Jedro

Izrek izpodbijane odločbe je nejasen in nedoločen do te mere, da ni jasno, v kakšnem obsegu je parcelacija dovoljena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 352-47/2016-67 z dne 6. 11. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da razlastitveni upravičenki A. (v nadaljevanju A.) dovoli izvedbo postopka parcelacije na zemljišču s parc. št. 345/5, 345/17 in 345/18, vse k.o. ... (do celote v lasti tožnika) (1. točka izreka), da se A. nalaga, da po pravnomočnosti odločitve pristojne območne geodetske uprave o evidentiranju parcelacije o tem obvesti upravni organ, ki bo nato nadaljeval s postopkom razlastitve lastninske pravice (2. točka izreka), da mora lastnik nepremičnin, ki so predmet tega postopka, dovoliti dostop do svojih nepremičnin osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom razlastitvene upravičenke na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in pravnomočne odločbe o dovolitvi pripravljalnih del na nepremičninah predvidenih za razlastitev (3. točka izreka), da izvajalec pripravljalnih del o začetku pripravljalnih del pisno obvesti lastnika oziroma uporabnika nepremičnin najmanj 7 dni pred začetkom izvajanja del (4. točka izreka) in da stroške pripravljalnih del - parcelacije nosi A. (5. točka izreka). V obrazložitvi je organ uvodoma povzel potek dosedanjega postopka razlastitve za obravnavane nepremičnine, opozoril na sklep naslovnega sodišča, I U 1478/2017 v zvezi z dopustnostjo nadaljevanja postopka razlastitve. Razlastitvena upravičenka A. je predlagala izdajo odločbe o dovolitvi izvedbe parcelacije v zahtevi za razlastitev z dne 11. 7. 2016 za tiste dele nepremičnin, zajete v zahtevi z dne 11. 7. 2016, kar nato podrobno opredeli. Odločbo lahko organ izda pred izdajo odločbe o uvedbi postopka ali po njej. Ob upoštevanju 101. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) je organ nato odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) je v pritožbenem postopku zavrnilo pritožbo tožnika ter stranskega udeleženca A.A. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da gre le za dovolitev pripravljalnih del, da je bil zahtevi za razlastitev priložen elaborat, ki je vseboval tudi grafični prikaz predvidenega predloga parcelacije, s katerim je bil tožnik seznanjen. Obseg parcelacije pa se ujema s prikazom predloga parcelacije. Izrek pa je jasen in izvršljiv.

3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri je navedel, da so zoper odločbo o uvedbi postopka razlastitve in ugotovitvi javne koristi vložene tožbe v upravnem sporu. Izrek izpodbijane odločbe je presplošen in omogoča različna tolmačenja o obsegu parcelacije. Izrek te odločbe bi moral ustrezati izdani odločbi o uvedbi postopka. Le izrek postane pravnomočen in izvršljiv, zato takšne pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti s sklicevanjem na to, da je bil tožnik že ob prejemu zahteve za razlastitev seznanjen z grafičnim prikazom predvidenega predloga parcelacije. Podana je bistvena kršitev določb postopka. Odločba pa je izdana preuranjeno tudi zato, ker je sporna izkazanost obsega javnega koristi na zemljiščih, kar pomeni, da je sporna tudi potreba po parcelaciji (glej sklep I U 1478/2017). Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, ki naj ji naloži tudi povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo uvodoma prosila za prednostno obravnavanje zadeve, prerekala tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe, poudarila, da je obseg parcelacije natančno določen. Opozorila je na II U 22/2015, kot tudi na I Up 194/2017, iz slednjega akta pa tudi izhaja, da se lahko postopek razlastitve nadaljuje ne glede na upravne spore zoper odločbo o uvedbi postopka razlastitve. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo opozoril na X Ips 134/2016, navedel, da je tožba tožnika utemeljena in predlagal, da ji sodišče ugodi.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločba, s katero je prvostopni organ razlastitveni upravičenki A. dovolil izvedbo postopka parcelacije na zemljiščih s parc. št. 345/5, 345/17 in 345/18, vse k.o. ... (do celote v lasti B. d.o.o. - v stečaju, ...) ter v nadaljevanju odločil še o drugih obveznostih strank v zvezi z dovoljeno parcelacijo.

9. Izpodbijano odločbo je organ izdal na podlagi 101. člena ZUreP-1, po katerem lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev (prvi odstavek), v primeru, da upravni organ pravnomočno zavrne zahtevo za razlastitev, geodetska uprava na zahtevo razlastitvenega zavezanca odpravi odločbo o parcelaciji, predlagatelj razlastitve pa mora odpraviti vse posledice pripravljalnih del ali pa, če to ni mogoče, izplačati razlastitvenemu zavezancu odškodnino za vso dejansko škodo (tretji odstavek). Tožnik se glede na citirano določbo torej moti, ko ugovarja, da je izpodbijana odločba izdana preuranjeno, ker odločba o ugotovitvi javne koristi in začetku razlastitvenega postopka, izdana za nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe (odločba, št. 352-47/2016-28 z dne 21. 2. 2017), še ni pravnomočna, ker so zoper njo vložene tožbe v upravnem sporu (iz česar po mnenju tožnika tudi sledi, da je sporna izkazanost javne koristi), saj pravnomočnost odločbe iz 100. člena ZUreP-1 ni pogoj za izdajo odločbe iz 101. člena ZUreP-1. 10. Se pa sodišče s tožnikom strinja, da je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (4. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

11. Po 213. členu ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek); izrek mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (šesti odstavek).

12. Tožnik utemeljeno ugovarja, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nedoločen do te mere, da ni jasno, v kakšnem obsegu je parcelacija dovoljena, saj iz izreka izhaja le, da je izvedba parcelacije dovoljena na zemlj. s parc. št. 345/5, 345/17 in 345/18, vse k.o. ... (do celote v lasti tožnika), iz česar bi se dalo sklepati, da je izvedba parcelacije dovoljena na celotni površini zemljišč s parc. št. 345/5, 345/17 in 345/18. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izpodbijane odločbe sicer res (med drugim) navedel, da je razlastitvena upravičenka z zahtevo za razlastitev z datumom z dne 11. 7. 2016 (za katero je bilo ugotovljeno, da je z njo izkazana javna korist) zahtevala zgolj razlastitev na delih nepremičnin s parc. št. 345/5, 345/17 in 345/18, vse k.o. ..., in sicer na parc. št. 345/5 - del v izmeri 1537 m2, s parc. št. 345/17 - del v izmeri 239 m2 in s parc. št. 345/18 - del v izmeri 724 m2, kot so potrebni za izgradnjo predmetne ceste s pripadajočimi ureditvami, da pa znaša celotna površina zemljišča s parc. št. 345/5 4501 m2, celotna površina zemljišča s parc. št. 345/17 612 m2 in celotna površina zemljišča s parc. št. 345/18 760 m2, s čimer pa ne more nadomestiti izostale konkretne opredelitve obsega parcelacije v izreku odločbe (za kar je bila odločba sploh izdana) in s tem sanirati njeno nezakonitost. Izrek odločbe je namreč osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Od jasnega in določenega izreka je namreč odvisna njegova izvršitev. Če izrek temu kriteriju ne zadosti, zavezanec na more vedeti, kdaj in kaj naj stori, da dopusti ali opusti, da bo zadoščeno izvršilnemu naslovu, upravičenec pa ne more vedeti, kdaj in kaj lahko zahteva po izvršilnem naslovu od zavezanca (Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 329).

13. Sodišče je zato glede na navedeno tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ odpraviti ugotovljeno kršitev pravil postopka in o zadevi ponovno odločiti. Sodišče še pripominja, da je odločbo zaradi vsebinske povezanosti odpravilo v celoti.

14. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).