Jedro

Kar se tiče trditve tožene stranke, da naj bi šlo pri posojilnih pogodbah za oderuške pogodbe, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za obstoj oderuške pogodbe ne zadostuje le splošen ugovor glede previsokih obresti, ampak bi moral toženec konkretizirano zatrjevati in tudi dokazati druge elemente oderuške pogodbe, ki jih določa 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem je pogodba nična, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element). Glede obeh elementov pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in tej ugotovitvi se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, toženec ni ničesar konkretnega navajal.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu opr.št. I z dne 15.03.2004 v celoti v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 17.156.515,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.05.2003 dalje do plačila ter v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v višini 255.765,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.03.2004 dalje do plačila, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 363.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o zahtevku ustrezno odloči, oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil predlog na dveh podlagah in sicer na podlagi verodostojne listine - izpiska iz knjigovodskih listin in na podlagi menice, kar sta dva različna postopka, ki jih sodišče prve stopnje ne bi smelo združevati. Prvotni zahtevek na temelju izpiska iz glavne knjige pa ni v ničemer razčlenjen in iz kontne kartice tudi ni razvidno, kakšni so posamezni zneski, ki bi jih moral toženec plačati. Predložene posojilne pogodbe so sporne tudi po svoji vsebini, saj je v njih določena tako visoka obrestna mera, da so takšne pogodbe oderuške in zato neveljavne.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih kršitev v postopku, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti takih, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Neupoštevna so vsa navajanja tožene stranke o tem, da naj bi šlo v postopku za dve različni podlagi za izpisek iz knjigovodskih listin in menico, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo le na podlagi, ki izhaja iz priloženih verodostojnih listin in sklenjenih posojilnih pogodb, na pa na podlagi menice. Zato so neupoštevne tudi navedbe o tem, da ne bi smel teči postopek po obeh podlagah, to je na podlagi izpiska iz knjigovodskih listin in na podlagi menice. Tudi ni točno, da iz predloženih dokazov ne bi bilo razvidno, za kakšne pogodbe je med pravnima strankama šlo, za kakšne zneske so bile sklenjene in tudi kakšne zneske je toženec še dolžan plačati. V tej smeri toženec ne navaja nič konkretnega. Kar pa se tiče trditve tožene stranke, da naj bi šlo pri posojilnih pogodbah za oderuške pogodbe, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za obstoj oderuške pogodbe ne zadostuje le splošen ugovor glede previsokih obresti, ampak bi moral toženec konkretizirano zatrjevati in tudi dokazati druge elemente oderuške pogodbe, ki jih določa 141.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem je pogodba nična, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element). Glede obeh elementov pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in tej ugotovitvi se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, toženec ni ničesar konkretnega navajal. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.