Jedro

Cesionar vstopi v celoti v položaj prvotnega upnika (odstopnika terjatve oziroma cedenta). Zato veljajo tudi za cedirano terjatev enaka pravila za njeno prenehanje (zastaranje), kot če bi terjatev uveljavljal prvotni upnik (člen 440 ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi glasi: Sklep naslovnega sodišča za izdajo plačilnega naloga opr. štev. I Pl 1276/2004, z dne 23.11.2004 ostane v veljavi tudi glede 1. in 3. točke.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 22.800,00 SIT, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep opr.štev. I Pl 1276/2004, z dne 23.11.2004 v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da odloči, da plačilni nalog ostane v veljavi oz. razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in pošlje zadevo v novo obravnavanje.

Poudarja, da ob upoštevanju določila 371. člena ZOR, ki določa petletni zastaralni rok, bi terjatev zastarala 19.3.2006. Ker je tožeča stranka vložila predlog za izdajo plačilnega naloga 5.11.2004, tožbeni zahtevek tožeče stranke tako ni zastaran. Glede na to, da je obveznost tožene stranke nastala s poslovanjem plačilne kartice, ki je razvidna iz specifikacije zbirnih računov za Magna kartico, je prvostopno sodišče neutemeljeno uporabilo določilo 1. odstavka 376. člena ZOR, ki določa tri letni zastaralni rok odškodninskih terjatev.

S tem, ko je P. odstopil terjatve nastale z uporabo plačilne kartice, se je spremenil le subjekt terjatve, ne pa tudi narava terjatev.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je nesporno pravno odločilno dejansko stanje sledeče: Tožeča stranka je na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju terjatve iz plačilne kartice Magna namesto toženca poravnala znesek dolga upniku P. iz Pogodbe o izdaji plačilne kartice Magna, sklenjene med tožencem kot uporabnikom kartice in P., kot izdajateljem kartice.

P. pa je po prejemu zavarovalnine tožeči stranki s cesijo odstopil pravico do izterjave dolga (cesija).

Toženec je v tem sporu ugovarjal le zastaranje zahtevka, sodišče prve stopnje pa se je postavilo na nepravilno materialnopravno stališče, da velja za sporno terjatev triletni subjektivni zastaralni rok predpisan za odškodninsko terjatev in ne petletni zastaralni rok, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Sporna terjatev namreč ni odškodninska terjatev, temveč terjatev prevzemnika terjatve (cesionarja), ki jo je upnik - odstopnik terjatve (cedent) prenesel nanj. Glede na določbo 440. člena ZOR (ki se glede na prehodno določbo 1068. člena Obligacijskega zakonika - Ur.list RS 83/2001 uporablja v konkretnem primeru, ko je obligacijsko razmerje nastalo pred uveljavitvijo tega zakona, torej še v času veljavnosti ZOR), je na podlagi zgoraj navedene cesije tožeča stranka v celoti vstopila v položaj prvotnega upnika kot odstopnika terjatve, kar pomeni, da veljajo zanjo tudi enaka obligacijskopravna pravila o njenem prenehanju (v spornem primeru - zastaranju), da je torej tožeča stranka s cesijo pridobila tudi enak zastaralni položaj terjatve, kot ga je imel prvotni upnik. Za tožničino terjatev, uveljavljano v tem sporu, tako velja enak zastaralni rok, kot če bi terjatev uveljavljal prvotni upnik - P. d.d.. To pa pomeni, da je potrebno oceniti naravo in vsebino terjatve iz kritnega razmerja, iz katerega izvira prenešena terjatev (to je razmerja med cedentom in cesusom - dolžnikom). Kot že zgoraj omenjeno, gre za terjatev zaradi neplačanih obveznosti, nastalih v zvezi z uporabo plačilne kartice. Velja torej splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, saj za sporno terjatev ni predpisan drugačen zastaralni rok. Navedeno pravno stališče se odraža tudi v določbi 6. odstavka 380. člena ZOR, po katerem zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. Tako tudi glede na to določbo ni pravilno stališče prvostopnega sodišča o triletnem zastaralnem roku.

Predlog za izdajo plačilnega naloga, vložen dne 5.11.2004, je tako vložen pred potekom zastaralnega roka za sporno terjatev, ki bi upoštevaje nesporni datum zapadlosti računa in petletni zastaralni rok zastarala šele dne 19.3.2006. Pritožbeno sodišče je ob povedanem moralo ugoditi pritožbi tožeče stranke in spremeniti izpodbijano sodbo iz uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava tako, da je obdržalo plačilni nalog v celoti v veljavi (4. točka 358. člena ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 155. člena in 2. odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka uspela s pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer strošek sodne takse za pritožbo v uveljavljani višini 22.800,00 SIT.