Jedro

Neposredna dejanska oblast nad stvarjo, ki mora biti izkazana v korist posestnika v smislu določbe 1. odstavka 24. člena SPZ, ne predstavlja le tudi navzven izkazanega aktivnega ravnanja posestnika na način, da na stvari, ki jo ima v posesti ali soposesti, nekaj počne, pač pa tudi skrb za stvar, ki je izkazana tudi s tem, da se stvar na podlagi sklenjenih pravnih poslov v skladu z določbami Stanovanjskega zakona vzdržuje in ohranja v obliki kot je bila načrtovana.

Ob upoštevanju določbe 3. odstavka 33. člena SPZ le zakon lahko izključi protipravnost posega.

V motenjski pravdi ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki dejanje naroči, ga odobri ali je opravljeno v njegovo korist. Ob ugotovitvi, da obravnavano dejanje predstavlja nedopusten poseg v dotedanji način soposesti stvari, ne more biti dvoma, da je v obravnavanem primeru podan tako ekonomski kot pravni interes po vzpostavitvi v prejšnje stanje, zato vložene tožbe ni mogoče šteti kot zlorabo pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so toženci motili soposest tožnikov na nepremičnini parc. štev. 1065/609 k.o. Z. s tem, da so 12.5.2008 postavili na to parcelo otroška igrala in sicer leseno otroško vrtno hiško s toboganom in leseno dvojno gugalnico, zato so dolžni odstraniti postavljena otroška igrala in se vzdržati vsakršnih drugih podobnih dejanj motenja posesti na tej parceli. Toženci so tožnikom dolžni povrniti stroške pravdnega postopka v skupni višini 837,28 EUR in sicer vsakemu od njih eno tretjino.

Proti navedenemu sklepu se pritožujejo toženci in uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 366 ZPP in sodišču druge stopnje predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi pojasnjujejo, da po njihovem mnenju ni dokazana soposest spornega zemljišča s tem, da so jo tožniki uporabljali z otroci in da plačujejo košnjo trave upravniku. Posest je namreč neposredna dejanska oblast nad stvarjo, ki pa ni izkazana. Izkazovanje posesti na način, da je zemljišče prosto, je neznan način uporabe in kvečjemu dokazuje neuporabo. Dogovor o načinu uporabe pa sodi v lastninsko pravico in ne predstavlja izvrševanja posesti. Postavitev igral tudi ni motilno ravnanje, saj posest, ki jo zatrjujejo tožniki, ni motena. Še vedno se lahko namreč igrajo, saj je parcela velika 411 m2, postavljena igrala pa zavzemajo le manjšo površino. Trava se še vedno lahko kosi, zato ni spremenjen dotedanji način uporabe. Povzročanje hrupa ne predstavlja motenja posesti. To bi bilo kvečjemu lahko pomembno v primeru uveljavljanja zahtevka v meritorni pravdi. Takšne tožbe pa tožniki ne morejo vložiti, ker niso lastniki zemljišča. Takšnega zahtevka zato ni dopustno nadomestiti z motenjskim zahtevkom. Po mnenju pritožnikov motilno ravnanje tudi ni protipravno, saj je protipravnost izključena glede na okoliščino, da je lastnik soglašal s postavitvijo igral. Igrala ne ovirajo nikogar, postavitev igral pa je celo zaželeno dejanje. Stališče sodišča je po mnenju pritožnikov pretirano in nima podlage v zakonu ter je v nasprotju z naravo skupne in solastne stvari. Tudi presoja pasivne legitimacije tožencev je napačna, saj okoliščina, da se ne igralih igrajo otroci tožencev, ne pomeni, da so toženci pasivno legitimirani. Na igralih se namreč igrajo tudi drugi otroci, med njimi tudi otroci tožnikov. Nadalje zatrjujejo, da ni izkazan niti ekonomski interes za motenjsko pravdo. Po njihovem mnenju ni nastala nobena škodljiva posledica, saj hrup ni pravno zavarovan interes v motenjski pravdi. Sodišče tudi ni ugotovilo povečanega hrupa, hrup pa bi bil kvečjemu pomemben, če bi bilo uveljavljano motenje posesti uporabe stanovanj. Namen te pravde je šikaniranje tožencev, čemur pa sodna praksa ne daje sodnega varstva, kar izhaja tudi iz odločb VSL II Cp 1432/2008, VSK I Cp 474/2006 in VSL II p 1942/99. Zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbe, saj menijo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, odločitev prvostopnega sodišča pa je pravilna. Zahtevajo tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje o tem, da so tožniki soposestniki spornega zemljišča, da so toženci s tem, ko so postavili igrala oziroma naročili ali soglašali z namestitvijo igral, protipravno posegli v dotedanji način souporabe solastne nepremičnine, zato njihovo ravnanje predstavlja motilno dejanje v smislu določbe 35. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sporno zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k večstanovanjskim stavbam v stanovanjskem naselju Mostec. Pravdne stranke so lastniki ali uporabniki stanovanj v tem naselju, zato so kot etažni lastniki hkrati solastniki funkcionalnega zemljišča. Čeprav je sporno zemljišče vse do motilnega dejanja predstavljalo pokošeno trato pred vhodom v večstanovanjsko stavbo na S. 22, ne more biti sprejemljivo stališče pritožnikov, da tožniki niso bili soposetniki. Po njihovi logiki tudi oni niso imeli na spornem zemljišču nobenih pravic, tudi ne do soposesti, saj so vse do motilnega ravnanja enako kot tožniki izvrševali soposest na način kot ostali solastniki. To pa je bila igra otrok na trati, sprehodi, košnja trave s strani upravnika po njihovem naročilu in proti plačilu. Povsem logično je stališče prvostopnega sodišča, da neposredna dejanska oblast nad stvarjo, ki mora biti izkazana v korist posestnika v smislu določbe 1. odstavka 24. člena SPZ, ne predstavlja le tudi navzven izkazanega aktivnega ravnanja posestnika na način, da na stvari, ki jo ima v posesti ali soposesti, nekaj počne, pač pa tudi skrb za stvar, ki je izkazana tudi s tem, da se stvar na podlagi sklenjenih pravnih poslov v skladu z določbami Stanovanjskega zakona vzdržuje in ohranja v obliki kot je bila načrtovana. Vsakršno spreminjanje obstoječega stanja s strani nekaterih soposestnikov zato nedvomno predstavlja motilno ravnanje. Nihče od soposestnikov namreč ni privilegiran v svojih posestnih pravicah in brez dogovora z ostalimi soposestniki ne sme spreminjati obstoječega stanja kljub temu, da je namen sam po sebi ali v luči nekaterih soposestnikov še tako koristen in human. Interesi so namreč različni, zato bi se lahko nekdo od soposestnikov spomnil, da bi na funkcionalnem zemljišču naredil balinišče, drugi teniško igrišče, tretji spet zelenjavni vrt ali kaj podobnega, kar pa vodi v anarhijo, zato je spoštovanje pravic soposestnikov nujno, ravnanje tožencev pa ne more biti tolerirano kljub dejstvu, da postavljena igrala lahko uporabljajo tudi drugi otroci in ne le njihovi. Zaradi igral je možnost uporabe zemljišča, na katerem so postavljena, nedvomno drugačna, kot je bila prej, takšen način uporabe pred posegom pa ni bil sporen.

Motilno ravnanje ni protipravno, saj ob upoštevanju določbe 3. odstavka 33. člena SPZ le zakon lahko izključi protipravnost posega. Dejstvo, da je postavitev igral dovolil zemljiškoknjižni lastnik spornega zemljišča, torej že iz tega razloga ne more imeti vpliva na odločitev. Ob upoštevanju okoliščine, ki ji toženci ne nasprotujejo, da je lastništvo funkcionalnega zemljišča sporno, pa takšno soglasje investitorja gradnje, ki je zgrajeno stanovanje z vsemi skupnimi deli in napravami ter funkcionalnim zemljiščem že prodal etažnim lastnikom, nima teže, zlasti ne v motenjskem sporu.

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da so vsi toženci pasivno legitimirani v tem postopku, saj so vsi aktivno sodelovali pri postavitvi igral. V motenjski pravdi ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki dejanje naroči, ga odobri ali je opravljeno v njegovo korist. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi s stališčem prvostopnega sodišča o tem, da je v obravnavanem primeru podan ekonomski interes za sodno varstvo zaradi motenja soposesti. Za vprašanje utemeljenosti zahteve za sodno varstvo je odsotnost kakršnegakoli neposrednega ekonomskega interesa res lahko ovira. Ugotovitev obstoja ekonomskega interesa je pomembna zaradi preprečitve zlorabe in preprečitve, da bi zahtevki posestnih tožb prešli v šikano. Pri ugotavljanju tega interesa je sodišče vezano na določbo 1. odstavka 12. člena SPZ, ki določa meje izvrševanja posesti in meje sodnega varstva v pravdah zaradi motenja posesti. Ob ugotovitvi, da obravnavano dejanje predstavlja nedopusten poseg v dotedanji način soposesti stvari, ne more biti dvoma, da je v obravnavanem primeru podan tako ekonomski kot pravni interes po vzpostavitvi v prejšnje stanje, zato vložene tožbe ni mogoče šteti kot zlorabo pravic. V 12. členu SPZ je uzakonjeno temeljno načelo stvarnega prava prepovedi zlorabe, ki pravi, da je lastnik stvari oziroma imetnik druge stvarne pravice omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in z naravo stvari. Navedeno zakonsko določilo sicer res govori le o izvrševanju lastninske pravice v nasprotju z zakonom, vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča velja tudi za izvrševanje posesti oziroma soposesti. Zato so soposestniki stvari omejeni z enakimi pravicami drugih soposestnikov. Kakršnokoli samovoljno spreminjanje obstoječega stanja torej ni dopustno. V primeru, da do njega pride, pa imajo prizadeti soposestniki pravico do sodnega varstva v smislu določb 33. do 35. člena ZPZ. V odločbah Višjega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Kopru, na katere se sklicujejo pritožniki, je bilo dejansko stanje popolnoma drugače ugotovljeno, zato so bila tudi stališča pritožbenega sodišča o ekonomskem interesu temu primerna.

Iz navedenih razlogov izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe SPZ, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, v postopku pa ni zagrešilo kakšnih kršitev postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP. Pritožniki zatrjevanih kršitev postopka niso obrazložili, zato jih pritožbeno sodišče ne more komentirati. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnikov po povrnitvi stroškov pritožbenega postopka. Te stroške v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP nosijo sami, saj s pritožbo niso uspeli. Tožniki v odgovoru na pritožbo niso zahtevali povrnitve stroškov, zato je odločitev o teh stroških odpadla.