Jedro

Iz drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP jasno izhaja, katera pravila o prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za postopek poenostavljene prisilne poravnave, med njimi pa ni 152. člena ZFPPIPP. Zato to določilo sodišču prve stopnje ne more ničesar narekovati in tako ne more priti do avtomatične prekinitve postopka.

Sodišče prve stopnje mora, tudi ob oceni, da je sama odložitev odločanja o upnikovem predlogu postala brezpredmetna zaradi izvedenih ukrepov – na primer zaradi že vloženega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, vedno postaviti tudi upravitelja v smislu 237.a člena ZFPPIPP. Le postavitev upravitelja upniku, ki je predlagal začetek stečajnega postopka, zagotavlja vsaj minimum varstva njegovih pravic in interesov.

Ker je bila zahteva za odložitev odločanja vložena že 2. 9. 2016, že časa do 23. 9. 2016, ko naj bi potrditvah sodišča prve stopnje potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, ni mogoče opredeliti kot kratkega, kaj šele roka do 23. 10. 2016, ko bo dejansko potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave.

Instituta poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče uporabiti, če dolžnik s tem le zavlačuje odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in že iz predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče zaključiti, da le-ta predstavlja resen in učinkovit ukrep za odpravo insolventnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek odločanja o predlogu pritožnice za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St .../2016. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da odločitev temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču, da je zaradi začetega postopka poenostavljene prisilne poravnave treba prekiniti uvedeni stečajni postopek po 152. členu ZFPPIPP. Tu gre za nepravo pravno praznino, ki jo je sodna praksa in teorija že zapolnila, čeprav je sodna praksa še neenotna. V tej zadevi se dolžnik tudi ni odločil za postopek redne prisilne poravnave, ki povzroči prekinitev uvedenega stečajnega postopka že po zakonu. Finančno prestrukturiranje pa bi dolžnik lahko dosegel v postopku redne prisilne poravnave, v katerem lahko tudi upniki zaščitijo svoje pravice. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo obravnavati dolžnikov predlog za odložitev odločanja o upnikovem predlogu in šele, ko bi dolžnik vložil predlog za prisilno poravnavo, bi se po 152. členu ZFPPIPP stečajni postopek prekinil. Določbe 152. člena ZFPPIPP pa še zlasti ni mogoče uporabiti, ko bi bilo mogoče predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo opredeliti kot zlorabo tega instituta za oviranje upnika, ki želi priti do poplačila svoje terjatve. Upnik je že v predlogu za začetek stečajnega postopka pojasnil, da gre v obravnavanem primeru očitno za zlorabo tega instituta. Dolžnik namreč želi zgolj zavlačevati izvršilni postopek, ki ga upnik vodi zoper njega, gre tudi za poskus preprečitve, da bi upnik v izvršilnem postopku na dolžnikovem premoženju pridobil zastavno pravico. Poenostavljena prisilna poravnava bo tudi vplivala le na navadne terjatve upnikov, ki naj bi na dan 31.3.2016 znašale 8.098,05 EUR, na podlagi posodobljenega seznama terjatev, za katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, pa je mogoče ugotoviti, da bo vplivala zgolj na 4.704,69 EUR navadnih terjatev. V zadnjem objavljenem letnem poročilu pa dolžnik izkazuje kar 11.286.486,00 EUR obveznosti, zato poenostavljena prisilna poravnava, ki bo vplivala le na manj kot 0,01 % vseh terjatev, ne more predstavljati resnega ukrepa za preprečitev insolventnosti dolžnika, tako da gre za zlorabo instituta. Ob tem dolžnik upniku želi tudi preprečiti glasovanje o poenostavljeni prisilni poravnavi, saj ga je uvrstil med ločitvene upnike, pri čemer je navedel, da gre za ločitveno pravico na denarnih sredstvih pri organizacijah za plačilni promet v višini 384,00 EUR, upnika pa ni uvrstil niti v posodobljeni seznam terjatev. Pri tem gre za očitno razliko med višino terjatve (1.492.116,00 EUR) in zavarovanjem (384,00 EUR). Gre torej za očitno zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, s katero insolventnost glede na celotne dolžnikove obveznosti ne more biti odpravljena. Dolžnikovo ravnanje predstavlja tako le zavlačevanje in izigravanje upnikovih procesnih pravic, kar je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, zato dolžnik ne more uživati pravnega varstva. Upniku je zato treba omogočiti, da svoje ugovore, da predlagani postopek ne bo odpravil dolžnikove insolventnosti, uveljavlja že pred zaključkom poenostavljene prisilne poravnave (kot v sklepu Cst 315/2015).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik ima prav, ko navaja, da izpodbijana odločitev temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču. Sodišče prve stopnje je namreč v sklepu zapisalo, da mu 1. odstavek 152. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP narekuje prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Kaj takega ne izhaja niti iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 532/2016, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep. Iz 2. odstavka 221.b člena ZFPPIPP pa jasno izhaja, katera pravila o prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za postopek poenostavljene prisilne poravnave, med njimi pa ni 152. člena ZFPPIPP. Zato to določilo sodišču prve stopnje ne more ničesar narekovati in tako ne more priti do avtomatične prekinitve postopka.

5. Višje sodišče se sicer strinja s stališčem, da v primeru, ko je že vložen predlog za prisilno poravnavo ali predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, ni smiselna izdaja sklepa o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, s katero sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za dva meseca (237. člen ZFPPIPP), do poteka tega roka pa mora dolžnik to opravičiti z vložitvijo predloga za prisilno poravnavo ali predložitvijo dokazov, da je odpravil insolventnost (238. člen ZFPPIPP). To je tisto, kar izhaja tudi iz sklepa Cst 532/2016. 6. Vendar pa mora sodišče prve stopnje, tudi ob oceni, da je sama odložitev odločanja o upnikovem predlogu sicer postala brezpredmetna zaradi izvedenih ukrepov – na primer zaradi že vloženega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, vedno postaviti tudi upravitelja v smislu 237.a člena ZFPPIPP. Le postavitev upravitelja upniku, ki je predlagal začetek stečajnega postopka, zagotavlja vsaj minimum varstva njegovih pravic in interesov. To sicer ne bi bilo potrebno, ko bi zaradi postopka redne prisilne poravnave, ki bi se celo začel pred vložitvijo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka, bil upravitelj že postavljen v postopku redne prisilne poravnave, če gre za postopek nad malo, srednjo ali veliko družbo (7. odstavek 116. člena ZFPPIPP). Je pa to nujno potrebno v primeru, ko naj bi opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka oziroma razlog za prekinitev tega postopka predstavljal vloženi predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave oziroma sklep o začetku tega postopka. Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ni imenovalo upravitelja, s čimer je upnikom odvzelo možnost do (vsaj delne) zaščite njihovih pravic.

7. Sodišče prve stopnje je v zadevi upniku tudi odreklo presojanje njegovih trditev o zlorabi instituta poenostavljene prisilne poravnave, kar je utemeljilo z navedbo, da odločanje o upnikovem predlogu tako ali tako ni več daleč, ker mora dolžnik do 23.9.2016 po 1. odstavku 221.f člena ZFPPIPP vložiti zahtevo za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, torej v naslednjih dneh. Nadalje je še navedlo, da bi eventualna odločitev o zlorabi postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki bi jo sodišče moralo sprejeti s sklepom, tako še pred pravnomočnostjo sklepa postala brezpredmetna, saj bi sodišče še pred tem nadaljevalo postopek z odločanjem o upnikovem predlogu.

8. Določitev datuma, ko je treba vložiti zahtevo za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, je napačna. To zahtevo mora namreč po tem zakonskem določilu (1. odstavek 221.f člena ZFPPIPP) predlagatelj vložiti v štirih mesecih od objave oklica o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ker je bil oklic v zadevi St .../2016 objavljen 23.6.2016, bo torej rok za vložitev zahteve za potrditev potekel šele 23.10.2016. Tudi sicer pa ZFPPIPP roke za odločanje sodišča določa kot zelo kratke roke. Sklep o odložitvi odločanja iz 237. člena ZFPPIPP mora namreč sodišče izdati v treh delovnih dneh od prejema zahteve za odložitev odločanja, prav tako so zelo kratki roki za ravnanje upravitelja, sodišča in dolžnika iz 237.a člena ZFPPIPP – najdaljši rok je tri delovne dni. Ker je bila zahteva za odložitev odločanja vložena že 2.9.2016, že časa do 23.9.2016, ko naj bi potrditvah sodišča prve stopnje potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, ni mogoče opredeliti kot kratkega (kot je zapisalo, odločitev o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom tako ni več daleč), kaj šele roka do 23.10.2016, ko bo dejansko potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Ob tem je treba še upoštevati, da je taka zahteva lahko tudi nepopolna, pri čemer mora sodišče sicer sklep o dopolnitvi izdati v osmih dneh po vložitvi zahteve (4. odstavek 221.f člena ZFPPIPP), rok za dopolnitev pa znaša osem dni, pri čemer višje sodišče še pripominja, da tudi vročanje lahko traja 15 dni. Zato je bila s stališča določil ZFPPIPP odločitev o upnikovem predlogu v času izdaje izpodbijanega sklepa zelo daleč.

9. Upnik je že v predlogu za začetek stečajnega postopka navedel, da dolžnik zlorablja institut poenostavljene prisilne poravnave in tudi podrobno obrazložil, zakaj meni tako (kar je tudi drugače kot v zadevi Cst 532/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, saj iz tega sklepa izhaja, da so bile trditve pomanjkljive). O upnikovih navedbah se je dolžnik izjasnil v svoji zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje se o vseh teh navedbah sploh ni izreklo. S tem pa izpodbijani sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Da gre za pomembne in odločilne razloge ob odločanju o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu oziroma o prekinitvi stečajnega postopka, ko upnik zatrjuje zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, izhaja tudi iz enotne sodne prakse, tudi iz sklepov Cst 116/2014 in 96/2014, Cst 315/2015 in nenazadnje tudi iz sklepa Cst 532/2016, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Instituta poenostavljene prisilne poravnave pač ni mogoče uporabiti, če dolžnik s tem le zavlačuje odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in že iz predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče zaključiti, da le-ta predstavlja resen in učinkovit ukrep za odpravo insolventnosti. Razlogi, ki jih navaja upnik že v predlogu za začetek stečajnega postopka, predstavljajo resne razloge, ki lahko kažejo na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, sodišče prve stopnje pa jih sploh ni presojalo.

10. Ob tem višje sodišče še poudarja, da je sodišče prve stopnje celo odreklo odločanje o teh pomembnih Instituta poenostavljene prisilne poravnave pač ni mogoče uporabiti, če dolžnik s tem le zavlačuje odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in že iz predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče zaključiti, da le-ta predstavlja resen in učinkovit ukrep za odpravo insolventnosti. razlogih, pri tem pa potrebni čas (ki je tudi napačno določen) zrelativiziralo tudi v nasprotju z zakonskimi določbami, ki določajo kratke roke, kot je višje sodišče pojasnilo že zgoraj.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP, prav tako pa je storilo tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pri tem pa pomembnih dejstev v zvezi z zatrjevano zlorabo sploh ni ugotavljalo. Vseh teh kršitev višje sodišče ne more samo odpraviti, saj bi o obstoju zlorabe instituta poenostavljene prisilne poravnave prvič samo odločalo, s čimer bi bila dolžniku odvzeta pravica do pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zato je utemeljeni pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), v katerem bo ponovno moralo odločiti o morebitni prekinitvi stečajnega postopka in pri tem presoditi tudi trditve o zlorabi instituta poenostavljene prisilne poravnave. V kolikor bo ta postopek prekinilo, pa bo moralo postaviti tudi upravitelja, saj je le tako upnikom zagotovljen vsaj minimum zaščite njihovih pravic.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.