Jedro

Revizijska navedba o tem, da bi imela otroka na toženčevem domu brezplačno varstvo, ni v korist otrok, ker ju je vseskozi vzgajala predvsem mati.

Odplačevanje kredita za toženčev osebni avtomobil ni tako pomembno, kot je pomembno plačilo sredstev za preživljanje otrok, saj preživnine spadajo med privilegirane terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 20.9.1986 pred matičnim uradom v L. sklenila S. C., roj.

27.1.1958 in J. C., roj. S., roj. 6.4.1966. Pod 2. je mladoletnega N. C. roj. 30.6.1990 in T. C. roj. 4.5.1994 dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Pod 3. je tožencu naložilo plačevanje preživnine za čas od 8.4.1997 do 31.8.1997 v mesečnih zneskih, ki jih je v izreku sodbe posebej navedlo, od 1.9.1997 dalje pa po 20.000,00 tolarjev za vsakega od otrok, skupaj torej 40.000,00 tolarjev mesečno. Pod 4. je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka, pod 5. pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določil pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb glede dodelitve otrok in plačila preživnine ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sprva upiral razvezi, toda glede na nove okoliščine, ki so nastopile na tožničini strani, se razvezi ne upira več. Meni pa, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je otroka nekritično dodelilo tožnici, čeprav bi bilo življenje mladoletnih otrok na toženčevem domu bolj primerno in cenejše, saj bi imeli doma brezplačno varstvo. Glede preživnine trdi, da je sodišče pomanjkljivo izvedlo postopek, ker je nekritično verjelo tožnici, da zasluži 45.000,00 tolarjev in prejema 15.000,00 tolarjev otroških doklad ter da plačuje 15.000,00 tolarjev najemnine za sobico na kmetih, čeprav o tem ni predložila nobenega dokaza. Upoštevalo je tudi trditev, da bo dala otroka v vrtec, čeprav je to bodoče dejstvo in ni opravljalo nobenih poizvedb o stroških otrok pri statističnem uradu. Preživnino bi bilo treba odmeriti z ozirom na potrebe otrok in na materialne zmogljivosti staršev. Toda sodišče je odmerilo preživnino, ki tožencu ne omogoča preživetja, še posebej ob dejstvu, da se mora voziti na delo z osebnim avtomobilom, za katerega odplačuje mesečno 27.000,00 tolarjev posojila. Upira se tudi dejstvu, da je sodišče odmerilo preživnino za otroka od vložitve tožbe dalje, ne da bi opravilo poizvedbe o odstotku zvišanja preživnine v tem obdobju.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je sodišče vročilo revizijo tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo.

Revizija ni utemeljena.

Očitane bistvene kršitve postopka niso podane, ker sta sodišči prve in druge stopnje izvedli dokaze s tem, da sta pregledali izpiske iz poročne in matičnih knjig, dopis Centra za socialno delo in podatke o toženčevih osebnih dohodkih ter zaslišali obe pravdni stranki.

Izvedene dokaze sta ocenili in v sodbah pojasnili rezultat. Nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili ZPP, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izpodbijanje dejanske podlage, ki je bila ugotovljena na prvi in drugi stopnji, pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Tudi materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili. Po določilu 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94) mora sodišče, ki razveže zakonsko zvezo, odločiti o tem, kateremu od staršev se dodelijo skupni otroci. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da se je tožnica že do prenehanja skupnega življenja s tožencem v pretežni meri sama ukvarjala z obema otrokoma, da je po odselitvi prevzela celotno skrb za otroka, da na otroka ponovna sprememba okolja ne bi dobro vplivala in da tudi Center za socialno delo meni, da je materina skrb primerna, sta sodišči pravilno razsodili, da je v korist mladoletnih otrok, da se dodelita v varstvo in vzgojo tožnici. Revizijska navedba o tem, da bi imela otroka na toženčevem domu brezplačno varstvo, ni v korist otrok, ker ju je vseskozi vzgajala predvsem mati.

Višino toženčevega prispevka za preživljanje otrok sta sodišči določili v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in potrebami otrok, kakor določa 79. člen ZZZDR. Potrebe otrok sta sodišči ugotovili v znesku 30.000,00 tolarjev do 40.000,00 tolarjev za vsakega oziroma 70.000,00 tolarjev mesečno za oba skupaj, kar je manj kot znašajo minimalni življenjski stroški za otroka v tričlanski družini že v začetku januarja 1997. Na podlagi podatkov, ki jih izračunava Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve po takoimenovani Šumijevi metodologiji ocenjevanja življenjskih stroškov, so znašali minimalni življenjski stroški že v januarju 1997 za otroka v starosti od 1 do 6 let v tričlanskem gospodinjstvu 34.760,00 tolarjev in za otroka v starosti od 6 do 14 let v tričlanskem gospodinjstvu 42.695,00 tolarjev. Če je sodišče ocenilo nižje potrebe toženčevih otrok za obdobje od aprila 1979 dalje, to ni v škodo toženca. Zakaj je sodišče za čas od aprila do septembra 1979 prisodilo različne zneske za posamezne mesece, pa je natančno pojasnjeno predvsem na predzadnji strani prve sodbe in je zavrnitev dela tožbenega zahtevka prav tako v toženčevo korist, saj je sodišče upoštevalo njegova plačila položnic in nakupe določenih stvari otrokoma. Določena preživnina 20.000,00 tolarjev mesečno za vsakega od otrok ustreza tudi ekonomskim možnostim staršev, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so toženčevi dohodki skoraj še enkrat večji kot tožničini in da mu bo po plačilu preživnine ostalo 49.000,00 tolarjev, na člana tožničinega gospodinjstva pa bo pripadlo približno po 30.000,00 tolarjev, poleg tega pa bo tožnica morala prispevati tudi s skrbjo in delom za oba mladoletna otroka.

Odplačevanje kredita za toženčev osebni avtomobil ni tako pomembno, kot je pomembno plačilo sredstev za preživljanje otrok, saj preživnine spadajo med privilegirane terjatve.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (286. člen ZPP), je bilo zavrniti revizijo kot neutemeljeno. Revizijsko sodišče je zavrnilo tudi predlog tožene stranke za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).