Jedro

Po določbi 5. odst. 9. čl ZIZ pritožba in ugovor ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno. To določbo pa je v dani situaciji treba razlagati glede na posebno naravo in namen začasne odredbe. Tako se ob upoštevanju le-teh kot edina sprejemljiva razlaga te določbe pokaže ta, da tudi sklep o ugovoru, s katerim je ugovoru ugodeno in začasna odredba razveljavljena, ne zadrži učinkov izdane začasne odredbe, vse dokler ni o ugovoru zoper njo pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

Pritožbi tožene stranke zoper IV. točko izreka sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu, ki predstavlja sklep, spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 1.001,91 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek zaradi umika tožbe za znesek glavnice 551.978,32 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki zakonske zamudne obresti v znesku 1.890,19 EUR (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 132.266.204,10 SIT od dne 15.5.2006 do dne 18.12.2006 je zavrnilo (III. točka izreka sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom).

Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti v celoti ugodi, ter tožeči stranki prisodi priglašene stroške postopka.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper obsodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopno sodišče z „dopolnilnim“ sklepom, opr. št. VII Pg 190/2006-31, z dne 10.12.2009 dopolnilo sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VII Pg 190/2006-16, z dne 15.5.2009 v izreku tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prvotno vtoževanega glavničnega zneska 132.266.204,10 SIT za čas od 15.5.2006 do dne 18.12.2006 zavrnilo. Iz obrazložitve sklepa je razbrati, da je prvostopno sodišče z navedenim sklepom „popravilo“ sodbo z dne 15.5.2009 tako, da je izrek te sodbe dopolnilo z zavrnilnim delom odločitve. Sklep je postal pravnomočen.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je tožeča stranka kot upravičenec iz bančne garancije na prvi poziv (v nadaljevanju garancija) dne 3.4.2006 toženi stranki predložila zahtevek za vnovčitev te garancije, tožena stranka pa garancije ni vnovčila v roku petnajstih dni, temveč je petnajsti dan tožečo stranko obvestila, da je naročnik garancije dosegel začasno odredbo, s katero je sodišče prepovedalo banki – tožencu, izplačilo kateregakoli zneska iz naslova navedene garancije. Dne 15.5.2006 je isto sodišče izdano začasno odredbo razveljavilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je pritožbo naročnika garancije zoper navedeni sklep zavrnilo, s sklepom, opr. št. I Cpg 881/2006, z dne 26.10.2006 in izpodbijani sklep potrdilo. Tožena stranka je prejela sklep Višjega sodišča dne 18.12.2006, znesek iz garancije pa je izplačala tožeči stranki dne 28.12.2006. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo obresti od zneska vnovčene garancije od dne 15.5.2006 do 28.12.2006, ker meni, da bi tožena stranka morala izplačati bančno garancijo že dne 15.5.2006, ko je prvostopno sodišče ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o začasni odredbi razveljavilo. Takšno stališče tožeče stranke je materialnopravno zmotno.

Sklep o začasni odredbi, kot je to ugotovilo že prvostopno sodišče, ima, kadar je izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, učinek sklepa o izvršbi (268. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Zato zanj veljajo tudi določbe 9. člena ZIZ, ki urejajo pravna sredstva v izvršilnem postopku. Po določbi 5. odst. 9. člena ZIZ pritožba in ugovor ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno. To določbo pa je v dani situaciji potrebno razlagati glede na posebno naravo in namen začasne odredbe. Tako se ob upoštevanju le-teh kot edina sprejemljiva razlaga te določbe pokaže ta, da tudi sklep o ugovoru, s katerim je ugovoru ugodeno in začasna odredba razveljavljena, ne zadrži učinkov izdane začasne odredbe, vse dokler ni o ugovoru zoper njo pravnomočno odločeno.

Prav razlaga, ki jo ponuja pritožnik, da bi morala tožena stranka kot garant po bančni garanciji, bančno garancijo izplačati nemudoma, ko je prvostopno sodišče ugodilo ugovoru zoper izdano začasno odredbo in to razveljavilo (s sklepom, opr. št. XII Pg 7/2006, z dne 15.5.2006), bi pripeljala do izničenja instituta začasne odredbe, saj ta učinkuje takoj, kot to ugotavlja sam pritožnik.

Z začasno odredbo je bila toženi stranki izrečena prepoved vnovčitve sporne garancije. To prepoved je bila tožena stranka dolžna spoštovati. Zato so neutemljene pritožbene navedbe, da se tožena stranka, ker ni bila stranka postopka izdaje začasne odredbe, nima pravice sklicevati na potek postopka v zvezi z začasno odredbo.

Dejstvo, da je šlo za bančno garancijo na prvi poziv ni pravno odločilno dejstvo v tem postopku (presoje pravočasnosti vnovčitve bančne garancije zaradi razveljavitve začasne odredbe). Bilo pa je pravno pomembno za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.

Stališče pritožnika, da so bile že z razveljavitvijo začasne odredbe, dne 15.5.2006, odpravljene ovire za vnovčitev bančne garancije, je torej zmotno. Prav pritožnikova razlaga učinkov vloženega ugovora zoper izdano začasno odredbo bi pripeljala do tega, da bi se stranke z vložitvijo ugovora izognile takojšnjemu učinkovanju začasne odredbe.

Odločitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti iz bančne garancije že za čas od izdaje sklepa, s katerim je prvostopno sodišče ugovoru ugodilo in začasno odredbo razveljavilo, se ob povedanem izkaže kot pravilna.

K pritožbi tožene stranke Pritožnik trdi, da ni dolžan plačati obresti, ki so bile prisojene tožeči stranki, ker ni bil v zamudi, kar utemeljuje s trditvijo, da je po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 881/2006 z dne 26.10.2006 začel teči petnajstdnevni paricijski rok za izpolnitev obveznosti po garanciji.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da tožena stranka po prejemu sklepa Višjega sodišča ni imela več na razpolago dogovorjenega petnajstdnevnega roka za izpolnitev obveznosti iz bančne garancije. Dejstvo, da je začasna odredba toženi stranki prepovedovala izpolnitev obveznosti iz bančne garancije, namreč ne more biti v škodo tožeči stranki, še zlasti, ker se je izkazalo, da je bila ta neutemeljeno izdana. Tožeča stranka bi bila, v kolikor začasna odredba ne bi bila izdana, upravičena do prejema zneska iz bančne garancije v roku petnajstih dni po predložitvi le-te v vnovčitev. Zahtevek za vnovčitev je tožeča stranka predložila toženi stranki, kot izhaja iz tožbenih trditev, ki jih tožena stranka ni prerekala, dne 3.4.2006. Tožena stranka pa je obvestila tožečo stranko o izdani začasni odredbi dne 18.4.2006, torej petnajsti dan teka paricijskega roka za izpolnitev obveznosti iz bančne garancije. Sklep višjega sodišča je tožena stranka prejela 18.12.2006, torej osem mesecev po tem. V takšni pravni in dejanski situaciji bi tožena stranka morala izpolniti obveznost iz garancije takoj (nemudoma), ko je za sklep Višjega sodišča izvedela.

Določba 3. odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za dani primer ni uporabljiva, saj s sklepom Višjega sodišča toženi stranki ni bila naložena izpolnitev obveznosti v smislu navedene določbe, temveč je bila začasna odredba, ki ji je prepovedovala izplačilo, razveljavljena.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo obresti za čas od 15.5.2006 do dne 18.12.2006 zavrnilo, tožbenemu zahtevku za plačilo obresti za čas od dne 19.12.2006 do dne 28.12.2006 pa ugodilo.

Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje in ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo pa je pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe (točka III izreka sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom) in pritožbo tožene stranke zoper obsodilni del sodbe (točka II izreka sodbe) zavrnilo in izpodbijano sodbo v zvezi z dopolnilnim sklepom v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper stroškovni del odločitve (točka IV izreka sodbe v zvezi z dopolnilnim sklepom).

Pritožnik utemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno ugotovilo, da tožena stranka s svojimi ugovori zoper plačilo obresti v celoti ni uspela, saj je uspela s 95%. Tožeča stranka je namreč zahtevala plačilo obresti v izračunanem znesku 42.624,90 EUR, prisojene pa so ji bile le obresti v znesku 1.890,19 EUR. Zato je tožena stranka upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z ugovorom zoper obrestni del zahtevka, s katerim je v pravdi uspela, to je glede zneska 40.734,71 EUR. Ti znašajo 1.507,54 EUR in predstavljajo nagrado odvetnici tožene stranke za sestavo odgovora na tožbo, za sestavo prve pripravljalne vloge in za zastopanje na glavni obravnavi, po 900 odvetniških točk, skupaj 2.700,00 odvetniških točk, kar znese 1239,30 EUR, administrativne stroške v višini 16,98 EUR in 20% DDV v višini 251,26 EUR. Tožeča stranka pa je upravičena do povračila tistih stroškov, ki so ji nastali z uspelim delom zahtevka, to je glede prisojenih obresti 1.890,19 EUR. Ti znašajo 505,63 EUR in predstavljajo nagrado njeni odvetnici za zastopanje na naroku v višini 300 odvetniških točk (137,70 EUR), za sestavo tožbe in prve pripravljalne vloge v višini dvakrat po 300 odvetniških točk (2 X 137,70 EUR), materialne stroške v višini 8,26 EUR in 20% DDV v višini 84,27 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.001,91 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov upoštevalo tudi, da tožba tožeče stranke za plačilo glavnice na dan 16. 10. 2006, kot se je izkazalo tekom postopka, ni bila utemeljeno vložena.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo 1.001,91 EUR pravdnih stroškov tožene stranke. S tem je odločilo tudi o pritožbi tožeče stranke zoper stroškovni del odločitve.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo le v sorazmerno majhnem delu, pa s tem niso nastali posebni stroški, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela, nosita vsaka stranka sama svoje pritožbene stroške (1. in 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 2. odst. 154. člena ZPP).