovarja za nastalo škodo iz nevarne dejavnosti in da je do nesreče pri delu prišlo brez krivde tožnika, ki se je slučajno nahajal v bližini delovnega stroja, in zaradi nepazljivosti upravljavca delovnega stroja, pritožbeno sodišče v zvezi s soprispevkom tožnika opozarja tudi na krivdno odgovornost tožene stranke, o kateri sodišče prve stopnje sicer ni zavzelo posebnega stališča. Vendar pa je glede na pravilne ugotovitve o pravno pomembnih dejstvih, ki obsegajo tudi (smiselno) ugotovitev, da je bil upravljavec valjarja premalo pazljiv, treba ob pravilni uporabi materialnega prava pri ugotovitvi porazdelitve odgovornosti med stranki tega postopka to upoštevati.

Ttožnikovo ravnanje ni bilo nerazumno in nepremišljeno, zato mu ni mogoče pripisati izključne krivde za nastalo škodo. Tožniku je sicer mogoče očitati, da ob pričetku dela z ročnim teptalcem ni (ponovno) preveril, ali delo lahko varno opravi, ni mu pa mogoče očitati, da ni počakal, da se valjar ustavi (glede na to, da se je pričel gibati hkrati z njim) niti da je kršil prepoved vstopa in izvajanja del v nevarnem področju valjarja, saj se valjar v trenutku, ko je tožnik začel opravljati naloženo delovno nalogo v njegovi bližini, še ni premikal, oziroma ga tožnik ni mogel videti. Res je, da bi tožnik lahko nezgodo preprečil, če bi ob pričetku dela (ponovno) preveril, ali se je morebiti valjar začel premikati, to pa je sodišče prve stopnje ustrezno prepoznalo kot njegov 10-odstotni soprispevek k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača denarno odškodnino v višini 3.202,20 EUR, v presežku (do zahtevanih 9.258,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 561,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen drugega odstavka I. točke izreka, vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dejavnost, s katero se je v času obravnavanega škodnega dogodka ukvarjala tožena stranka kot gospodarska družba, nevarna dejavnost, vendar pa ta po njenem mnenju ni bila vzrok za nastanek škodnega dogodka. Pove, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je bil tožnik v času svoje zaposlitve pri toženi stranki dvakrat na usposabljanju za varno in zdravo delo ter varstvo pred požarom in je obakrat uspešno opravil preizkus usposobljenosti za to. Sklicuje se na ugotovitve v izvedenskem mnenju sodne izvedenke za varnost in zdravje pri delu ter požarno varnost, da bi lahko tožnik s povprečno skrbnostjo preprečil nezgodo, saj bi se moral prepričati, ali lahko delo opravi na varen način, oziroma počakati na prost prehod, ter da v času nezgode pri delu v zvezi z upravljanja valjarja ni imel nobenih zadolžitev, zato njegova prisotnost v delovnem območju valjarja ni bila potrebna. Nasprotuje oceni sodišča prve stopnje o 10-odstotnem tožnikovem samoprispevku k nastanku delovne nesreče in trdi, da je v nasprotju izvedenimi dokazi. Meni, da je izvedeni dokazni postopek potrdil, da je storila vse, kar je na podlagi veljavne zakonodaje morala storiti za zagotovitev varnega in zdravega dela (usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu, opravljeni preizkus znanja, opozorilo na prepoved stopanja in nahajanja v nevarnem območju strojev ter dejstvo, da tožniku na dan delovne nezgode ni naložila delovne naloge, ki bi zahtevala njegovo prisotnost v delovnem območju valjarja). Meni, da tožnikovega vstopa v delovno območje valjarja ni mogla pričakovati, saj je bilo nepremišljeno in nerazumno ter v popolnem nasprotju s tem, kar mu je bilo pojasnjeno na predavanjih varnega in zdravega dela. Meni, da je tožnik sam izključno odgovoren za delovno nezgodo, ugotovitev o njegovem 10-odstotnem soprispevku pa nima podlage v izvedenskem mnenju. Izpodbija tudi višino tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Opozarja na mnenje sodnega izvedenca za medicino, da je bila na dan škodnega dogodka zaznana zgolj odrgnina na hrbtišču levega stopala in oteklina v predelu baz stopalnic II-IV, da RTG preiskava po poškodbi in kasnejša kontrolna slikanja ter CT preiskava niso pokazala poškodb skeleta levega stopala ali gležnja ter da je šele MRI preiskava 3 mesece po škodnem dogodku pokazala pok druge stopalnice in manjši edem v glavici druge stopalnice. Povzema izpoved izvedenca v zvezi z mehanizmom te poškodbe (da je bila posledica lokalizirane sile na hrbtišče levega stopala in da bi takšna poškodba lahko ob trku z valjarjem nastala le, če bi ta imel del, ki bi od zgoraj lokalizirano udaril po levem stopalu pri delu baze stopalnice). Po njenem mnenju je za odločitev v tožbenem zahtevku pomembno, kakšno škodo je tožnik utrpel v nesreči pri delu - le odrgnino na hrbtišču levega stopala in oteklino v predelu baz stopalnic II-IV ali tudi pok druge stopalnice in manjši edem v glavici druge stopalnice. Navaja, da bi CT preiskava po mnenju izvedenca medicinske stroke potrdila tudi pok stopalnice, če bi do njega prišlo pri obravnavani nesreči pri delu. Dalje meni, da je pri odločitvi treba upoštevati tudi ugotovitev sodnega izvedenca za medicino, da je bolečine tožnika v predelu levega gležnja in leve goleni s sevanjem bolečine v ledveno hrbtenico treba pripisati bolezenskim spremembam njegove ledveno križne hrbtenice. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni nasprotovala višini vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo, saj je v odgovoru na tožbo nasprotovala temelju in višini zahtevka. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke tožniku priznalo materialno škodo za 38 prevozov na fizikalno terapijo ter samoplačniško magnetno resonanco, saj je ta menil, da bi zadostovalo 14 terapij, pok stopalnice pa bi se odkril z RTG ali CT, če bi tedaj obstajal. Zatrjuje, da pok stopalnice in edem v njeni glavici nista posledica delovne nezgode z dne 25. 4. 2014. Nasprotuje prisojeni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi strahu. Navaja, da je bil pri tožniku primarni strah po oceni izvedenca medicinske stroke kratkotrajen, sekundo ali dve, zato je odškodnina 800,00 EUR previsoka. Previsoka in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso se ji zdi tudi odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.500,00 EUR, saj je tožnik trpel le lahke in srednje hude bolečine, med nevšečnosti med zdravljenjem pa ni mogoče šteti MRI preiskave in 38 fizikalnih terapij. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožena stranka opravljala nevarno dejavnost, to je delo z valjarjem, kar je podlaga za njeno objektivno odgovornost za nastalo škodo (150. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ, v povezavi s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1), - da tožnik v zvezi z nezgodnim dogodkom ni ravnal nepremišljeno ali nerazumno in posledično ni izključno odgovoren za nastalo nezgodo, - da se tožnik ni neupravičeno zadrževal v delovnem območju valjarja, saj je na tem mestu moral izvesti zadano nalogo - popraviti luknjo v vozišču z vibracijsko ploščo, - da je bilo njegovemu sodelavcu A.A. hkrati odrejeno delo na vozišču z valjarjem, - da tožnik ni dovolj vestno spremljal dela valjarja in se posledično ni pravočasno umaknil, ko upravljavec valjarja ni pravočasno zaustavil, in je s tem soprispeval k nastanku nesreče v 10 %.

6. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre pri delu z valjarjem za nevarno dejavnost v smislu določb OZ. Neutemeljene pa so njene pritožbene navedbe, da je za škodo, ki jo je utrpel, odgovoren izključno tožnik na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Glede na trditve tožnika, da v vsakem primeru tožena stranka odgovarja za nastalo škodo iz nevarne dejavnosti in da je do nesreče pri delu prišlo brez krivde tožnika, ki se je slučajno nahajal v bližini delovnega stroja, in zaradi nepazljivosti upravljavca delovnega stroja, pritožbeno sodišče v zvezi s soprispevkom tožnika opozarja tudi na krivdno odgovornost tožene stranke, o kateri sodišče prve stopnje sicer ni zavzelo posebnega stališča. Vendar pa je glede na pravilne ugotovitve o pravno pomembnih dejstvih, ki obsegajo tudi (smiselno) ugotovitev, da je bil upravljavec valjarja premalo pazljiv (sam je izpovedal, da sta se s tožnikom začela istočasno premikati ter da ni prepričan, da ga je lahko tožnik v trenutku nesreče videl), treba ob pravilni uporabi materialnega prava pri ugotovitvi porazdelitve odgovornosti med stranki tega postopka to upoštevati. Delavčeva soodgovornost načeloma ustreza teži njegovega krivdnega ravnanja in ima za posledico zmanjšanje odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode za delež krivdne odgovornosti oškodovanca samega. Drugače pa je, ko je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren. Pri dokončni porazdelitvi je treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati, ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, tako pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati le za eventualni presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode (prim. ZDR V. Bergant Rakočevič, Vprašanja krivde o odškodninskih sporih zaradi nesreče pri delu - pregled novejše sodne prakse, Pravosodni bilten, št. 3/2010, str. 101-112). Ob dejstvu, da je imel tožnik delovno nalogo z ročnim teptalcem, njegov sodelavec pa z valjarjem in glede na izpoved sodelavca, da sta se s tožnikom pričela gibati hkrati oziroma da ga tožnik na valjarju niti ni mogel videti ob začetku opravljanja dela s teptalcem, tožniku ni mogoče pripisati višjega soprispevka k nastanku škode, kot je 10 %. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo (še) višjega soprispevka tožnika, drugačne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tudi s sklicevanjem na nekatere ugotovitve iz izvedenskega mnenja izvedenca za varnost in zdravje pri delu tožena stranka ne more doseči drugačne porazdelitve odgovornosti. Sodni izvedenec za varstvo pri delu je namreč med drugim ugotovil tudi, da je bil upravljavec valjarja dolžan pred pričetkom vožnje valjarja preveriti, ali se v območju izvajanja dela nahaja delavec, ki bi mu gibanje valjarja lahko povzročilo poškodbe, da bi ta moral opaziti tožnika in zagotoviti njegov umik iz nevarnega območja valjarja. Poleg tega je iz izvedenskega mnenja razvidno tudi, da bi v primeru skupnega delovišča upravljavca valjarja in tožnika z nalogo izvajanja gradbenih del tožena stranka morala sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se preprečilo, da bi delavci peš prihajali v nevarno območje stroja. Prav tako iz mnenja izhaja, da je tudi voznik valjarja zagrešil kršitev, saj je izvajal premik v neposredni bližini tožnika oziroma ni bil zadosti pazljiv (list. št. 83 in 84).

7. Tožena stranka graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pravno pomembnega dejstva, da je bilo tožniku na dan nesreče pri delu naloženo delo v delovnem območju valjarja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpovedujeta verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika, da mu je bilo odrejeno delo z ročnim teptalcem. Ob tem je treba dodati, da noben drug dokaz ni potrdil, da bi bilo tožniku odrejeno kakšno drugo delo oziroma, da mu navedeno delo ne bi bilo odrejeno. Njegov nadrejeni B.B. v zvezi s tem pravno pomembnim dejstvom ni izpovedoval (niti to ne izhaja iz njegove izjave - listine B 5), sodelavec A.A. pa je v svoji izpovedi smiselno potrdil tožnikovo trditev o odrejenem delu z ročnim teptalcem, ki se je nahajal v neposredni bližini valjarja.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikovo ravnanje ni bilo nerazumno in nepremišljeno, zato mu ni mogoče pripisati izključne krivde za nastalo škodo. Tožniku je sicer mogoče očitati, da ob pričetku dela z ročnim teptalcem ni (ponovno) preveril, ali delo lahko varno opravi, ni mu pa mogoče očitati, da ni počakal, da se valjar ustavi (glede na to, da se je pričel gibati hkrati z njim) niti da je kršil prepoved vstopa in izvajanja del v nevarnem področju valjarja, saj se valjar v trenutku, ko je tožnik začel opravljati naloženo delovno nalogo v njegovi bližini, še ni premikal, oziroma ga tožnik ni mogel videti. Res je, da bi tožnik lahko nezgodo preprečil, če bi ob pričetku dela (ponovno) preveril, ali se je morebiti valjar začel premikati, to pa je sodišče prve stopnje ustrezno prepoznalo kot njegov 10-odstotni soprispevek k nastali škodi.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi mehanizem nastanka tožnikove poškodbe v smislu ugotavljanja, kateri del valjarja je poškodoval tožnikovo stopalo in na kakšen način. Tožena stranka je v pritožbi zgolj pavšalno navedla, da ni vsa škoda v zvezi s tožnikovim stopalom nastala v obravnavani nesreči pri delu, ampak je del škode (pok druge stopalnice, manjši edem v glavici druge stopalnice) nastal kasneje. S tako pavšalno pritožbeno navedbo tožena stranka ne more uspeti. Zgolj dejstvo, da bi tudi takšno poškodbo tudi po mnenju izvedenca medicinske stroke lahko pokazala predhodna preiskava CT oziroma RTG, ne dokazuje trditve tožene stranke o drugem vzroku za navedeni dve poškodbi, še posebej ker niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne ponudi prav nobene razlage za to svoje prepričanje, niti sicer ni nikjer v spisu (npr. v zdravstveni kartoteki ali izvidih) omenjeno, da bi tožnik po obravnavani nesreči pri delu utrpel še kakšno poškodbo. Tudi če se je šele s kasnejšimi preiskavami odkril pok stopalnice in edem na njeni glavici, ki sta bila pri prvotnih preiskavah spregledana, ali pa sta nastala kasneje kot posledica poškodb, ki jih je tožnik utrpel ob obravnavani nesreči pri delu, pa je v vsakem primeru podana vzročna zveza med poškodbo pri delu in vso tožniku nastalo škodo. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine nematerialne in materialne škode pravilno upoštevalo tudi navedeni poškodbi.

10. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.500,00 EUR ustrezno odmerjena pravična denarna odškodnina, ki ne presega odškodnin, odmerjenih v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tožnikove prestane bolečine. Na ugotovitev, da ne gre za odškodnino, ki bi bila odmerjena v previsokem znesku, ne vpliva trditev tožene stranke, da naj bi tožnikove bolečine v levem gležnju in levi goleni ter sevanje v ledveno hrbtenico povzročile bolezenske spremembe ledveno križne hrbtenice, ki so razvidne zgolj iz enkratne zabeležke na ambulantnem pregledu skoraj leto dni prej. Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi strahu. Tožniku je bila priznana odškodnina v višini 800,00 EUR, kar glede na ugotovljeno trajanje strahu ni previsok znesek, niti ne odstopa navzgor v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi. O tem, ali bi tožniku šla odškodnina za nepremoženjsko škodo v višjem znesku od prisojenega, pritožbeno sodišče ni moglo presojati, saj se tožnik zoper sodbo v zavrnilnem delu ni pritožil. 11. Tožena stranka navaja, da je nasprotovala trditvam o nastali premoženjski škodi in se pri tem sklicuje na splošni stavek v odgovoru na tožbo, da zavrača tožbeni zahtevek tožnika po temelju in po višini. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka konkretizirano nasprotovala le zahtevku za povrnitev materialne škode za magnetno resonanco in 38 fizikalnih terapij. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožniku pripada povrnitev materialne škode, ki mu je dejansko nastala, ter da, čeprav naj bi bilo število fizioterapij po mnenju izvedenca neobičajno veliko, ni nobenega dvoma, da je tožnik omenjene terapije opravil (temu tožena stranka ne nasprotuje). Tožnik je bil s strani lečečih zdravnikov poslan na fizioterapije, ki jih je tudi dejansko opravil, zato mu pripada povračilo prevoznih stroškov za prevoz na navedene terapije. Ni mu mogoče očitati, da je opravil preveliko število fizioterapij, saj je bil nanje napoten s strani pooblaščene osebe, to je zdravnika (prim. z izvidi), in jih ni opravil samovoljno. Enako velja za pregled z magnetno resonanco - iz poškodbenega lista z dne 30. 6. 2014 o pregledu, ki ga je izvedla specialistka splošne kirurgije Jasmina Petrovič, namreč izhaja, da ga je prav ona napotila še na MRI preiskavo, za kar je dobil napotnico. Tako tudi temu strošku ni mogoče očitati, da ne bi bil v vzročni zvezi z nastalo poškodbo pri delu, za katero je 90-odstotno odgovorna tožena stranka.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.