Jedro

Opis oškodovanca je v opisu dejanja v zasebni tožbi preveč posplošen, da bi na ravni utemeljenega suma izhajalo, da ima obdolženka v sporni objavi v mislih prav zasebnega tožilca, glede na to, da opis vsebuje kritiko večjega možnega kroga ljudi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec C. C. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 275. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ugodilo ugovoru, da se obtožba po zasebni tožbi zasebnega tožilca z dne 19. 11. 2021, v kateri se obdolženki očita, da naj bi storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžene A. A. ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice. Obdolžena pa je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP, ne glede na izid kazenskega postopka, dolžna plačati tiste stroške postopka, ki jih je povzročila po svoji krivdi.

2. Zoper navedeni sklep se po pooblaščenki pritožuje zasebni tožilec, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa v celoti spremeni oziroma razveljavi in dopusti obtožbo po obravnavani zasebni tožbi oziroma podredno, da izpodbijan sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Na pritožbo zasebnega tožilca je odgovorila zagovornica obdolžene, ki meni, da pritožba ni utemeljena in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje kot tako zavrne, izpodbijan sklep pa potrdi ter zasebnemu tožilcu naloži v plačilo povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in navedb v odgovoru na pritožbo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se zasebni tožilec neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6. V 277. člen ZKP je določeno, da senat ob sklepanju o ugovoru zoper obtožnico, obtožbe ne dopusti in kazenski postopek ustavi, kadar ugotovi, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Na podlagi 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP mora obtožnica (kot tudi zasebna tožba) obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Opis kaznivega dejanja mora tako vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov, pri čemer konkretizacija pomeni iz obravnavanega življenjskega primera izbrati tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja.

7. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je v prvem odstavku 160. člena KZ-1 opredeljeno z navedbami ″kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu‶. Zakonski znak opisanega kaznivega dejanja je tako tudi natančna opredelitev oškodovanca, ki mora biti določen ali vsaj določljiv. Sodišče prve stopnje je pritožbeno izpodbijano odločitev utemeljilo z razlogi, da opredelitev oškodovanca in načina kako se dejanje nanj nanaša ni konkretizirano. V opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi namreč zasebni tožilec ni naveden poimensko, niti niso navedene kakšne druge okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče kot oškodovanca prepoznati prav zasebnega tožilca in posledično s čim bi lahko sporna objava na Facebooku škodovala njegovi časti ali dobremu imenu. Opis oškodovanca je v opisu dejanja v zasebni tožbi preveč posplošen, da bi na ravni utemeljenega suma izhajalo, da ima obdolženka v sporni objavi v mislih prav zasebnega tožilca, glede na to, da opis vsebuje kritiko večjega možnega kroga ljudi.

8. Opredelitev oškodovanca v sporni objavi, kot varnostnika v B., pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni dovolj določen razpoznavni znak zasebnega tožilca, saj kot pojasnjuje že pritožbeno izpodbijani sklep, iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja niti kje (v katerem mestu) naj bi se dotična trgovina B. nahajala, niti označba, da je varnostnik v njej prav zasebni tožilec. Ker v konkretnem opisu kaznivega dejanja oškodovanec-zasebni tožilec ni niti določen niti določljiv, je posledično iz opisa kaznivega dejanja nemogoče sklepati, da bi sporna objava lahko škodovala njegovi časti ali dobremu imenu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato pritožnik ne more uspeti s posplošeno oceno, da je zasebni tožilec v zapisu dovolj določno oziroma vsaj določljivo opisan.

9. V obrazložitvi zasebne tožbe se sicer zatrjuje, da je varnostnik iz opisa kaznivega dejanja zasebni tožilec, kar pa ne more odpraviti pomanjkljivosti v tenorju zasebne tožbe, kjer oškodovanec ni določen, niti določljiv. Opis kaznivega dejanja v obtožbi namreč predstavlja okvir sojenja in je hkrati podlaga za obdolženčevo obrambo. Zato pritožba ne more uspeti s ponujenim lastnim videnjem, da je opis kaznivega dejanja ustrezno opredeljen, s pritožnikom pa se ni mogoče strinjati niti, da bi prvostopenjsko sodišče s sprejemom takšne odločitve kršilo kazenski zakon in določbe kazenskega postopka.

10. Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je s pomanjkljivo obrazložitvijo razlogov, zakaj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki izhajajo iz tenorja zasebne tožbe, ni mogoče opredeliti kot zakonske znake katerega izmed drugih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storilo absolutno bistveno kršitev postopka. V 10. točki obrazložitve pritožbeno izpodbijanega sklepa, je namreč pravilno obrazloženo, da je konkretizacija zakonskega znaka na koga se sporna objava nanaša in kako lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, torej oškodovanca, ključna za katerokoli kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime. Zato v drugačno drugostopenjsko odločitev, ne vodi niti pritožbeno zatrjevanje, da so nedvomno podani vsi potrebni zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve.

11. Četudi pritožnik navaja, da so citirane žalitve v opisu kaznivega dejanja takšne, da lahko objektivno povzročajo razžaljenost, slednje ne vodi v drugačno drugostopenjsko presojo, saj se slednje niti ne nanaša na razloge s katerimi je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo. Odločitev o ustavitvi postopka namreč ne temelji na vsebini izrečenih žaljivk, ampak na, v tem sklepu že večkrat izpostavljenem izostanku opredelitve oškodovanca. Tudi v tem delu zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka.

12. Zgolj nestrinjanje s prvostopenjsko odločitvijo, pa ne more voditi niti v drugačno odločitev glede povračila stroškov kazenskega postopka, ki izhaja iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ob tem, ko pritožba druge konkretizacije, razen nestrinjanja s prvostopenjsko odločitvijo ne ponudi, se pritožbene navedbe tudi v tem delu izkažejo kot neutemeljene.

13. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tako izpodbijan sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. To bo odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti tega sklepa.