Jedro

Veljajo enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu ne vštevajo v davčno osnovo. Ker med temi izjemami nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ni navedeno, hkrati pa je to nadomestilo mogoče umestiti med dogovorjena nadomestila v zvezi z zaposlitvijo oziroma izplačila v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (5. in 6. točka prvega odstavka 25. člena ZDoh-1), veljajo tudi pri izplačilih tega nadomestila glede obračuna in odvoda davka in prispevkov enaka pravila.

Med delavcem in delodajalcem dogovorjena višina nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule lahko predstavlja le bruto znesek, to je za prispevke in davek nezmanjšani znesek, če iz dogovora izrecno ne izhaja kaj drugega.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s prvim odstavkom točke 1 in točka 2 sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.574,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: 156,06 EUR od 2. 12. 2004 dalje, 156,06 EUR od 5. 1. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 2. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 3. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 4. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 5. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 6. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 7. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 8. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 9. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 10. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 11. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 12. 2005 dalje, 156,06 EUR od 5. 1. 2006 dalje, 156,06 EUR od 5. 2. 2006 dalje, 156,06 EUR od 5. 3. 2006 dalje, 78,03 EUR od 5. 4. 2006 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka, vse v 8. dneh.“ Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 672,06 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in 464,14 EUR revizijskih stroškov v 8. dneh.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Ob ugotovitvi, da sta se stranki dogovorili, da mora tožena stranka tožniku za čas od 16. 11. 2004 do marca 2006 iz naslova nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi plačati 105.817,66 takratnih SIT (441,57 EUR) mesečno, ter da je tožena stranka od teh mesečnih zneskov obračunala in za tožnika odvedla davek in prispevke, tožniku pa nakazala le za obračunane davke in prispevke znižane zneske v mesečni višini 69.243,00 takratnih SIT, je sodišče toženi stranki naložilo plačilo razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je sklenilo, da se revizija ne dopusti.

3. Na pritožbo tožene stranke je Vrhovno sodišče sklep o nedopustitvi revizije razveljavilo in revizijo dopustilo (sklep Dsp 48/2008 z dne 22. 9. 2008).

4. Tožena stranka je v vloženi reviziji smiselno uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da mora tožniku osebno izplačati celotni znesek dogovorjenega nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi in da je od dogovorjenih zneskov nadomestila neutemeljeno obračunala in odvedla ustrezne prispevke za socialno varnost in davek, ki bremeni tožnika, tožniku pa izplačala le preostali del nadomestila, saj navedeno nadomestilo v Zakonu o dohodnini ni navedeno med prejemki iz delovnega razmerja, ki so oproščeni plačila dohodnine.

5. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV – Ur. l. RS, št. 5/96 in 3/98) v 2. in 3. členu določa, da prispevke za socialno varnost plačujejo zaposleni iz bruto plače in bruto nadomestil za čas odsotnosti z dela (prvi odstavek 3. člena), pa tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom (tretji odstavek 3. člena), vendar pri jubilejnih nagradah, odpravninah in solidarnostnih pomočeh ter povračilih stroškov le v delu, ki presega s predpisom določen znesek, ki se v skladu z Zakonom o dohodnini ne všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov, pri regresih za letni dopust le v delu, ki presega 70 % povprečne plače preteklega meseca v Republiki Sloveniji, od stimulacij in bonitet pa se prispevki plačajo od osnove, ugotovljene v skladu z Zakonom o dohodnini (peti odstavek 3. člena). Prispevke za socialno varnost iz teh naslovov so dolžni obračunavati delodajalci – izplačevalci plač (šesti odstavek 3. člena).

8. V spornem obdobju veljavni Zakon o dohodnini (ZDoh-1, Ur. l. RS, št. 54/2004 s spremembami) je določal, da je zavezanec za dohodnino fizična oseba (4. člen) in da so zavezanci (v načelu) zavezani za plačilo dohodnine od vseh dohodkov (5. člen). Posebej opredeljuje dohodek iz zaposlitve kot vse dohodke, ki jih prejme fizična oseba na podlagi zaposlitve (23. člen). V okviru dohodkov iz zaposlitve posebej obravnava obdavčljive dohodke iz delovnega razmerja in poleg plač ter nadomestil v 5. in 6. točki prvega odstavka 25. člena, med njimi navaja tudi nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v zvezi z zaposlitvijo ali zaradi spremembe v pogojih v zvezi z zaposlitvijo ter vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne prejemke. V 20. členu zakon navaja prejemke, od katerih se dohodnina ne plača, vendar nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule med temi izjemami ni navedeno. Ravno tako navedeno nadomestilo ni navedeno med dohodki iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (31. člen).

9. Na podlagi 267. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Ur. l. RS, št. 54/2004) je plačnik akontacije dohodnine od dohodkov iz zaposlitve izplačevalec teh dohodkov, torej delodajalec, ki obračuna in odvede davek kot akontacijo dohodnine za prejemnika teh dohodkov, kot davčnega zavezanca.

10. Glede na prikazano ureditev sodišče ugotavlja, da v bistvu veljajo enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu ne vštevajo v davčno osnovo. Ker med temi izjemami nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ni navedeno, hkrati pa je to nadomestilo mogoče umestiti med dogovorjena nadomestila v zvezi z zaposlitvijo oziroma izplačila v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (5. in 6. točka prvega odstavka 25. člena ZDoh-1), veljajo tudi pri izplačilih tega nadomestila glede obračuna in odvoda davka in prispevkov enaka pravila.

11. Revizijsko sodišče je že v številnih odločbah zastopalo stališče, da pomeni pojem „plača“ bruto znesek plače, torej za prispevke in davek nezmanjšano višino plače (1), če ta pojem izrecno ni drugače opredeljen. Glede na v bistvu enak režim obračuna in odvoda navedenih javnih dajatev velja tudi za druga izplačila iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, oziroma tudi za sporno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, enako, to je, da lahko predstavlja med delavcem in delodajalcem dogovorjena višina nadomestila le bruto znesek, to je za prispevke in davek nezmanjšani znesek, če iz dogovora izrecno ne izhaja kaj drugega. Z vidika davčnih oziroma navedenih javnopravnih obveznosti niti ni bistveno, na kak način je bila ugotovljena višina nadomestila, seveda pa lahko stranki pravni režim teh obveznosti upoštevata pri dogovoru o višini, s tem da mora biti drugačni režim davčnih obveznosti iz dogovora jasno razviden.

12. Ker sta se stranki izrecno dogovorili, da gre tožniku nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v mesečnem znesku 105.817,66 SIT (441,57 EUR), ne da bi pri tem opredelili, ali gre za bruto (za prispevke in davek nezmanjšan) znesek, ali za neto izplačilo, je glede na navedeno davčno zakonodajo tožena stranka pri izplačilu od tega zneska za tožnika utemeljeno obračunala in odvedla davek in prispevke za socialno varnost, tožniku pa nakazala le za odvedene zneske znižani znesek. Sodišče je zato zmotno uporabilo navedene zakonske določbe, ko je toženi stranki naložilo, da mora tožniku neposredno izplačati razliko dogovorjenega nadomestila.

13. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da se tožnikov zahtevek za izplačilo razlike nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule z obrestmi in stroški postopka zavrne kot neutemeljen.

14. Ker tožnik v sporu ni uspel, mora toženi stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) povrniti priglašene in utemeljene stroške postopka, ki so v postopku pred sodiščem prve stopnje znašali 506,46 EUR, v zvezi s pritožbo pa 165,60 EUR, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo, skupno torej 672,06 EUR, v postopku v zvezi z vložitvijo revizije pa 464,14 EUR. Pri tem je sodišče med stroški v zvezi z revizijo upoštevalo tudi potrebni strošek za vložitev pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije, s katero je tožena stranka uspela.

Op. št. (1): Glej: sodba VIII Ips 12/2008 z dne 6. 10. 2008.