Jedro

Glede na to, da je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče enkrat že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje in glede na to, da gre v obravnavani zadevi, kjer tožnik s tožbo, ki jo je vložil pred več kot letom in pol (in sicer 12.4.2025), uveljavlja pravico do objave popravka, takšna zadeva pa je nujna, na kar kažejo že kratki roki, določeni v ZMed, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je podan zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 354. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo v izjemnih primerih sodišče druge stopnje ne razveljavi s sklepom sodbe prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.

Glede na to, da se sodišče pri odločanju o pravici do popravka ne ukvarja z resničnostjo ali neresničnostjo objavljenega, so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, s katerimi poskuša toženec prepričati pritožbeno sodišče o resničnosti objavljenega.

Res je, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da popravek ne sme biti vsebinsko prazen, pavšalen in neargumentiran, ker mora biti dialog med objavljenim prispevkom in popravkom ustrezno vsebinski. Golo zanikanje namreč ne prispeva k argumentirani razpravi. S praznim, pavšalnim zanikanjem se javna razprava niti ne začne, še manj uravnovesi ali dopolnjuje. Zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi. Vendar pa prispevek, ki ne temelji na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, ne zahteva konkretnejšega prikaza nasprotnih dejstev. Izhodiščno pravilo je, da se na nekonkretizirane navedbe in na navedbe, ki pomenijo le golo, pavšalno zatrjevanje dejstev, ni mogoče odzvati drugače kot na enak način, tj. le z golim zanikanjem takih navedb.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžna objaviti popravek in prikaz nasprotnih dejstev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) na obvestilo "A. A. in "jadralna ekipa" tožijo novinarja B. B. za skoraj 70.000,00 EUR!", ki je bilo objavljeno dne 15. 2. 2024 v elektronskem mediju C na https://C.si, in sicer kot glasi: "A. A. nikoli ni bil partner D. D. v zasebnem življenju, ker s svojo sedanjo partnerico že od leta 2014 dalje živi v zunajzakonski skupnosti. D. D. tudi nikoli ni vodila poslov A. A., saj poslov notar po Zakonu o notariatu strankam sploh ne sme voditi. O tem sodišče ni odločilo." Tožencu je naložilo, da mora navedeni popravek in prikaz nasprotnih dejstev objaviti najkasneje v roku 48 ur v elektronskem mediju C na https://C.si po pravnomočnosti te sodbe ter navesti, da gre za objavo popravka na podlagi sodbe in citirati njen izrek (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške, o višini bo izdan poseben sklep po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari (člen 163/4 ZPP), kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe.

2.Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo toženec. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Graja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznih predlogov z opravo poizvedb pri mediju E in F glede okoliščine, ali je bila s strani tožnika podana zahteva za objavo popravka oziroma tožba za umik člankov, objavljenih 28. 9. 2022 ter 13. 1. 2023, ter da ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič D. D. in G. G., niti ni zavrnitve teh dokaznih predlogov obrazložilo. Meni, da tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje pravice do popravka, ker so o partnerski zvezi med njim in notarko D. D. že pisali drugi mediji, pa na njihove zapise ni odreagiral. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo glede članka, objavljenega na E 19. 6. 2025 z naslovom "...", zaradi česar je podana kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede članka H. H., objavljenega 21. 3. 2025 z naslovom "...", pri čemer problematizira razlago sodišča prve stopnje, ki je menilo, da sporni zapis ni razumeti enako kot zapis, kot ga je navedel toženec, da je bil tožnik z notarko dolgoletni partner v zasebnem življenju. Nadalje se pritožba osredotoča na okoliščine, s katerimi želi dokazati resničnost oziroma točnost zapisanega. V nadaljevanju graja zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s člankom "..." z dne 13. 1. 2023, kjer je bilo pisano o zasebnem življenju tožnika in notarke D. D. V tej zvezi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in izpostavlja protispisnost, ker je v zvezi s tem člankom sodišče razlogovalo v nasprotju s podatki v spisu, in sicer je navedlo, da je tožnik zoper ta članek reagiral še celo z zahtevo po umiku članka, kar pa ne drži. Prav tako graja presojo sodišča glede članka "..." z dne 28. 9. 2022 v prilogi B3 sodnega spisa, kdaj se je tožnik s tem člankom seznanil. Nadalje problematizira dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik zoper izdajatelja J. d.o.o. vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Bistvo pritožbene graje je, da tožnik na članke s podobno vsebino ni odreagiral več let, zato ne more biti prizadet v svojih pravicah in interesih v zvezi s člankom, ki ga je objavil toženec. Navaja, da sodba nima razlogov glede dela popravka, ki se glasi "...". Meni, da bi moral tožnik pravno okvalificirati, katere njegove pravice in interesi so bili s to objavo prizadeti. Meni, da popravek ne bi smel biti objavljen, ker je pavšalen ali mnenjski, pri čemer se sklicuje na sodbo II Ips 269/2021 in sodbo II Ips 84/2009. Glede dela popravka "O tem sodišče ni odločilo", graja nesklepčnost zahtevka. Graja tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženec je prepozno odgovoril na pritožbo, zato sodišče druge stopnje njegovega odgovora ni upoštevalo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev določb postopka, vendar je zagrešilo pritožbeno uveljavljano kršitev določb postopka, ki jo je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP odpravilo samo. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na katero je sicer delno napačno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

7.Pregled zadeve pokaže, da je tožnik zoper toženca vložil tožbo na objavo popravka in prikaza nasprotnih dejstev. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na določbe 26., 31. in 35. člena Zakona o medijih (ZMed), kot izhaja iz 19. do 23. točke izpodbijane sodbe. Kot ključno je ustrezno izpostavilo, da je namen pravice do popravka v tem, da se ima oseba pravico odzvati na informacijo, objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njej ali so z njo prizadete njene osebnostne pravice ali interesi, pri čemer se sodišče pri odločanju o pravici do popravka ne ukvarja z resničnostjo ali neresničnostjo objavljenega (14., 24. in 31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec kot odgovorni urednik medija, vpisanega v razvid medijev, objavil članek, v katerem je zapisal, da sta bila tožnik in notarka D. D. dolgoletna partnerja v zasebnem življenju, da mu je D. D. vodila posle in da je sodišče zavrnilo začasno odredbo, s katero je tožnik zahteval umik članka. Po oceni sodišča prve stopnje je tožnik s popravkom, v katerem zanika obstoj partnerskega razmerja s D. D., prav tako pa zanika, da bi mu D. D. vodila posle, in da bi pred tem sodišče že o tem odločilo, brani svoje pravice in interese z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi (32. točka obrazložitve), s čimer se uresniči njegova pravica, da se objavi in sliši njegova plat zgodbe. Tožnik je s tem, ko je zanikal navedbe v obvestilu oziroma v prispevku medija in tudi prikazal nasprotna dejstva, varoval svoje interese. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da niso podani nobeni odklonilni razlogi po 31. členu ZMed (39. do 50. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zlasti ker popravek ni nesorazmerno daljši od prispevka niti ni popravek napisan žaljivo, zato je tožbenemu zahtevku na objavo popravka v celoti ugodilo.

9.Pritožbeno sodišče z navedenimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča soglaša.

10.Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato pritožbeno zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zmotno je pritožbeno navajanje, da je navedena procesna kršitev podana iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede članka, objavljenega na E 19. 6. 2025 z naslovom "..." Pri tej pritožbeni graji bi lahko kvečjemu šlo za uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec v pritožbi navaja, da je z navedenim člankom želel dokazovati, da so o partnerski zvezi med tožnikom in notarko D. D. po objavi sporne objave poročali tudi drugi mediji. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ni dejstvo, ki bi bilo pravno odločilno za odločitev v obravnavani zadevi, zato se sodišču prve stopnje do teh zatrjevanih dejstev in dokazov ni bilo treba opredeliti.

Kajti tožnik lahko sam izbira, proti kateremu uredniku medija bo uveljavljal pravico do objave popravka, zlasti pa te pravice ne izgubi, če po sporni objavi drug medij objavi isto ali podobno trditev, kot je predmet obravnavanja v predmetni zadevi.

11.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je navedena kršitev podana, če sodišče napačno povzame vsebino listine v sodbo, v obravnavani zadevi pa za tako procesno kršitev ne gre, saj toženec problematizira dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s člankom "..." (meni, da je napačna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zoper ta članek reagiral še celo z zahtevo po umiku članka), kar je samostojen pritožbeni razlog, o katerem se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

12.Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni niti izvedlo dokazov z zaslišanjem prič D. D. in G. .G niti ni zavrnitve teh dokaznih predlogov obrazložilo. Kot izhaja iz 14. in 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj navedenih dokaznih predlogov ni izvedlo, in sicer iz razloga, ker namen uresničitve pravice do popravka ni dokazovanje resničnosti ali neresničnosti objav, tem razlogom pa sodišče druge stopnje pritrjuje.

13.Toženec v pritožbi nadalje graja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznih predlogov z opravo poizvedb pri mediju E in F glede okoliščine, ali je bila s strani tožnika podana zahteva za objavo popravka oziroma tožba za umik člankov, objavljenih 28. 9. 2022 ter 13. 1. 2023, niti ni pojasnilo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Navedena pritožbena graja je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje res ni pojasnilo, zakaj navedenih dokazov, ki jih je toženec predlagal v 2. pripravljalni vlogi z dne 18.12.2024 ni izvedlo, s čemer je zagrešilo kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato mora sodišče dokazne predloge strank pretehtati in morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, pri čemer ta obrazložitev ne sme biti vsebinsko prazna. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Če tega ne stori, zagreši kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14.Glede na to, da je v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče enkrat že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje in glede na to, da gre v obravnavani zadevi, kjer tožnik s tožbo, ki jo je vložil pred več kot letom in pol (in sicer 12.4.2025), uveljavlja pravico do objave popravka, takšna zadeva pa je nujna, na kar kažejo že kratki roki, določeni v ZMed, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je podan zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 354. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo v izjemnih primerih sodišče druge stopnje ne razveljavi s sklepom sodbe prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo. Zato je pritožbeno sodišče ugotovljeno procesno kršitev odpravilo samo, in sicer na pritožbeni seji, ker potrebe po razpisu pritožbene obravnave ni. Le-ta je namenjena zagotavljanju načela neposrednosti, to načelo pa ni kršeno, če je pritožbeno sodišče v istem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko je treba oceniti potrebnost izvedbe listinskih dokazov. Zato potrebe po razpisu pritožbene obravnave ni in lahko pritožbeno sodišče ugotovljene kršitve sanira na pritožbeni seji.

15.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s strani toženca predlaganih poizvedb pri mediju E in F glede spornega dejstva, ali je bila s strani tožnika podana zahteva za objavo popravka oziroma tožba za umik člankov, objavljenih 28. 9. 2022 ter 13. 1. 2023 pri E in F, ni bilo treba izvesti, ker je toženec z njimi želel dokazati dejstva, ki niso pravno odločilna za odločitev v predmetni zadevi, po ustaljeni sodni praksi pa takih dokazov ni treba izvajati.⁸ Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da četudi bi se navedbe, ki jih je toženec želel dokazovati z navedenima dokazoma, izkazale za resnične, ne bi mogle vplivati na sprejem drugačne odločitve v obravnavani zadevi, saj tožnik sam izbira, kdaj in proti komu bo uveljavljal pravico do popravka in ni prekludiran z uveljavljanjem pravice do objave popravka, če pred tem ni uveljavljal pravice do popravka glede objav, objavljenih v drugih medijih. Zato toženčeva pravica do izjave s tem, ko sodišče omenjeni poizvedbi ni opravilo, ni bila kršena.

16.Bistvo toženčeve pritožbene graje je, da tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje pravice do popravka, ker so o partnerski zvezi med njim in notarko D. D. pred sporno objavo in po njej pisali drugi mediji, pa na njihove zapise ni odreagiral in ni zahteval sodnega varstva. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Uveljavljanje pravice do objave popravka pri drugih medijih, ki isto ali podobno poročajo o tožniku in notarki D. D., ni materialnopravna predpostavka za uveljavljanje pravice do popravka proti tožencu. Kot pojasnjeno v prejšnjem odstavku, tožnik s tem, ko pred ali po sporni objavi od urednikov drugih medijev ni uveljavljal pravice do popravka, svoje pravice do uveljavljanja objave popravka proti tožencu ni izgubil, saj se sam odloča, proti komu bo uveljavljal sodno varstvo. Zato se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati ugotavljanjem dejanskega stanja, ali je tožnik na podobne objave v drugih medijih odreagiral in ali je šlo za drugačno vsebino objav. Vsako razpravljanje o tem, kako razumeti vsebino objav v drugih medijih, je pravno nepomembno, ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri pa nepotrebno.

17.Glede na pojasnjeno za odločitev v obravnavani zadevi tudi ni pravno odločilno, ali so drugi mediji podobne vsebine izbrisali iz svojih spletnih strani, zato toženec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče ne bi smelo po uradni dolžnosti vpogledati v spletno stran drugega medija, ker nobena od strank tega dokaza ni predlagala.

18.Glede na to, da se sodišče pri odločanju o pravici do popravka ne ukvarja z resničnostjo ali neresničnostjo objavljenega,⁹ so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, s katerimi poskuša toženec prepričati pritožbeno sodišče o resničnosti objavljenega.

19.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik nima pravnega interesa za objavo vsakega posameznega stavka v popravku. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev (prvi odstavek 27. člena ZMed).

20.Neutemeljena so pritožbena navajanja, da bi moral tožnik navesti pravno kvalifikacijo njegove pravice, ki je bila s sporno objavo prizadeta. V skladu z ustaljeno sodno prakso zadošča, da tožnik navede dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek, ni pa mu treba pravno kvalificirati pravic, ki jih s tožbo varuje.

21.Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je popravek zgolj pavšalen oziroma mnenjski. Res je, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da popravek ne sme biti vsebinsko prazen, pavšalen in neargumentiran, ker mora biti dialog med objavljenim prispevkom in popravkom ustrezno vsebinski. Golo zanikanje namreč ne prispeva k argumentirani razpravi. S praznim, pavšalnim zanikanjem se javna razprava niti ne začne, še manj uravnovesi ali dopolnjuje. Zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi. Vendar pa prispevek, ki ne temelji na visoko konkretiziranih in natančnih podatkih, ne zahteva konkretnejšega prikaza nasprotnih dejstev. Izhodiščno pravilo je, da se na nekonkretizirane navedbe in na navedbe, ki pomenijo le golo, pavšalno zatrjevanje dejstev, ni mogoče odzvati drugače kot na enak način, tj. le z golim zanikanjem takih navedb.¹⁰ V obravnavani zadevi je tožnik argumentirano zavrnil trditve v sporni objavi (o tem, da je bil v dolgoletni partnerski zvezi z notarko D. D., o tem, da mu je notarka vodila posle, in o tem, kako je sodišče odločilo z začasno odredbo glede umika sporne objave) s tem, da je pojasnil, da ni bil partner D. D. v zasebnem življenju, ker s svojo sedanjo partnerico že od leta 2014 dalje živi v zunajzakonski skupnosti, da mu D. D. nikoli ni vodila poslov, saj poslov notar po Zakonu o notariatu strankam sploh ne sme voditi, in o tem, da o resničnosti teh dejstev sodišče ni odločilo. Popravek torej ni bil niti pavšalen niti mnenjski, niti ni šlo za golo zanikanje, temveč je bil glede na vsebino sporne objave tudi temu ustrezno argumentiran.

22.Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Pritožba stroškovno odločitev graja zgolj iz razloga, ker meni, da je napačna odločitev o glavni stvari, kar pa ni, kot pojasnjeno zgoraj.

23.Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej tudi VSRS sodbo II Ips 71/2015 z dne 09.07.2015.

2V skladu z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo pravico do izjave vključuje dolžnost sodišča, da se opredeli zgolj do tistih dejstev in dokazov, ki so pravno odločilna (glej npr. VSRS sklep X Ips 31/2022 z dne 22.05.2024, J. Zobec v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 300).

3VSRS Sklep II Ips 59/2024 z dne 07.02.2025, VSRS Sklep II Ips 329/2017 z dne 22.02.2018. Glej tudi USRS odločba Up 1266/05 z dne 7. 6. 2007, tč. 8.

4VSRS sklep II Ips 59/2024 z dne 07.02.2025, VSRS sklep II Ips 329/2017 z dne 22.02.2018.

5Potreba po hitrem sojenju izhaja že iz same narave pravice do objave popravka. ZMed zato določa kratke roke za zahtevo za objavo popravka, podobno velja nato za samo objavo, tožbo pa je mogoče vložiti najpozneje v tridesetih dneh po preteku roka za objavo. Rok za odgovor na tožbo je zgolj osemdneven, sodbo pa mora sodišče izdati najpozneje v treh dneh po končani glavni obravnavi, podobno kratki so tudi preostali roki (38.-40. člen ZMed). V primeru razveljavitve sodbe bi to lahko povzročilo hujšo kršitev tožničine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (primerjaj VSRS sodba II Ips 34/2023 z dne 20.09.2023).

6V tem smislu VSRS sodba II Ips 34/2023 z dne 20.09.2023 glede pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja o drugem odstavku 355. člena ZPP, ki je primerljiv z drugim odstavkom 354. člena ZPP (slednji se nanaša na procesne kršitve).

7J. Zobec v Ude, Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 386, 442.

8VSRS sodba in sklep II Ips 77/2023, VSRS sklep X Ips 31/2022 z dne 22.05.2024 z nadaljnjimi sklici na sodno prakso.

9VSRS sodba II Ips 71/2015 z dne 09.07.2015

10VSRS Sodba II Ips 69/2021z dne 15.09.2021, VSRS Sodba II Ips 60/2024 z dne 03.12.2024.