Jedro

Merila iz Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Ur.l. RS, št. 47/94) je mogoče uporabiti le v kontekstu opredeljevanja nedoločenih pravnih pojmov na področju državljanstva, ne pa pri izdaji dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1494/98-9 z dne 12.5.1999, razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.1997 (pravilno: 7.9.1998). Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 13.5.1997, s katero je ta zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 13., 14., 21. in 23. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, ZTuj). Navaja, da je v obravnavanem primeru upravni organ ugotovil, da na tožnikovi strani obstaja za zavrnitev dovoljenja za začasno prebivanje razlog javnega reda iz 23. člena ZTuj. Dejstvo, da je bil tožnik v preteklem obdobju v Republiki Sloveniji dvakrat pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj, je okoliščina, ki jo je v vsakem primeru treba upoštevati. Pri tehtanju razlogov za ali proti izdaji dovoljenja za začasno prebivanje tožniku je upravni organ kot pomoč pri svoji odločitvi uporabil kriterije iz Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, Uredba). Uporaba te Uredbe je v skladu z mnenjem Službe za zakonodajo pri Vladi Republike Slovenije (pravilno: Služba Vlade RS za zakonodajo), po katerem se lahko analogno uporabi za izvrševanje ZTuj, saj gre v obeh primerih za vsebinsko istovrstna vprašanja s področja položaja in statusa tujca, izvršilnega predpisa k ZTuj pa dejansko ni.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačane uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka. V pritožbi navaja, da upravno sodišče ni utemeljilo analogne uporabe Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov niti pravno niti dejansko. ZTuj v nobeni določbi ne odkazuje na primerno uporabo predpisov o državljanstvu, saj se obe pravici (pravica do pridobitve državljanstva Republike Slovenije in pravica do izdaje dovoljenja za začasno prebivanje) razlikujeta že po sami naravi. Pravica sprejema v državljanstvo Republike Slovenije ima trajne posledice v zvezi s pridobitvijo vseh ostalih pravic državljanov Republike Slovenije, medtem ko je dovoljenje za začasno prebivanje začasna pravica, ki velja najdalj eno leto. V obravnavanem primeru gre za enostransko, pristransko in napačno razlago, ki ne temelji na njenem vrednotenju, temveč na čisti mehanični uporabi predpisov, ki jih je upravno sodišče vzelo za podlago za svojo pravno nepravilno in tudi življenjsko povsem nesprejemljivo odločitev. Zato predlaga, da vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 13. člena v času odločanja v upravnem postopku veljavnega ZTuj mora tujec, če želi na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je določeno v 1. odstavku 13. člena istega zakona (tri mesece, oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum), pri pristojnem organu pred pretekom časa, za katerega mu je bilo dovoljeno prebivanje, zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Za takšno dovoljenje lahko zaprosi, če ima za to upravičen interes, in sicer, če je prišel zaradi šolanja, specializacije, zaposlitve, zdravljenja, opravljanja kakšne poklicne dejavnosti ali sklenitve zakonske zveze z državljanom Republike Slovenije, ali ima na območju države nepremično premoženje, uživa pravico, ki izvira iz dela v državi ozrima drug upravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Po 2. odstavku 19. člena ZTuj pristojni organ lahko od tujca zahteva, da prošnji za dovolitev začasnega ali stalnega prebivanja priloži dokaze o upravičenosti razlogov, zaradi katerih prosi za dovoljenje, in dokaz o sredstvih za preživljanje. V 3. odstavku 19. člena ZTuj so določeni razlogi, zaradi katerih prosilec ne more dobiti dovoljenja za začasno prebivanje (negativni ali izključevalni razlogi). V 23. členu ZTuj pa so določeni razlogi za odpoved že pridobljenega dovoljenja za začasno prebivanje.

Med upravnim sporom in še pred odločitvijo pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. Up-2/99 z dne 15.11.2000, presodilo, da so merila, ki jih določa Uredba, namenjena upravnim organom pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDRS za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Pravna ureditev, ki ureja pridobitev državljanstva, pa se tudi po mnenju ustavnega sodišča v navedeni odločbi po svoji vsebini in namenu bistveno razlikuje od pravne ureditve, ki ureja začasno prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Pogoji, ki so predpisani za pridobitev državljanstva, so zahtevnejši od pogojev, predpisanih za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Merila Uredbe je zato mogoče uporabiti le v kontekstu opredeljevanja nedoločenih pravnih pojmov na področju državljanstva. Namen in meje pooblastila za odločanje po prostem preudarku glede izdaje dovoljenja za začasno prebivanje je sicer po mnenju ustavnega sodišča mogoče posredno ugotoviti iz določbe 23. člena ZTuj. Toda namen in meje pooblastila se upoštevajo pri odločanju po prostem preudarku šele potem, ko pristojni upravni organ ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena ZTuj in da pri njem niso podani negativni pogoji iz 3. odstavka 19. člena istega zakona.

V obravnavani zadevi, kot izhaja iz predloženih spisov, upravni organ v upravnem postopku izpolnjevanja nekaterih pogojev po citiranih določbah ZTuj ni ugotavljal. Tožnikova zahteva za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je bila zavrnjena, ker je upravni organ ugotovil, da to terjajo razlogi javnega reda po 1. alinei 23. člena ZTuj in po 1. alinei 6. člena navedene Uredbe. Tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka se sklicujeta na isto pravno podlago. Svojo odločitev pa sta oprla le na pravnomočni sodbi, s katerima je bil tožnik obsojen na pogojni zaporni kazni (s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota na V. z dne 25.10.1994, na 4 mesece zapora pogojno za dobo 3 let, in s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča V. z dne 21.6.1996, na 2 meseca zapora pogojno za dobo 3 let). Z neposredno uporabo določbe 1. alinee 6. člena Uredbe je bil po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi materialni zakon napačno uporabljen, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo na odločitev. Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.