Jedro

Priglasitev zavarovanja pravic do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin, ki jo je tožeča stranka vložila dne 28.2.1991 na podlagi Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini, ni mogoče šteti za zahtevek za denacionalizacijo. Zahtevek za denacionalizacijo, ki ga je tožeča stranka vložila po 7.12.1993 je zato prepozen, saj je bil ta rok prekluziven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1861/99-6 z dne 6.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.9.1999, s katero je le-ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote C. z dne 6.9.1999, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. V obrazložitvi v upravnem sporu izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je sedanja tožeča stranka v zvezi z okrožnico tedanjega Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano priglasila svoje pravice do denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov. Po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je bil upravni organ dolžan vlagateljem vrniti njihove priglasitve, skupaj z dokumentacijo, in jih obvestiti, da lahko do 7.6.1993 vložijo zahteve za denacionalizacijo. Prvostopni organ je tako tudi postopal. Po spremembi 64. člena ZDen je bil skrajni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo 7.12.1993. Rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je materialen in prekluziven ter ga zato ni mogoče podaljšati iz nobenega razloga. Zahtevek za denacionalizacijo, ki ga je tožeča stranka vložila dne 1.9.1999 je bil tako prepozen. Zato je prvostopni organ po mnenju tožene stranke ravnal prav, ko je njeno zahtevo s sklepom zavrgel. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila in v odločbi tudi pravilno navedla razloge za tako odločitev. Po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24-ih mesecih po uveljavitvi zakona. Rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati in po njegovem preteku pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo ugasne. Ker je tožeča stranka vložila zahtevo 1.9.1999, rok za vložitev pa je potekel 7.12.1993, je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je zahtevek za denacionalizacijo tožeča stranka vložila na Občini C. že 11.7.1990. Na podlagi podatkov predloženih upravnih spisov je sicer razvidno, da je tožeča stranka dne 28.2.1991 vložila priglasitev pravic upravičencev do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin, na podlagi okrožnice takratnega Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 11.7.1990. Te priglasitve po mnenju sodišča ni mogoče šteti za zahtevek za denacionalizacijo, kot je to pravilno ugotovila že tožena stranka, saj so zahteve za denacionalizacijo upravičenci lahko vlagali šele po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji. Zato je upravni organ prve stopnje ravnal prav in v skladu z 11. členom Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo tožečo stranko pozval, da vloži zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja in ji hkrati tudi pojasnil, kaj mora priložiti k zahtevi. Po tem pojasnilu tožeča stranka ni vložila zahteve za denacionalizacijo v predpisanem roku, kar ni niti sporno.

V pritožbi tožeča stranka smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponavlja svoje tožbene trditve, da je vložila pri Upravni enoti C. vso potrebno dokumentacijo in zahtevek za denacionalizacijo ter da je upravičeno štela, da je zadeva že v postopku. To, da mora listine iz zemljiške knjige ponovno nositi na potrditev v isto ustanovo, je štela zgolj za zavlačevanje. Premalo je bilo tudi upoštevano, da je bil pooblaščenec tožeče stranke v vmesnem času hudo obremenjen z gradnjo nove cerkve v G. pri C. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča priglasitev zavarovanja pravic do gozdov, kmetijskih zemljišč in drugih nepremičnin, ki jo je tožeča stranka vložila pri Občini C. dne 28.2.1991, ni mogoče šteti za zahtevek za denacionalizacijo. Navedeno priglasitev je bilo možno vložiti na podlagi Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90, 43/90 in 2/91). Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je bila tožeča stranka na to okoliščino tudi opozorjena, ko ji je bila priglasitev vrnjena, skupaj z ustreznim poukom o nadaljnjih postopkih.

Zahtevo za denacionalizacijo je tožeča stranka vložila 1.9.1999, torej po roku, ki ga določa dopolnjen 64. člen ZDen kot skrajni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ki je potekel 7.12.1993. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil rok za vložitev denacionalizacijskega zahtevka prekluzivni rok, ki ga ni bilo možno podaljšati in da je bil zato zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo v upravnem postopku pravilno zavržen kot prepozen. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe in jih sprejema kot svoje razloge.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) in potrdilo izpodbijano sodbo.