Jedro

Tožeča stranka je trdila, da sta se s tožencem dogovorila, da bosta skupaj kupila nepremičnino, nato pa prihodke delila, s čimer bo toženec začel poplačevati svoj dolg do tožeče stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o obstoju takšnega ustnega dogovora je logična in prepričljiva in je pritožba le z vztrajnim zanikanjem njegovega obstoja ne more omajati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.580,02 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3286/2017 z dne 20. 1. 2017 v prvem odstavku izreka za znesek 221.265,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2017 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka (1. točka izreka), v preostalem delu je isti sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 221.265,00 EUR za čas od 13. 1. 2017 do 15. 1. 2017 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 8.157,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen zato, ker tožeča stranka v pravdni spis ni vložila verodostojne listine IOP 165000, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Bistveno je bil kršen postopek, ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi in ker tožeča stranka ni predložila verodostojne listine. Ravno na verodostojni listini se presoja, ali je izdani sklep o izvršbi pravilen in zakonit in se naj vzdrži v veljavi ali ne. Tožeča stranka namreč s postavljenim tožbenim zahtevkom od sodišča zahteva, da naj se izdani sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, ne pa tudi, da naj tožena stranka tožeči stranki plača denarni znesek 221.265,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 1. 2017 do plačila na še kakšni drugi dejanski ali pravni podlagi. Tožbeni zahtevek se vsebinsko in formalno nanaša le na ugotovitev pravilnosti in zakonitosti izdanega sklepa o izvršbi. Bistvene listine ni in gre za povsem lažno, izmišljeno, neobstoječo listino. Toženec z njo nikoli ni bil seznanjen, ni je prejel, smatra, da je povsem izmišljena, neveljavna in prilagojena potreba tega postopka. Ob takšnem procesnem gradivu je tožbeni zahtevek v celoti nesklepčen. Toženec je izvedbo dokazov zahteval od sodišča, ki jih je tudi substanciral. Izpodbijane sodbe se ne da vsebinsko preizkusiti, ker so njeni razlogi in zaključki protispisni in kontradiktorni. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da morajo biti pravni posli, katerih predmet so nepremičnine, sklenjene v pisni obliki. Zmotno je uporabilo tudi 15. in 16. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določata pogoje za sklenitev pogodbe in okoliščine glede nesporazuma. P. M. in toženec sta bila res v komunikaciji in prijateljskih odnosih, vendar pa se zaradi navedenega ni avtomatično vzpostavil poslovni odnos in poslovno obligacijsko razmerje med tožečo stranko/družbo in med tožencem. Med družbo in tožencem namreč ni bila sklenjena nobena ustna pogodba, med njima ni obstajalo trajno pogodbeno razmerje. Pravdni stranki nikoli nista sklenili ustne posojilne pogodbe za znesek 100.750,00 EUR. Nakup nepremičnine je razviden iz vpisa v zemljiško knjigo in je tudi obstajala pravna podlaga za vpis. Med strankama ne obstaja noben pisni sporazum ali pisna pogodba glede drugačnega lastništva na tej nepremičnini. Stranki se nikoli nista dogovorili, da tožeča stranka tožencu posodi 2.015,00 EUR. Tožeča stranka je ta znesek prostovoljno plačala iz naslova davka na promet nepremičnin, in sicer občini in ne tožencu. Zapis v najemni pogodbi z dne 3. 6. 2016, da ima toženec do tožeče stranke obveznost v višini 122.000,00 EUR, je v celoti izmišljen in nima dopustne podlage, zato je neveljaven. Iz besedila najemne pogodbe ne izhaja, da je toženec priznal obstoj denarne terjatve do tožeče stranke. Najemna pogodba je neveljavna, ker gre za simuliran, izmišljen pravni posel in ne vsebuje prave pogodbene volje. Sodišče je zmotno določbe OZ o posojilni pogodbi. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke, ki bi pregledal poslovno dokumentacijo tožeče stranke in ugotovil, ali ima v svojih poslovnih listinah zavedeno in izkazano pravno poslovno razmerje. Tožeča stranka je pravna oseba, ki mora imeti urejene in verodostojne računovodske izkaze in svojo voljo posreduje le po svojem zakonitem zastopniku. Zaradi navedenega je treba ugotoviti, kakšna je bila sploh narava dogovorov med P. M. in S. K. P. M. je najel lastno posojilo zaradi potreb poplačila obveznosti po leasing pogodbi. V sodbi niso navedeni razlogi, zakaj sodišče šteje za upnika družbo in ne P. M. kot fizično osebo. Obe pogodbi sta očitno ponarejeni, ker sta datirani istočasno, sporen je tudi podpis toženca na obeh pogodbah. Toženec je bil v tem času hospitaliziran in jih tudi zato ni mogel podpisati oziroma je bil v tem obdobju pod močnimi antidepresivi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmotno je stališče pritožbe, da je predložitev verodostojne listine, kataloška številka 4, IOP 165000 z dne 13. 1. 2017, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pogoj za sklepčnost tožbenega zahtevka. Vse pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da nepredložitev verodostojne listine v povezavi z dejstvom, da se v tem postopku odloča o tem, ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ostane v veljavi, predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec namreč zmotno meni, da se v tem postopku ni odločalo o tem, ali mora tožena stranka tožeči stranki plačati zahtevani denarni znesek, pač pa le o tem, ali se izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vzdrži v veljavi. Prvi odstavek sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine predstavlja kondemnatorni (dajatveni del) del, v katerem je dolžniku (tožencu) naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev. S sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ta del ostane v veljavi za znesek 221.265,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2017 do plačila, kar pomeni, da je toženec ta znesek dolžan plačati. Ker se je postopek začel pred uveljavitvijo novele ZPP-E, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ravnati v skladu z drugim odstavkom 436. člena ZPP.

6. V pritožbi večkrat bolj navržena kot konkretizirano očitana kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge za sprejeto odločitev, zaključki sodbe so logični in prepričljivi in tudi protispisnosti ni. Zmoten je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava (52. člen OZ), ker v predmetni pravdi niso bili obravnavani pravni posli, katerih predmet bi bile nepremičnine, ampak se je ugotavljal obstoj posojilnih pogodb, za katere obličnost ni predpisana.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili glede na trditveno podlago spora izvedeni vsi potrebni dokazi in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Na vse pritožbene navedbe v zvezi z (ne)obstojem terjatve tožeče stranke, je obširno in prepričljivo odgovorjeno že v razlogih sodišča prve stopnje. zato bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju le na kratko odgovorilo na pritožbene navedbe. Z golim vztrajanjem, da toženec s tožečo stranko ni bil v nobenem poslovnem razmerju, pritožnik dvoma v zaključke sodišča prve stopnje namreč ni uspel vzbuditi.

9. Odločitev o utemeljenosti dela tožbenega zahtevka v višini 118.500,00 EUR je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na 6. člen najemne pogodbe 24042016/1 z dne 24. 4. 2016, kjer je zapisano, da sta pogodbeni stranki sporazumni, da ima v trenutku podpisa te pogodbe najemnik (tožeča stranka) pretekle zapadle in nezastarane terjatve do najemodajalca (toženec) v skupni višini 122.000,00 EUR. Kot izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel nobenih konkretnih okoliščin (in predložil nobenih dokazov), zaradi katerih bi bila najemna pogodba nična, neveljavna ali simuliran pravni posel, zato je s takšnimi pavšalnimi trditvami še manj uspešen v pritožbenem postopku.

10. Preostali del tožbenega zahtevka v višini 102.765,00 EUR predstavlja kupnina za nepremičnino v Ljubljani v višini 100.750,00 EUR in davek na promet nepremičnin v višini 2.015,00 EUR. Tožeča stranka je trdila, da sta se s tožencem dogovorila, da bosta skupaj kupila nepremičnino, nato pa prihodke delila, s čimer bo toženec začel poplačevati svoj dolg do tožeče stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o obstoju takšnega ustnega dogovora je logična in prepričljiva in je pritožba le z vztrajnim zanikanjem njegovega obstoja ne more omajati. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je odločitev utemeljenosti tega dela zahtevka oprta ne le na prepričljivo1 izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, ampak tudi na dejstvo, da je celotno kupnino v dveh2 obrokih po 100.750,00 EUR plačala tožeča stranka, toženec pa je pri nepremičnini vpisan kot solastnik do ene polovice.

11. Da sta se pravdni stranki ustno dogovorili o tem, da tožeča stranka poleg toženčevega dela kupnine toženca plača tudi davek na promet nepremičnin3, izhaja iz dokazne ocene sodišča prve stopnje v 17., 18. in 19. točki obrazložitve. Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka davek prostovoljno plačala občini in ne tožencu, so neutemeljene.

12. Ostale pritožbene navedbe so novota, ki je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo in nanje ne bo odgovarjalo.

13. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbenih stroškov ni priglasil, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer za odgovor na pritožbo 2125 točk po tar. št. 21/1, 33,5 točke za materialne stroške po 3. točki 11. člena OT in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.580,02 EUR.

1 Za razliko od izpovedbe toženca, ki je bila neprepričljiva in nezanesljiva. Toženec je izpovedbo v nekaterih delih večkrat spremenil, v izpovedbi pa prihajal tudi v nasprotja s trditvami iz vlog. 2 Eno od nakazil z namenom plačila za S. K. 3 V pogodbi je bilo dogovorjeno, da je toženec tisti, ki mora izvod prodajne pogodbe ter davčno napoved predložiti davčni upravi in da je toženec tudi plačnik davka na promet nepremičnin.