Jedro

Predlog za izvršbo ni neizvršljiv, ker dolžniku nalaga le, da obračuna vse davke in prispevke za posamezni mesec, ne pa da jih tudi plača. Višje sodišče pojasnjuje, da je upnica v predlogu za izvršbo predlagala plačilo vseh prispevkov in davkov od posameznega mesečnega zneska, sodišče prve stopnje pa je v sklepu o izvršbi dolžniku naložilo manj, in sicer le obračun davkov in prispevkov. Ker je pred plačilom davkov in prispevkov treba le te obračunati, dolžniku tudi ni naloženo nekaj drugega, kot je predlagano, niti nekaj, česar ne bi nalagal izvršilni naslov.

Na strani dolžnika je trditveno in dokazno breme glede pravilnosti obračuna neto zneskov, glede katerih je upnica predlagala izterjavo denarne terjatve, sodišče pa mu je v sklepu o izvršbi sledilo. Sodišče namreč na podlagi drugega odstavka 44. člena ZIZ izda sklep o izvršbi na podlagi podatkov, ki jih posreduje upnik v predlogu, njihove resničnosti pa ne preverja. Delodajalec je tisti, ki razpolaga z vsemi potrebnim podatki za izračun neto zneskov iz bruto zneskov in ki mora od bruto plače oziroma odškodnine obračunati davke in prispevke, delavcu pa izplačati neto zneske. Če se dolžnik, ki svoje obveznosti kot delodajalec ni izpolnil, z upničinim izračunom posameznih neto zneskov, navedenih v sklepu o izvršbi, ni strinjal, bi moral konkretno navesti, kateri izračun ni pravi in zakaj. Da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, izhaja iz določbe drugega odstavka 53. člena ZIZ, v skladu s katero mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Upnici v konkretnem primeru ni bilo treba pojasnjevati načina obračuna neto zneskov iz bruto zneskov, sam dolžnik bi moral opraviti ta obračun (kar mu je v izvršilnem naslovu tudi naloženo) in preveriti pravilnost upničinega, v ugovoru pa konkretno obrazložiti morebitno nestrinjanje. Šele če bi se ob tako obrazloženem ugovoru pojavil dvom o pravilnosti upničinega obračuna, bi bilo potrebno nadaljnje preverjanje pravilnosti in po potrebi izvajanje dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ustavilo izvršbo za dne 15. 9. 2016 plačanih 5.000,00 EUR (1. točka izreka), ugovor dolžnika z dne 30. 5. 2016 zoper sklep o izvršbi z dne 10. 5. 2016 zavrnilo (2. točka izreka), dolžniku naložilo upnici povrniti stroške odgovora na ugovor v višini 342,71 EUR v roku 8 dni (3. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora zoper sklep o izvršbi (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščenki pravočasno pritožil, izpodbija pa odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika pravilno zavrnilo, za odločitev je navedlo pravilne, popolne in razumljive razloge, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. V izvršilnem naslovu, to je zamudni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 723/2015 z dne 11. 1. 2016 (izvršljiva 19. 2. 2016), je dolžniku naložena obveznost upnici obračunati premalo izplačano plačo in odškodnino za premoženjsko škodo za posamezni mesec v bruto zneskih, od katerih mora plačati davke in prispevke, dolžniku pa izplačati neto zneske plače in odškodnine za premoženjsko škodo (I. in II. točka izreka izvršilnega naslova). Glede navedenega dela izvršilnega naslova je upnica predlagala izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, in sicer neto zneskov, ki jih je izračunala iz bruto zneskov, kot nedenarno terjatev pa je predlagala plačilo vseh prispevkov in davkov, ki se plačujejo od posamičnega mesečnega zneska. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo zaradi izterjave neto zneskov iz naslova plač in iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo (glede izvršbe zaradi izterjave terjatve iz naslova neplačanih potnih stroškov in stroškov postopka dolžnik v ugovoru ni navedel nobenih ugovornih razlogov), zaradi dosege nenadomestnega dejanja pa je naložilo obračunati plače oziroma odškodnine za premoženjsko škodo v bruto zneskih za posamezni mesec in od navedenega zneska obračunati davke in prispevke.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je predlog za izvršbo neizvršljiv, ker dolžniku nalaga le, da obračuna vse davke in prispevke za posamezni mesec, ne pa da jih tudi plača. Višje sodišče pojasnjuje, da je upnica v predlogu za izvršbo predlagala _plačilo_ vseh prispevkov in davkov od posameznega mesečnega zneska, sodišče prve stopnje pa je v sklepu o izvršbi dolžniku naložilo manj, in sicer le _obračun_ davkov in prispevkov. Ker je pred plačilom davkov in prispevkov treba le te obračunati, dolžniku tudi ni naloženo nekaj drugega, kot je predlagano, niti nekaj, česar ne bi nalagal izvršilni naslov. Pritožbeni očitek o nepravilno oblikovanem predlogu se tako izkaže kot neutemeljen. Po sklepu o izvršbi pa bo mogoče izvršiti obveznosti dolžnika le, kot je to dovoljeno, kar pa ne pomeni, da dolžniku davkov in prispevkov ne bo treba tudi plačati.

7. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo na strani dolžnika trditveno in dokazno breme glede pravilnosti obračuna neto zneskov, glede katerih je upnica predlagala izterjavo denarne terjatve, sodišče pa mu je v sklepu o izvršbi sledilo. Sodišče namreč na podlagi drugega odstavka 44. člena ZIZ izda sklep o izvršbi na podlagi podatkov, ki jih posreduje upnik v predlogu, njihove resničnosti pa ne preverja. Delodajalec je tisti, ki razpolaga z vsemi potrebnim podatki za izračun neto zneskov iz bruto zneskov in ki mora od bruto plače oziroma odškodnine obračunati davke in prispevke, delavcu pa izplačati neto zneske. Če se dolžnik, ki svoje obveznosti kot delodajalec ni izpolnil, z upničinim izračunom posameznih neto zneskov, navedenih v sklepu o izvršbi, ni strinjal, bi moral konkretno navesti, kateri izračun ni pravi in zakaj.

8. Da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, izhaja iz določbe drugega odstavka 53. člena ZIZ, v skladu s katero mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Upnici v konkretnem primeru ni bilo treba pojasnjevati načina obračuna neto zneskov iz bruto zneskov, sam dolžnik bi moral opraviti ta obračun (kar mu je v izvršilnem naslovu tudi naloženo) in preveriti pravilnost upničinega, v ugovoru pa konkretno obrazložiti morebitno nestrinjanje. Šele če bi se ob tako obrazloženem ugovoru pojavil dvom o pravilnosti upničinega obračuna, bi bilo potrebno nadaljnje preverjanje pravilnosti in po potrebi izvajanje dokazov.

9. Brez kakršnekoli podlage v določbah ZIZ je pritožbena trditev, da bi moralo iz predloga in iz sklepa o izvršbi natančno izhajati, kam je treba nakazati davke in prispevke, višje sodišče pa se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja.

10. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do ugovornega izpodbijanja pravilnosti odločitve o zagroženi denarni kazni v višini 5.000,00 EUR. Navedlo je zadostne razloge za njeno odmero, upoštevaje, da jo je pravni osebi v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZIZ mogoče izreči do 500.000,00 EUR. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bo upnica zaradi denarne kazni v slabšem položaju. Denarna kazen namreč ne bo izterjana, če bo dolžnik svojo obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil. Denarna kazen tudi ni pretirana glede na izterjevano terjatev, posebej glede na to, da se izterjujejo premalo plačane plače in odškodnina z zapadlostjo v letih 2012 oziroma 2013, dolžnik pa svoje obveznosti ni izpolnil niti po tem, ko je sodba Delovnega in socialnega sodišča postala pravnomočna in izvršljiva. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pri odmeri slepo sledilo upnici, saj je predlagala izrek višje kazni - 8.000,00 EUR, sodišče pa jo je izreklo v višini 5.000,00 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno naložilo dolžniku upnici povrniti stroške odgovora na ugovor. Dolžnikov ugovor je ocenilo kot obrazložen, takšnega pa je v skladu z določbo prvega odstavka 57. člena ZIZ treba poslati upniku v odgovor, pri čemer se ga tudi opozori na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ. Upnica je na poziv sodišča na ugovor odgovorila, saj glede na vsebino ugovora ni mogla z gotovostjo vnaprej predvideti, da je brez odgovora ne bi mogle zadeti posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje res ni podrobneje obrazložilo potrebnosti upničinih stroškov odgovora na ugovor, vendar to še ne pomeni absolutne bistvene kršite določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kot uveljavlja pritožnik. Odločitev o stroških je namreč mogoče preizkusiti na podlagi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za odločitev o ugovoru.

12. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, upnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj le -ta, glede na vsebino sklepa in vsebino pritožbe, ni bil potreben. Zato so nepotrebni tudi stroški zanj.