Jedro

Ko obtoženi z različnimi izvršitvenimi oblikami iz 1. odst. 191. člena KZ-1 izvaja nasilje v družinskem krogu do svoje žene v pričo njunih otrok in da je to takšno, ki prehaja v stanju, s tem stori ne samo kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odst. 191. KZ-1, ampak tudi kaznivo dejanje zanemarjanja otroka po 1. odst. 192. člena KZ-1, v kolikor se ugotovi, da takšen vedenjski vzorec obtoženca vpliva na nadaljnji psihofizični razvoj njegovih otrok.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega ST se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se dejanja opisana v točki I in III izreka pravno opredelijo kot kaznivo dejanje nasilja v družini po 1. odst. 191. člena KZ-1, nakar se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi za kaznivi dejanji v točki I in III izreka po 1. odst. 191. člena KZ-1 določi kazen 1 (enega) leta zapora, za kaznivi dejanji pod točko 2 izreka po 1. odst. 192. člena KZ-1 se določita za vsako kaznivo dejanje kazni po 3 (tri) mesece zapora, nakar se obtožencu po 2. točki 2. odst. 53. člena KZ-1 določi e n o t n a k a z e n 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora, ki se ne bo izrekla, v kolikor obtoženi v preizkusni dobi 5 (petih) let ne stori novega kaznivega dejanja.

Sicer se v preostalem pritožba zagovornika obtoženca, v celoti pa pritožba okrožnega državnega tožilca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega ST spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po 1. odst. 191. člena KZ-1 (točka I izreka), dveh kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po 1. odst. 192. člena KZ-1 (točka II izreka) in kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odst. 127. člena KZ-1 (točka III izreka). Sodišče je obtožencu po 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje pod točko I izreka po 1. odst. 191. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje pod točko II izreka po 1. odst. 192. člena KZ-1 določilo kazen po šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko III izreka po 1. odst. 127. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora ter nato po 2. točki 2. odst. 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora, ob preizkusni dobi petih let. Odločilo je še, da se obtožencu všteje čas pripora od 8.2.2009 od 22.40 ure do 16.6.2009, v kolikor se mu v primeru preklica pogojne obsodbe izreče po tej sodbi določena enotna kazen zapora. Obtoženi je po 1. odst. 95. člena ZKP dolžan plačati "stroške kazenskega postopka" in sodno takso.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter "zmotne uporabe materialnega prava". Predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se obtožencu določi občutno "milejša kazenska sankcija - nižja kazen zapora ob krajši preizkusni dobi". Državni tožilec pa se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da se obtožencu izreče pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom in navodilom iz 1. in 2. točke 3. odst. 65. člena KZ-1, ob nespremenjeni enotno določeni kazni zapora in nespremenjeni preizkusni dobi petih let. Pritožba zagovornika obtoženca je delno utemeljena, neutemeljena pa je pritožba okrožnega državnega tožilca.

K pritožbi zagovornika obtoženca: Uvodoma pritožnik nakazuje, da ravnanja, ki so opisana v točki I izreka predstavljajo obeležje prekrška po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru in da je obravnavana zadeva primerljiva z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi z dne 8.1.2009, opr. št. U-I-88/07-17. Zadeva, ki jo pritožnik izpostavlja z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ni primerljiva z obravnavano zadevo. Po navedeni odločbi je Ustavno sodišče namreč ugotovilo neskladje 1. odst. 310. člena Kazenskega zakonika, vendar le v delu, ki se nanaša na izvršitev kaznivega dejanja storjenega s "protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen". Res je, da je v citirani ustavni odločbi Ustavno sodišče ugotovilo tako, kot to ugotavlja pritožnik, da je bil zakon (KZ) obremenjen s kršitvami iz 14. in 28. člena Ustave. Vendar pa ne glede na to pritožbeno sodišče ni imelo pomislekov, ki jih nakazuje pritožba, da bi pred presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe v zvezi s takšno pritožbeno navedbo prekinilo postopek in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem (člen 156. Ustave Republike Slovenije). Kaznivo dejanje nasilja v družini, tako kot je opredeljeno v 1. odst. 191. člena KZ-1, je po svoji biti tako imenovano kolektivno kaznivo dejanje. Torej ne zadošča zgolj samo en fakt grdega ravnanja ali pretepanja, ponižnega ravnanja oziroma ostalih izvršitvenih oblik, ki so navedena v 1. odst. 191. člena KZ-1, kar pa je primer v obravnavani zadevi, kot je to razvidno iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja pod točko I. izreka prve sodbe. To pa pomeni, da je obstoj kaznivega dejanja vezan na več prepovedanih ravnanj in ne samo na en "prekršek", kot to neutemeljeno nakazuje v uvodu svoje pritožbene zagovornik obtoženca.

V nadaljevanju pritožnik zelo nasplošno navaja, da obtoženec ni izpolnil vseh znakov dveh kaznivih dejanj, ki sta opisani v točki II izreka in da tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, zlasti tudi zato, ker je MK - T povedala, da mož ni nikdar zanemarjal otrok in še nadalje, da pri dejanju pod točko I/3 obtoženčev sin ni bil prisoten. Pritožba še navaja, da sta bila otroka pri dejanju le opazovalca dogajanj, da gre le za en primer in sicer tisti, ki je opisan pod točko I/4 in da sta se otroka tudi zavedala, da grdo ravnanje ni namenjeno njima, ampak oškodovanki in še nadalje, da je obtoženec grdo ravnal z njuno materjo, izključno zaradi alkoholiziranosti.

V točki II izreka izpodbijane sodbe je trditev, da je obtoženi kot oče hudo kršil svoje dolžnosti do svojih otrok T in Te, to pa zato, ker je bil žaljiv in nasilen do MK - T v prisotnosti obeh obrok in da sta bila oba mladoletna otroka zaradi tega prestrašena, zgrožena, skratka, da je takšno ravnanje obtoženca vplivalo na nadaljnji psihofizični razvoj otrok. Dolžnost obtoženca kot enega od staršev je, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v sodbi na strani 9 in naslednje, da poskrbi za takšne razmere v družini, ki zagotavljajo zdravo rast in skladen osebnostni razvoj otrok. Nobenega dvoma ni, tudi po presoji pritožbenega sodišča, da pomeni hudo kršitev starševske dolžnosti izvajanje tako fizičnega, kakor tudi psihičnega nasilja v obravnavanem primeru proti MK - T in to v stanovanju, kjer se pričakuje, da predstavlja okolje za optimalno skrb in vzgojo otrok. Zmerjanje obtoženca in uporabe grdih besed vpričo otrok, izvajanje nasilja, žalitev obtoženca, ko je oškodovanki MK - T primeroma na glavo z roko stisnil pašteto ter jo pomazal po laseh in jo še zlasal, grozil z vročim likalnikom tako, da je morala Te.T poklicati na pomoč in ker ne gre samo za en primer ("prekršek"), ampak, ker je ravnanje obtoženca, tudi zaradi alkoholiziranosti, prehajalo v stanje nasilnega vedenja obtoženca, je zato evidentno, da takšen opis ustreza znakom kaznivega dejanja iz 1. odst. 192. člena KZ-1. Povsem irelevantno je, ali je bilo ravnanje obtoženca (grdo ravnanje, žalitve, pretepanje) usmerjeno proti MK - T. Odločilno je, da sta to zaznala 13-letna Te in 5-letni T, ki pričakujeta in to upravičeno, tako kot vsi ostali otroci, do takšnega vedenjskega vzorca svojih staršev, ki jih primerno osebnostno oblikuje v njunem razvoju. Skratka, v kolikor neko ravnanje ni neposredno usmerjeno v otroka, kot kazenskopravno varovane osebe iz 1. odst. 192. člena KZ-1, to še ne pomeni, da v opisanem primeru, kot je v obravnavani zadevi, obtoženi ne more odgovarjati za navedeno kaznivo dejanje. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče še pripominja, da se obtoženčeva otroka Te in T T, niti nista mogla zoperstaviti takšnemu načinu življenja, ker je obtoženi nasilna ravnanja manifestiral v stanovanju in ne kje drugje, kar pa je nedvomno vedel tudi obtoženi. Skratka zaradi ugotovitve in tudi opisa kaznivega dejanja, ker je takšno ravnanje obtoženca prehajalo v stanje nasilnega vedenja in obnašanja do MK - T in ker sta otroka več kot očitno tudi zaznala pri svoji materi posledice, ki so bile zaradi nasilnega vedenja in obnašanja obtoženca, zato ni prav nobenega dvom o obstoju kaznivega dejanja, kakor tudi sicer, da takšen dejstveni opis in ugotovljene posledice pri obeh otrocih predstavljajo znake kaznivega dejanja po 1. odst. 192. člena KZ-1. Ima pa prav pritožba v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko III izreka. Sicer pritožba izrecno ne nakazuje, da je dejanje vsebinsko povezano pravzaprav s kaznivim dejanjem nasilja v družini, vendar pa, ker uporabo likalnika vseeno povezuje smiselno z obtoženčevim odnosom do MK - T, je pritožbeno sodišče ravnanje kot je opisano v točki III izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot eno od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja iz 1. odst. 191. člena KZ-1 in ga povezovalo z ostalimi opisanimi ravnanji v celoto. Nenazadnje tudi zato, ker v dejstvenem opisu ni trditve, da je obtoženi pri prepiru ali pretepu vzel likalnik in z njim opekel oškodovanko. Obstoj kaznivega dejanja po 1. odst. 127. člena KZ-1 zahteva, da je med obdolžencem in oškodovancem obstajal ali pretep ali prepir, ki je medsebojno prerekanje večih oseb. V obravnavanem primeru bi moral takšen odnos med obtožencem in oškodovanko opisan in nato tudi ugotovljen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je razvidno, da se oškodovanka ni upala zoperstaviti obtožencu, niti besedno še manj pa fizično (stran 9 sodbe: oškodovanka se je vedno poskušala obtožencu ogniti, se umakniti, počepnila pred njim, kar pomeni, da jo je obtoženi spravil v podrejen položaj). Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje zato tudi pojmovno izključujejo obstoj kaznivega dejanja po 1. odst. 127. člena KZ-1. Glede na to, da je navedeni opis pod točko III izreka le na ravni nekih splošnih ugotovitev, v dejstvenem opisu pa niti ni konkretizacije o pretepu ali prepiru med obtožencem in oškodovanko, nenazadnje kaj takega niti ne izhaja iz dejanske podlage, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi, ki smiselno ugotavlja navedeno kršitev kazenskega zakona, ugodilo in odločilo tako kot je razvidno iz izreka te sodbe.

V nadaljevanju se pritožnik ukvarja z vprašanjem kazenske sankcije. Pritožba je na stališču, da je bila določena kazen za posamezna kazniva dejanja, kakor tudi enotna določena kazen v obravnavani zadevi previsoka. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče, zaradi česar je poseglo v odločbo o kazenski sankciji ter za ravnanja v točkah I in III izreka prve sodbe po 1. odst. 191. člena KZ določilo kazen enega leta zapora. Pri tem je upoštevalo, da je nasilno ravnanje trajalo dalj časa, da se je na koncu tudi stopnjevalo v nasilju, preraščalo, kot je bilo ugotovljeno pri točki II izreka v stanje negativnega vedenjskega vzorca obtoženca za svoja otroka, kot tudi obstoj negativnega vpliva na psihofizični razvoj obeh otrok. Pritožnik v zvezi z odločbo o kazenski sankciji navaja, da je obtoženi po odpravi pripora spremenil svoj način življenja, da ne zahaja več v gostilno in da se je prijavil na zavodu za zaposlovanje. Te navedbe spisovno niso izkazane in jih zato ni mogoče upoštevati. Upoštevalo pa je, da se je oškodovanki opravičil in da ga je, očitno zaradi skrbi za oba otroka začela obiskovati že v času izvrševanja pripora. Skratka določena enotna kazen zapora eno leto in štiri mesece je primerna, upošteva pa tudi aspiracijsko načelo. Pravilna pa je tudi dolžina trajanja preizkusne dobe, kajti obtoženi je, ne glede na navedbe izvedenca psihiatrične stroke, bil dalj časa odvisen od alkohola, za kar je potrebno tudi daljše časovno obdobje resocializacije. Ker je, tako kot je spisovno izkazano, obtoženi večkrat obljubljal, da se bo poboljšal, svoja ravnanja tudi zaradi alkoholiziranosti, pa je potem še stopnjeval, je potrebno tudi zaradi zagotovitve varnosti vseh treh oškodovancev vztrajati pri najdaljši možni preizkusni dobi.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca: Pritožnik je na stališču, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru pogojne obsodbe izreči še varstveno nadzorstvo in sicer navodilo po 1. in 2. točki 3. odst. 65. člena KZ-1. Predlog je pritožnik obrazložil s tem, da je obtoženi dal soglasje za zdravljenje odvisnosti od alkohola ter za obiskovanje ustrezne psihološke in druge posvetovalnice. Ta navedba ni točna. V zagovoru, pa tudi končni besedi obtoženi ni izrecno izrazil željo, da se bo šel zdravit, ampak, da je v priporu razmišljal o tem (list. št. 218) in da se tudi ni pridružil končni besedi njegovega zagovornika (da bi bilo potrebno, da se obtoženi čimprej vključi v zdravljenje zaradi odvisnosti od alkohola (list. št. 240). Ker tako pritožnik izhaja iz zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede vprašanja soglasja z zdravljenjem odvisnosti od alkohola, je zato pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob ugotovitvi, da je utemeljena le pritožba zagovornika obtoženca v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te odločbe, je sodišče druge stopnje poseglo v izpodbijano sodbo, sicer pa je v ostalem pritožbo zagovornika obtoženca, v celoti pa pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni. Glede na to, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP), pa je v nespremenjenih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

Zaradi delne odločitve v korist obtoženca sodišče druge stopnje ni določilo sodne takse (2. odst. 98. člena ZKP).