Jedro

Če je za izvedbo dokaza treba založiti predujem, pa stranka tega ne stori, potem jo doletijo enake posledice, kakor če izvedbe dokaza sploh ne bi predlagala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici plača odškodnino v višini 122.000,00 SIT (2.000,00 SIT za materialno škodo, 90.000,00 SIT za pretrpljen strah in 30.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.000,00 SIT od 18.11.1995 dalje do plačila ter od zneska 120.000,00 SIT od 17.10.2000 dalje do plačila. Tožena stranka pa je obenem dolžna tožeči plačati še njene pravdne stroške v znesku 49.244,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper zavrnilni del se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa da naj jo spremeni. Po mnenju pritožnikov naj sodišče ne bi uporabilo materialnega prava, saj ni uporabilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Pritožnica vnovič zatrjuje obstoj duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki obsegajo v konkretnem primeru: nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečane telesne napore, druge nevšečnosti, ki se kažejo v poslabšanem zdravstvenem stanju, kar vse je bilo pri tožnici evidentirano že zaradi bolezni, ki jo je ogrožala, to je borelije. Obenem pa je strah prešel pri tožnici v drugo obliko škode, namreč v zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Vse slednje je tožnica tudi povedala, ko jo je sodišče zaslišalo. Je pa sodišče spregledalo, da samo dejstvo, da je bil pes cepljen, še ne pomeni, da ni okužen. Preiskava namreč traja 14 dni in ves ta čas tožnica ni vedela, ali je pes okužen ali ne. Sodišče tako tudi ni ocenilo, kdaj telesne bolečine kot ena oblika škode preidejo v trajno zmanjšanje življenskih aktivnosti, torej v drugo obliko škode, čeprav natančna razmejitev obeh škod ni mogoča. Včasih je potrebna pomoč izvedenca, navaja dalje pritožnica, ki pa zaradi slabih premoženjskih razmer, ni bil postavljen ter sredstva za njegovo postavitev niso bila založena iz sredstev sodišča. Dalje pritožnica navaja, da bi morala po priporočilu svojega zdravnika obiskati psihiatra, vendar se je raje obrnila na bioenergetika, saj bi ji glede na njeno starost, status in dejstvo, da živi v manjšem kraju, obiskovanje psihiatra pomenilo, da ni več normalna. Pritožnica zaključuje, da je od dogodka preteklo že pet let in v zvezi s tem opozarja na načelno stališče zveznega vrhovnega sodišča, po katerem je potrebno upoštevati pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe. Tožnica je pritožbi vloženi po pooblaščenki priložila še svojo vlogo, v kateri navaja, da je prisoditev materialne odškodnine v višini 2.000,00 SIT podcenjevalno. Poleg tega naj bi bilo bolečine nemogoče dokazati in si jih sodišče razlaga po svoje. Dokazano naj bi bilo, da je dobila 4 injekcije, te pa so zelo boleče, dva dni jo je bolela roka, po napadu psa pa je imela en teden nočne more.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je sklop pravno odločilnih dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi dokaznega postopka. Katera dejstva bo sodišče ugotovilo je po eni strani torej odvisno od tega, na katera dejstva pravno pravilo, ki ga je treba uporabiti, navezuje pravne posledice, po drugi strani pa od tega, katera dejstva stranke zatrjujejo in za svoje navedbe ponujajo dokaze. Stranke so namreč tiste, ki morajo v skladu z Zakonom o pravdnem postopku skrbeti za zbiranje dokaznega gradiva (212. in 7. člen ZPP). Dejstev, ki jih stranke ne navajajo in dokazov, ki jih ne predlagajo, sodišče samo ne sme ugotavljati, oziroma izvajati (razen izjemoma - 2. odstavek 7. člena ZPP), saj bi to nedopustno posegalo v kontradiktorno zgradbo pravdnega postopka. Ker je izvedba nekaterih dokazov vezana na stroške, so v teh primerih stranke dolžne ne le predlagati izvedbo takšnega dokaza, marveč morajo založiti tudi predujem. Če tega ne storijo (3. odstavek 153. člena ZPP), so deležne enake posledice, kot če dokaza sploh ne bi predlagale, dokaz se namreč ne izvede. Po uradni dolžnosti pa se lahko izvede le dokaz za ugotovitev dejstev v zvezi z uporabo tretjega odstavka 3. člena ZPP (člen 153/4 ZPP). V obravnavani zadevi je tožnica zatrjevala obstoj škode, in sicer duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter predlagala dokaz z izvedencem. Sodišče ji je naložilo plačilo predujma, ki ga tožnica ni plačala, pravnomočno pa je bil zavrnjen tudi predlog za oprostitev plačila stroškov. Ker ne gre za dejstva v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP, je sodišče ravnalo edino pravilno, ko dokaza zaradi neplačila predujma ni izvedlo. Ker pa sodišče dokaza ni izvedlo, je ostalo le pri tožničinih navedbah. Nedokazane navedbe pa niso dejansko stanje. Iz tega razloga so tudi vse pritožbene navedbe o tem, da je ena oblika nepremoženjske škode (strah) prešla v drugo obliko (zmanjšanje življenjskih aktivnosti) neutemeljene, kakor je iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena tudi trditev, da bi moralo sodišče zaradi slabih premoženjskih razmer založiti sredstva za izvedenca iz proračuna. Kot rečeno, je bil tožničin predlog za oprostitev plačila stroškov postopka pravnomočno zavrnjen. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je zato odločitev sodišča, da tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada odškodnina, pravilna saj tožnica v tem pravdnem postopku ni dokazala obstoja škode iz tega naslova.

Glede strahu in telesnih bolečin pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge in odločitev sodišča prve stopnje. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče dodaja, da prisojena odškodnina tudi v primeru, če je tožnica dobila res 4 injekcije in ne le 2, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Tožničin primer sodi namreč po merilih ustaljene sodne prakse med najlažje (primerjaj: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV 2001, primeri: 253, 254 in 255). Vsi citirani odškodninski primeri so nekoliko hujši, prisojena odškodnina pa le ustrezno višja. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in siceršnji usklajenosti z višino odškodnine, ki jo sodišča priznavajo v podobnih primerih, je izpodbijana odločitev pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev o zahtevku iz naslova materialne škode. Ob pomanjkanju dokazov je sodišče upoštevaje splošno znana dejstva tožnici priznalo stroške, ki jih je imela s prevozom zaradi poškodbe. O višini pa je odločilo po prostem preudarku (215. člen ZPP), pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pooblastilo za prosto oceno dejanskega stanja v tem delu, sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Ker je pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).